Jedro

Sodna praksa dopušča civilno delitev skupnega premoženja v pravdi, če so podane posebne okoliščine (na primer: soglasje nasprotne stranke, če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu, kadar je otežen postopek za ugotavljanje deleža zakonca na nepremičnini, ob nedovoljenem razpolaganju enega zakonca s skupnim premoženjem).

Sodišče je pravilno upoštevalo obogatitveno načelo oziroma materialnopravno izhodišče, da skupno premoženje predstavlja tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji v času trajanja izvenzakonske skupnosti in po katerem je treba ugotoviti povečanje vrednosti nepremičnine glede na stanje pred vlaganji.

Ugotovitev o obstoju (obsegu) skupnega premoženja in deležev na njem je predhodno vprašanje o utemeljenosti denarnega zahtevka. Tožeča stranka ga je v tem delu postavila kot vmesni ugotovitveni zahtevek, za kar pravnega interesa ni treba posebej izkazovati. Če tožena stranka umakne primarni (dajatveni ali oblikovalni) tožbeni zahtevek ali če sodišče tožbo glede tega zahtevka zavrže, je treba preostali - ugotovitveni zahtevek - obravnavati kot samostojno ugotovitveno tožbo in oceniti obstoj pravnega interesa.

Zavrnitev dajatvenega zahtevka ne pomeni avtomatično, da je neutemeljen tudi zahtevek ugotovitvene tožbe. Sodišče mora v tem primeru presoditi, ali lahko vmesni ugotovitveni zahtevek ostane v veljavi kot zahtevek samostojne ugotovitvene tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/2, točki II in točki III razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka I/1 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi delež na stanovanjski hiši v k. o. ... v višini 1/3, za vsakega do 1/2, oz. za tožnico do 1/6 celotne nepremičnine, in za vknjižbo njene lastninske pravice na navedeni nepremičnini na podlagi sodbe (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za plačilo 30.000,00 EUR, to je 1/2 od 60.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2012 naprej iz naslova vlaganj v navedeno stanovanjsko hišo (točka II izreka).

2. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo v točki I/2 izreka navedene premičnine in (terjatev) iz naslova zasaditve s sadnim drevjem in lesene brunarice na parceli v D., z deleži za vsako pravdno stranko do 1/2, ter dajatveni zahtevek zoper toženca za plačilo 41.795,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2012 naprej (točka I/2 izreka).

3. O pravdnih stroških je odločilo v točki III tako, da je pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 2.830,99 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka naprej.

4. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena ZPP(1). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritrjuje njegovi odločitvi, da je v primeru, ko vlaganja zunajzakonskih partnerjev v posebno premoženje (nepremičnino) enega od njih niso tako obsežna, da bi se spremenila identiteta nepremičnine, predmet skupnega premoženja vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja tožene stranke. Tožnica je skladno s sodno prakso (VS RS II Ips 603/2007 in II Ips 152/2011) s podrednim zahtevkom zahtevala civilno delitev skupnega premoženja: izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmerno z višino njenega deleža na skupnem premoženju. Ne strinja se z ugotovitvijo, da ni dokazala, za koliko se je povečala vrednost nepremičnine kot posledica vlaganj. Obseg vlaganj je bil praktično nesporen. Za oceno povečanja vrednosti nepremičnine je predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke. Pri izvajanju tega dokaza so ji bile kršene pravice do sodelovanja v postopku in ustavni pravici do enakega varstva pravic ter do sodnega varstva. Zaradi toženčevega nasprotovanja ni mogla sodelovati pri ogledu in delu prvega izvedenca. Njen predlog za izločitev drugega izvedenca je bil neutemeljeno zavrnjen. Sodišče se ni opredelilo do njegovega obvestila, da ne bo opravil izvedenskega dela. Namesto postavitve drugega izvedenca je po pozivu tožnici za posredovanje tehnične dokumentacije, s katero tožnica ne razpolaga in nima podatkov, kje naj bi se nahajala, nepravilno sklenilo, da njegovo sodelovanje v postopku ni več potrebno. S tem je tožnico prikrajšalo v njenih pravicah in pri uspehu v pravdi. Prezrlo je, da je toženec laično in sebi v prid ocenil dve vozili na 3.000,00 EUR, stroj na 6.300,00 EUR, dela na D. na nekaj 100,00 EUR ter povečanje vrednosti obeh nepremičnin za 15.000,00 EUR. Gre za priznana dejstva (prvi odstavek 214. člena ZPP), ki jih ni treba več dokazovati. Napačni so razlogi, da tožnica ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu. 2. točki primarnega tožbenega zahtevka in podrednemu zahtevku bi moralo sodišče že na podlagi priznanih dejstev vsaj delno ugoditi. Sodba je obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do mnenja prvega izvedenca. Ni jasno, zakaj ga ni uporabilo. Tožena stranka je imela pripombe nanj v zvezi z drugo nepremičnino. Tožeča stranka pripomb ni imela in v tem delu ni predlagala postavitve drugega izvedenca. Tako bi ga moralo sodišče sprejeti in se do njega opredeliti, če že ni postavilo nepristranskega izvedenca. Neutemeljeno je zavrnjen tožbeni zahtevek glede osebnih in tovornih vozil. Zahtevek je bil ugotovitveni (obseg skupnega premoženja in deležev na njem) ter dajatveni (v smeri civilne delitve skupnega premoženja). Sodišče bi lahko zavrnilo kvečjemu tožbeni zahtevek za izplačilo denarnega zneska (dajatveni zahtevek), ne pa tudi ugotovitvenega, saj ima tožnica pravni interes za ugotovitev, kaj sodi v skupno premoženje. Glede na pravno domnevo po ZZZDR(2) lahko zahteva ali izplačilo vrednosti 1/2 ali prodajo na vrednosti 1/2. Z neobrazloženo zavrnitvijo celotnega zahtevka glede premičnega premoženja je kršeno materialno pravo ZZZDR. Sodba je nerazumljiva. Sodišče po eni strani ugotavlja, da je tožnica sodelovala pri delu s toženo stranko. Nesporno so bila ugotovljena opravljena dela na nepremičnini in obseg premičnega premoženja, kupljenega v času trajanja izvenzakonske skupnosti, kar toženec v določenem delu priznava. Nato je nepričakovano zavrnjen tožbeni zahtevek izključno z navedbo, da tožeča stranka svojih trditev ni dokazala. Sodba nasprotuje razlogom in izvedenim dokazom. Obremenjena je z bistvenimi kršitvami ZPP in materialnopravno zmotna. Podani sta relativni kršitvi 3. in 4. člena ZPP. Ob nespornem obsegu vlaganj bi moralo sodišče ugotoviti le, komu se pripiše vrednost nepremičnine. Dokazno breme večjega vložka v nepremičnino je bilo na toženi stranki, saj tožnica zakonski domnevi o enakih deležih ni nasprotovala.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe, ker je pravilna. Priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Tožeča stranka je trdila in dokazovala, da sta v času trajanja izvenzakonske skupnosti s toženo stranko (od septembra 2001 do 15. 8. 2012) ustvarila skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi z 12. členom istega zakona): vlaganja v stanovanjsko hišo toženčeve matere, ki je zdaj v lasti tožene stranke na podlagi dedovanja po materi, vlaganja v toženčevo posebno premoženje v D. (zasaditev s sadnim drevjem in lesena brunarica) in v njegovo delavnico ter delovni (prešivalni) stroj in več vozil. Sklicevala se je na zakonsko domnevo o enakih deležih obeh pravdnih strank na skupnem premoženju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Primarno je glede vlaganj v stanovanjsko hišo postavila stvarnopravni zahtevek (za ugotovitev, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank delež na stanovanjski hiši do 1/3, za vsako pravdno stranko do 1/2, ter za vknjižbo tako pridobljene lastninske pravice tožeče stranke v zemljiški knjigi na podlagi sodbe. Sodišče ga je zavrnilo po ugotovitvi, da tožnica ni zadostila trditvenemu bremenu za pridobitev lastninske pravice na originarni način in po nadaljnji ugotovitvi, da zahtevka za pridobitev lastninske pravice na pravno poslovni podlagi (dogovor oziroma soglasje s tožničino materjo kot lastnico hiše) ni postavila. Tem ugotovitvam in odločitvi sodišča pritožba konkretizirano ne nasprotuje oz. ji pritrjuje.

