Jedro

Ob ugotovitvi obojestransko spremenjenih razmer, je podan pogoj za ponovno presojo pridobitne zmožnosti zavezanca in potreb upravičenke, ter za ponovno odmero preživnine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se preživnina, ki jo je tožnik dolžan plačevati toženi stranki na podlagi sodbe Temeljnega sodišča v Celju (enota Velenje) z dne 15.01.1993, opr. št. P 683/92 in po zadnji revalorizaciji dne 01.04.2008 znaša 103, 12 €, s 01.11.2007 zniža na 60 € mesečno. Tožbeni zahtevek za še zahtevano znižanje preživnine do 30 € mesečno, je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar je sodišče zmotno uporabilo materialni predpis. Tožnik je navedel, da je do spremenjenih razmer prišlo na strani obeh pravdnih strank, vendar so se njegove premoženjske razmere poslabšale, kar za premoženjsko stanje tožene stranke ni mogoče trditi. Sodišče v času presoje ni razpolagalo s celotnimi podatki, saj ni ugotavljalo kaj pomeni nezaposlenost tožnika za njegovo družino v prihodnosti. Tožnik ima preživninsko obveznost do mladoletnega otroka, toženka pa je že polnoletna in se takšna preživninska obveznost obravnava drugače kot v primeru mladoletnih otrok. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo koristi mladoletnega otroka, rojenega tožniku v novi zunajzakonski skupnosti, prav tako je treba upoštevati tudi skrb za njegovega pastorka. V nadaljevanju je tožnik poudaril, da je dolžan gmotno prispevati k 40% nepokritih potreb toženke, kar ni primerljivo glede na premoženjske razmere pravdnih strank.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob pravilni ugotovitvi spremenjenih razmer tako na strani preživninskega zavezanca kot tudi na strani preživninske upravičenke, je sodišče prve stopnje v skladu s 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ponovno odmerilo in znižalo preživnino iz 103, 12 € mesečno na 60 € mesečno. Sodišče je ocenilo potrebe toženke mesečno na 370 € in sklenilo, da nepokrite potrebe tožene stranke znašajo 151 €, kar pritožbeno ni izpodbijano. Od tega zneska je določilo očetu plačilo 60 €, glede na dejstvo, da tožnik prejema denarno nadomestilo za primer brezposelnosti v višini mesečno 336, 33 €, mati tožene stranke pa zasluži povprečno 763,19 € na mesec. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno poudarilo, da je mati tista, ki v času, ko hči (toženka) ni v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v K. (C.; prej Zavod za invalidno mladino), skrbi zanjo in bo glede na pridobitno nesposobnost svoje hčere morala skrbeti zanjo še naprej, oče pa v negmotnem segmentu ne prispeva ničesar. Prav tako sodišče opomni, da se pri določitvi preživnine ne upošteva zgolj denarni prejemek, ampak tudi zavezančeva zmožnost za pridobivanje zaslužka.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, da se premoženjske razmere na strani toženke niso poslabšale, je sodišče prve stopnje določno in tehtno pojasnilo zakaj ocenjuje, da so se premoženjske razmere spremenile na slabše tudi pri toženki. Tudi materi toženke se je v novi zunajzakonski skupnosti leta 1995 rodila hči, s tem pa se je povečala njena preživninska obveznost. Slednja okoliščina je tako enaka okoliščini tožnika, ki preživlja mladoletnega sina D. s svojo novo zunajzakonsko partnerico. Res je, da je toženka na novo pridobila premoženje - stanovanje, ki je bilo kupljeno iz zneska prisojene odškodnine zaradi hude prometne nesreče, ki jo je utrpela leta 2004. Stanovanje toženka sedaj oddaja v najem, znesek najemnine v višini 150€ pa je sodišče upoštevalo pri kritju toženkinih potreb. Po mnenju pritožbenega sodišča je bistveno, da so se od leta 1993 povečale tudi toženkine potrebe, saj je bila ob prvotni odmeri preživnine petleten otrok, ki je obiskoval vrtec, sedaj pa je že polnoletna, njenim povečanim potrebam pa nedvomno botruje nesreča, zaradi katere je pridobitno nesposobna in v večjem delu odvisna od matere. V C. menijo, da toženka nima možnosti za redno zaposlitev, zato je njena realna perspektiva, da bo ostala doma, prepuščena iznajdljivosti staršev.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ob presoji ni razpolagalo s celotnimi podatki, saj je pri ponovni odmeri preživnine upoštevalo (med drugim) tudi tožnikovo brezposelnost. V obrazložitvi sodbe na strani 6 in 7 je sodišče navedlo, da se pri določitvi preživnine ne upošteva zgolj denarni prejemek, ampak tudi zavezančeva zmožnost za pridobivanje zaslužka. To je sodišče ocenilo kot relativno visoko, saj bo tožnik kot zidar in tesar nedvomno lahko izkoristil znanje in izkušnje, ki jih je pridobil z dosedanjim delom in ga je po lastnih navedbah vešč. Sodišče meni, da je moral tožnik že do sedaj opravljati priložnostna dela za pokrivanje mesečnih izdatkov, saj so mu od plače, ki jo je prejemal pred redno odpovedjo delovnega razmerja iz poslovnega razloga, trgali precejšen znesek (približno polovico osebnega dohodka, ki je v povprečju znašal 500 € neto mesečno). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tožniku podalo nasvet glede neizkoriščenega zemljišča v B., ki je v tožnikovi lasti, saj morajo starši storiti vse, kar je v njihovi moči za pridobitev preživninskih sredstev za svoje otroke.