8. Odločitev kot materialnopravno pravilno in neobremenjeno z uradno upoštevnimi absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka sprejema tudi pritožbeno sodišče. V sodni praksi se je ustalilo stališče, da so imela v času uporabe ZTLR(3) vlaganja v posebno premoženje drugega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, čeprav se presojajo po materialnopravnih določbah ZZZDR glede premoženjskih razmerij med zakoncema, stvarnopravne posledice le v primeru, če so v času trajanja zakonske zveze izvedena dela spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oz. da jo je bilo mogoče šteti za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu, ali ob predpostavki, da je obstajalo soglasje drugega zakonca za pridobitev solastninske pravice na tej stvari. Ker pritožba ne nasprotuje dokazni oceni oziroma ugotovitvam sodišča, da v obravnavanem primeru zatrjevana vlaganja niso bila tako obsežna, da bi spremenila substanco ali identiteto stvari, temveč so le povečale kakovost in funkcionalnost nepremičnine, je stvarnopravni zahtevek tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnjen. Zato je bilo treba v tem delu sicer nekonkretizirano pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo v točki I/1 izreka (353. člen ZPP).

9. Če vlaganja zakoncev ne zadostijo kriterijem za stvarnopravni zahtevek, pripada zakoncu, ki je vlagal v nepremičnino drugega zakonca, obligacijskopravna pravica zahtevati povračilo denarne vrednosti njegovega prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja drugega zakonca. Tak zahtevek je v zvezi z vlaganji v stanovanjsko hišo tožnica uveljavljala podrejeno stvarnopravnemu (zavrnjenemu) tožbenemu zahtevku. Tudi tega je sodišče zavrnilo. Ugotovilo je, da kljub dokazovanju z izvedencem ni dokazala, za koliko se je povečala vrednost nepremičnine zaradi vlaganj, niti tega, da so se vlaganja v hišo financirala iz denarnih sredstev iz (toženčevega) posla. Prav tako je zaradi nedokazanosti glede višine zahtevanega izplačila zavrnilo nadaljnji zahtevek za ugotovitev skupnega premoženja na ostalem vtoževanem premoženju ter za izplačilo vtoževane (1/2 njegove) vrednosti v višini 41.795,00 EUR.

10. Tožnica je torej že v pravdi uveljavljala civilno delitev skupnega premoženja. Sodna praksa jo dopušča, če so podane posebne okoliščine (na primer: soglasje nasprotne stranke, če so stvari po namenu ali naravi namenjene le enemu zakoncu, kadar je otežen postopek za ugotavljanje deleža zakonca na nepremičnini, ob nedovoljenem razpolaganju enega zakonca s skupnim premoženjem(4)). Ob ugotovitvah prvega sodišča, da zatrjevana vlaganja ne zadoščajo za stvarnopravni zahtevek in da so stvari (premičnine) namenjene toženčevi gospodarski dejavnosti, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so v obravnavanem primeru posebne okoliščine za civilno delitev skupnega premoženja že v pravdi izkazane.

11. Zaradi ocene, da tožnica ni dokazala višine vlaganj in vrednosti premičnin ob razpadu izvenzakonske skupnosti, v sodbi ni natančno ugotovljen obseg skupnega premoženja in deležev pravdnih strank na njem. Oboje je predpostavka oziroma predhodno vprašanje za civilno delitev skupnega premoženja. Pritožbi je treba pritrditi, da sodba nima jasnih razlogov, pa tudi ne ugotovitev, kaj od vtoževanih terjatev in premičnin sodi v skupno premoženje in kaj (če in zakaj) ne, pa tudi o višini deležev pravdnih strank na morebitno ugotovljenem skupnem premoženju ne.

12. Manjkajo tudi razlogi o pravno odločilnih dejstvih glede obstoja in trajanja izvenzakonske skupnosti. Zaključki o skupnem pridobivanju z delom so nejasni. Po eni strani na primer sodišče ugotavlja, da so bila vlaganja v hišo opravljena, da je njihov obseg bolj ali manj nesporen, da so bila kupljena vtoževana vozila in šivalni stroj ter da tožnici ni mogoče odreči prispevka k dobrobiti takratne družine pravdnih strank in njene prisotnosti v toženčevem podjetju. To bi nakazovalo na ugotovitev o skupnem delu in ustvarjanju skupnega premoženja, vendar jasne odločitev o tem v sodbi ni. Prav tako ni določnih ugotovitev o toženčevem ugovoru posebnega premoženja. Trdil in dokazoval je, da je vse vtoževano premoženje njegovo posebno premoženje. V pravdi za ugotovitev skupnega premoženja je v prvi vrsti treba ugotoviti skupno premoženjsko maso, ki je obstajala v času prenehanja zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti. Skupno premoženje je sestavljeno iz stvarnopravnih, obligacijskih in drugih premoženjskih pravic. Iz skupne premoženjske mase je nato treba izločiti posebno premoženje posameznega zakonca. Zajema tiste premoženjske pravice, ki sta jih imela zakonca/izvenzakonska partnerja že pred sklenitvijo zakonske zveze oziroma obstojem izvenzakonske skupnosti, in tiste, ki niso bile pridobljene v času trajanja zakonske zveze/skupnosti z delom (dediščine, darila - prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Predpostavki za nastanek skupnega premoženja sta torej obstoj zakonske zveze/izvenzakonske skupnosti in pridobitev premoženja z delom. V primeru spora se domneva, da posamezna stvar sodi v skupno premoženje. Zakonec, ki trdi nasprotno, mora to dokazati. Pritrditi je treba pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o materialnem dokaznem bremenu, ki izhaja iz prvega odstavka 51. člena ZZZDR, ko je ugotovilo, da je bilo dokazno breme o viru financiranja vlaganj v hišo na tožnici in da ga ni zmogla. Procesno dokazno breme med postopkom sicer prehaja z ene stranke na drugo, a ga mora sodišče pravilno razporediti(5). Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Če so bila vlaganja v stanovanjsko hišo, za katere je tožnica trdila, da so se financirala iz dohodkov toženčeve poslovne dejavnosti, pri kateri je po ugotovitvah sodišča sodelovala tudi sama, izvedene v času izvenzakonske skupnosti, je bilo trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje, na tožencu in ne na tožnici, saj je on trdil, da jih je financirala njegova mati in da so zato njegovo posebno premoženje. Listinskih dokazov o materinih prihrankih ni predložil. Sodišče samo pa ocenjuje, da zgolj dejstvo, kdo je plačilo (fizično) izročil izvajalcu del, ne zadostuje za ugotovitev, kdo je bil plačnik oziroma kdo je dejansko financiral vlaganja. Tako se izkaže, da so razlogi o tem, ali je toženec dokazal svoj ugovor, nejasni, nerazumljivi. Ugotovitve o tem, da svojega dokaznega bremena o skupnem premoženju ni zmogla tožnica, pa so materialnopravno zmotne.

13. Zmotna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu glede zatrjevanega povečanja vrednosti nepremičnine (za 1/3) zaradi vlaganj. Dokazovala ga je z izvedencem gradbene stroke. Tega dokaza sodišče ni izvedlo v celoti. Izvedenega dokaza s prvim izvedencem v povezavi z ostalim procesnim gradivom pa ni ocenilo. Zato se nakazuje, da je dejansko stanje o povečanju vrednosti nepremičnine ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sodba je obremenjena tudi s procesnimi kršitvami, ker niso izčrpane vse možnosti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja (postavitev drugega izvedenca gradbene stroke).