Toženka je že polnoletna, vendar preživninska obveznost tožnika še vedno obstoji, saj se toženka redno šola v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje K. (II. odst. 123. čl. ZZZDR). Dejstvo, da se toženka redno šola niti ni pritožbeno sporno. Starši morajo zagotoviti življenjske razmere, ki omogočajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka, pri čemer se preživnina odmeri glede na preživninskega upravičenca, upoštevaje njegove posebne potrebe. Te pri toženki, kljub polnoletnosti, glede na njeno pridobitno nesposobnost zagotovo obstajajo.

Primarni predmet obravnavane zadeve so potrebe preživninske upravičenke, torej toženke, zato se prvenstveno ugotavljajo njene potrebe in s tem okoliščine v katerih živi. Predmet pravde tako niso potrebe tožnikovega mladoletnega sina in njegovega pastorka. Slednje pa je sodišče prve stopnje v primernem obsegu obravnavalo in je verjelo zunajzakonski partnerici tožnika koliko znašajo mesečne potrebe obeh mladoletnih otrok in se do njih tudi ustrezno opredelilo. V razlogih sodbe, ki jih pritožbeno sodišče ocenjuje kot tehtne, je sodišče prve stopnje poudarilo, da je za skupnega sina D. zavezana tudi zunajzakonska partnerica tožnika, ki se bo kot nezaposlena oseba morala lotiti intenzivnejšega iskanja zaposlitve, saj je za delo sposobna in nima zdravstvenih težav. Prav tako bi morala ukrepati v smeri izterjave preživnine, do katere je upravičen njen mladoletni sin iz prejšnje partnerske zveze.

Pritožbeno sodišče opominja, da pri odmeri preživnine ni odločilen le premoženjski kriterij, temveč tudi prispevek k vzgoji in skrbi, ki ni ocenljiv v denarju. Pri tem je relevanten podatek, da je bil tožnikov povprečni mesečni dohodek pred izgubo zaposlitve v januarju 2009 približno 35% nižji od dohodka matere toženke, po izgubi zaposlitve pa je tožnikov dohodek približno 55% nižji. Tožnikov dohodek skupaj z zunajzakonsko partnerico, ki prejema denarno socialno pomoč (na zadnje v višini 214,37 €) znaša približno 57,3 % manj kot skupen dohodek matere toženke in njenega zunajzakonskega partnerja. Pri izračunu dohodkov pritožbeno sodišče sicer ni upoštevalo otroških dodatkov, bi pa slednji v precejšnji meri zmanjšali razliko med prihodki družin obeh pravdnih strank. Glede na vse navedeno in skladno s 129. členom ZZZDR je tožnikov prispevek (40%) k nepokritim potrebam njegove hčere več kot razumen in ga bo tožnik po presoji sodišča zmožen plačevati. Povedano drugače, tožnik gmotno prispeva k preživljanju toženke v 60 % manj kot mati toženke, sicer pa z ničemer ne prispeva k varstvu oz. skrbi za hčer, ki ostaja v izključni domeni matere.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter pravilno uporabilo določbe ZZZDR. Pri tem pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku), zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj ti niso bili priglašeni.