14. Mnenje prvega izvedenca gradbene stroke je sodišče zavrnilo po ugotovitvi, da ni bilo popolno (razlogi na strani deset sodbe; nasprotna pritožbena graja je neutemeljena). Pravilno je upoštevalo obogatitveno načelo oziroma materialnopravno izhodišče, da skupno premoženje predstavlja tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji v času trajanja izvenzakonske skupnosti (prvi odstavek 51. člena ZZZDR v zvezi z 48. členom SPZ(6)), in po katerem je treba ugotoviti povečanje vrednosti nepremičnine glede na stanje pred vlaganji(7). Tega prvi izvedenec v pisnem mnenju ni ovrednotil (ocenil je le vrednost izvedenih vlaganj - pisno izvedeniško mnenje na redni št. 47 spisa). Ob ustnem zaslišanju je na vprašanje o povečanju vrednosti stanovanjske hiše na podlagi vlaganj odgovoril, da bi moral za to izmeriti celo hišo ter izračunati vrednost stanovanjskega objekta pred vlaganjem in po njem (zaslišanje na list. št. 166 spisa).

15. Zaradi toženčevega nasprotovanja, da bi izvedenec opravil ogled nepremičnine v prisotnosti tožeče stranke, sodišče dokazovanja ni ponovilo z istim izvedencem (drugi odstavek 254. člena ZPP). Postavilo je drugega izvedenca. Predlog tožeče stranke za njegovo izločitev je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zavrnjen (sklep na redni št. 75 spisa). Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene. Vnaprejšnje nezaupanje v nepristranskost izvedenca zaradi njegove izločitve v drugi pravdni zadevi, ki jo vodi tožničina pooblaščenka, ni razlog za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP.

16. Tudi drugi izvedenec dela ni opravil, po ugotovitvah sodišča zaradi ravnanja tožeče stranke, ki naj ne bi zadostila svojemu dokaznemu bremenu z dostavo potrebne tehnične dokumentacije oziroma podatkov o njenem nahajanju. Pritožba upravičeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do izvedenčevega dopisa, s katerim je sam prosil za razrešitev. Prezrlo je tudi njegov dopis na redni št. 77, v katerem je že sam pozival (obe) pravdni stranki k predložitvi projektno tehnične dokumentacije z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru tehnične podatke, potrebne za izdelavo mnenja, privzel iz uradnih podatkov GURS. Tako se izkaže, da je ocena sodišča, da izvedenec brez te tehnične dokumentacije mnenja ni mogel oblikovati, v nasprotju z navedbami samega izvedenca, pa tudi z mnenjem prvega izvedenca, ki je povedal, da bi svoje pisno mnenje lahko dopolnil z neposredno izmero spornega objekta in oceno vrednosti nepremičnine glede na vlaganja.

17. Ugotovitev sodišča, da tožnica ni zmogla svojega dokaznega bremena, je preuranjena tudi zato, ker sodišče ni ocenilo ostalega procesnega gradiva. Ugovorna podlaga tožene stranke ni ocenjena. Toženec je prvemu izvedeniškemu mnenju (res le „podrejeno in hipotetično“) ugovarjal tudi po višini in sam priznaval povečano vrednost obeh nepremičnin v višini 15.000,00 EUR. Ni mogoče mimo podatkov spisa, da so bili razlogi za ponovitev dokazovanja z drugim, namesto s prvim izvedencem (tudi) na toženčevi strani (onemogočanje ogleda izvedenca v prisotnosti tožeče stranke - primerjaj podatki spisa na list. št. 166, hrbtna stran). Kadar izvedensko mnenje odločilno vpliva na odločitev sodišča in kadar delo izvedenca v bistvenem nadomesti dokazni postopek pred sodiščem (na primer, ko izvedenec sam izvaja dokaz z ogledom ali z listinami), mora biti obema strankama zagotovljeno sodelovanje pri njegovih aktivnostih, ki so nujne za njegov izvid, sicer je lahko kršena strankina ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), ki vključuje pravico stranke do izjavljanja v postopku. Le v izjemnih primerih zadošča, da se stranka šele kasneje izjavi in seznani z gradivom, ki je bilo podlaga izvedenčevemu delu (če je zaradi narave pregleda neposredno sodelovanje strank neizvedljivo ali izvedljivo le z znatnimi težavami - zapletene laboratorijske preiskave, predmet ogleda na težko dostopnem ali nevarnem kraju; če je sodelovanje strank neprimerno zaradi spoštovanja pomembnejših ustavnih dobrin - telesni pregled - ustavna pravica do zasebnosti, 35. člen Ustave RS(8)), za kar v obravnavanem primeru ne gre. Če sodišče res ne bi moglo v celoti izvesti s strani tožnice predlaganega dokaza z izvedencem, kot ugotavlja v sodbi, bi torej moralo ocenjevati tudi toženčevo ravnanje pri izvajanju tega dokaza ter njegove izjave o višini vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. Pravila o materialnem dokaznem bremenu se uporabljajo le v situaciji non liquet. 215. člen ZPP jo definira kot spoznavno krizo, do katere je prišlo kljub vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter kljub upoštevanju uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje ni opravilo, je sodba zaradi pomanjkljive dokazne ocene obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je narekovalo njeno razveljavitev.

18. Nepravilna je tudi odločitev o zavrnitvi denarnega zahtevka v višini 41.795,00 EUR. Sodišče je prezrlo ugotovitveni del zahtevka oziroma se do njega niti ni opredelilo. Ugotovitev o obstoju (obsegu) skupnega premoženja in deležev na njem je predhodno vprašanje o utemeljenosti denarnega zahtevka. Tožeča stranka ga je v tem delu postavila kot vmesni ugotovitveni zahtevek, za kar pravnega interesa ni treba posebej izkazovati. Če tožena stranka umakne primarni (dajatveni ali oblikovalni) tožbeni zahtevek ali če sodišče tožbo glede tega zahtevka zavrže, je treba preostali - ugotovitveni zahtevek - obravnavati kot samostojno ugotovitveno tožbo in oceniti obstoj pravnega interesa(9). Tudi zavrnitev dajatvenega zahtevka ne pomeni avtomatično, da je neutemeljen tudi zahtevek ugotovitvene tožbe. Sodišče mora v tem primeru presoditi, ali lahko vmesni ugotovitveni zahtevek ostane v veljavi kot zahtevek samostojne ugotovitvene tožbe(10). Izpodbijana sodba o tem nima ne razlogov ne ugotovitev, zato je tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožba upravičeno opozarja še na nepopolno dokazno oceno glede višine dajatvenega zahtevka. Tudi v tem delu so namreč ostale prezrte toženčeve navedbe o oceni vrednosti vozil, vtoževanega prešivalnega stroja ter vlaganj v parceli na D. Tako se izkaže, da je tudi v tem delu zaradi nepopolne dokazne ocene tožbeni zahtevek preuranjeno zavrnjen.

19. Zaradi uveljavljenih in podanih bistvenih kršitev pravil postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je bilo treba pritožbi delno ugoditi in v navedenem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. in 355. člen ZPP). V njem bo moralo popolno in celovito ugotoviti pravnoodločilna dejstva, kot je nakazano v zgornji obrazložitvi, odpraviti opisane kršitve postopka, o zadevi ponovno odločiti in sprejeto odločitev pravilno in popolno obrazložiti. Pritožbeno sodišče ugotovljenih kršitev ne more odpraviti samo. Tudi dejanskega stanja ne more prvič ugotavljati šele na pritožbeni ravni, saj bi bili pravdni stranki s tem prikrajšani za pravico do pritožbe.

20. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških, vključno s stroški tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 265. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80. Op. št. (4): Primerjaj judikate VS RS II Ips 22/98 z dne 11. 3. 1999, II Ips 876/2006 z dne 11. 12. 2008, II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010, II Ips 123/2011 z dne 25. 10. 2012. Op. št. (5): II Ips 35/2012 z dne 19. 6. 2014. Op. št. (6): Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (7): Primerjaj judikate VS RS II Ips 125/2011 z dne 8. 12. 2011, II Ips 64/2015 z dne 27. 8. 2015, II Ips 97/2016 z dne 11. 8. 2016, VSL III Cp 754/2014 z dne 28. 5. 2014. Op. št. (8): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-271/07 z dne 3. 7. 2008 ter Zobec, J., v: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, stran 494. Op. št. (9): Galič, A: Ugotovitvena tožba, Pravosodni bilten 2/2012, stran 67. Op. št. (10): Primerjaj: Sodba in sklep VS RS II Ips 24572010 z dne 5. 5. 2011).