Jedro

V času škodnega dogodka in nastanka škode je veljal Zakon o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91 - ZOZ). Ta je v 5. členu določal, da državljani v skladu z ustavo uresničujejo vojaško dolžnost, ki jo izvršujejo v oboroženih silah, v določenih sestavih organov za notranje zadeve in v enotah za zveze republike in občin (prva točka prvega odstavka 5. člena ZOZ). Tožnik se je poškodoval kot pripadnik teritorialne obrambe (tedaj kot pripadnik oboroženih sil), ki je oblika organiziranja in pripravljanja državljanov za oborožen boj v neposredni vojni nevarnosti in v vojni (prvi odstavek 43. člena ZOZ). Pripadniku oboroženih sil (kar je tožnik bil v času škodnega dogodka in nastanka škode), pa je država priznala pravico do povračila tiste škode, ki jo utrpi pri izvrševanju nalog v oboroženih silah (18. člen ZOZ).

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da mu mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 2.200.000,00 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1999 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 447.656,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo na 880.000,00 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1999 dalje do plačila, pravdne stroške pa na 187.106,00 tolarjev. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da jih mora tožnik povrniti toženi stranki v znesku 16.899,00 tolarjev.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Znižanje odškodnine na drugi stopnji ni bilo utemeljeno. O višini tožnikove škode je bilo odločeno že s sodbo sodišča prve stopnje z dne 6.10.1998, ki pa je bila zaradi pritožbe tožene stranke razveljavljena. V ponovljenem postopku je bila s sodbo pritožbenega sodišča prisojena tožniku nižja odškodnina. To pomeni, da je bil tožnik zaradi neupravičenega pravdanja tožene stranke oškodovan. Z zavrnitvijo zahtevkov za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti in zaradi prestanega strahu je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev postopka, saj je taka odločitev pritožbenega sodišča v nasprotju z izvedenimi dokazi.

Tožnik je trpel primarni in sekundarni strah, podana pa je tudi skaženost. Napačna je tudi odločitev pritožbenega sodišča o pravdnih stroških. Reviziji naj se tako ugodi, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Podrejeno naj se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka pa uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik se je res poškodoval v času agresije na Slovenijo, vendar to še ne pomeni, da je bila v času poškodbe njegova enota izpostavljena neposredni nevarnosti. V času agresije na Slovenijo je splošna nevarnost bremenila vsakega prebivalca države. Če bi obveljalo stališče v izpodbijani sodbi, bi to pomenilo, da bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna tudi v primeru, ko bi se nekdo ob oglašanju alarma v paniki na kakršenkoli način poškodoval. Tožnikova enota je v času škodnega dogodka izvajala usposabljanje. Med usposabljanjem je tožnik res nosil orožje, vendar ga ni uporabljal. Gibanje po terenu predstavlja elementarno dejavnost vojakov. Tožena stranka bi lahko odgovarjala le po načelu krivde, seveda pa le v primeru, če bi se ugotovilo, da je kakšna oseba, za katero je tožena stranka odgovorna, prekršila kakšen predpis ali varnostni ukrep. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP), na vročeno revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. a) Glede revizije tožene stranke: Tožena stranka v reviziji zatrjuje, da ni pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podana njena objektivna odgovornost za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Te revizijske trditve niso utemeljene.

V času škodnega dogodka in nastanka škode je veljal Zakon o obrambi in zaščiti (Uradni list RS, št. 15/91 - ZOZ). Ta je v 5. členu določal, da državljani v skladu z ustavo uresničujejo vojaško dolžnost, ki jo izvršujejo v oboroženih silah, v določenih sestavih organov za notranje zadeve in v enotah za zveze republike in občin (prva točka prvega odstavka 5. člena ZOZ). Tožnik se je poškodoval kot pripadnik teritorialne obrambe (tedaj kot pripadnik oboroženih sil), ki je oblika organiziranja in pripravljanja državljanov za oborožen boj v neposredni vojni nevarnosti in v vojni (prvi odstavek 43. člena ZOZ). Pripadniku oboroženih sil (kar je tožnik bil v času škodnega dogodka in nastanka škode), pa je država priznala pravico do povračila tiste škode, ki jo utrpi pri izvrševanju nalog v oboroženih silah (18. člen ZOZ).

Tožnik se je poškodoval pri izvrševanju nalog v oboroženih silah Republike Slovenije. Zato zanj veljajo določbe ZOZ. Revizijske trditve tožene stranke, da bi morala tožena stranka v primeru, če bi obveljalo pravno stališče, ki je zavzeto v sodbah druge in prve stopnje, povrniti škodo tudi vsem tistim osebam, ki bi se ob alarmu v paniki poškodovale na kakršenkoli način, niso utemeljene, saj se določbe 18. člena ZOZ nanašajo le na pripadnike oboroženih sil (kar je tožnik bil), pripadnike narodne zaščite, pripadnike enote za zveze, civilne zaščite, službe za opazovanje in obveščanje in na člane enote in službe iz 12. člena ZOZ.

Za škodo od dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost, se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da se je tožnik poškodoval med vojaško vajo. Med vajo, ki je potekala v popolni bojni opremi, so morali vojaki na povelje kopati jarke in nato menjati položaje tako, da so tekli od enega jarka do drugega. Jarki so bili med seboj oddaljeni okoli 100 do 150 metrov, vojaki pa so morali v teku menjati položaj od enega jarka do drugega ob gozdu, kjer so bili panji požaganih dreves, iz zemlje pa so gledale korenine dreves. Po ugotovitah obeh sodišč je bil tožnik med vojaško vajo oblečen v vojaško obleko, na sebi pa je nosil približno 1,50 metra dolg in 4-5 kilogramov težak ročni minometalec proti oklepnim vozilom, okoli 70 cm dolgo in od 2,5 do 3 kg težko avtomatsko puško, plinsko masko, zložljivo lopatico za kopanje jarkov in strelivo za puško. Po ugotovitvah obeh sodišč je bil tožnik med izvedbo vaje pozoren na teren, kljub temu pa se je med tekom ob gozdu spotaknil ob korenino drevesa in padel. Sodišči sta še ugotovili, da je bil tožnik med izvedbo vaje vznemirjen zaradi obvestila, da se pričakuje napad sovražnika in zaradi dejstva, da je bil prejšnji dan le okoli 500 metrov od tam, kjer se je izvajala vojaška vaja, dejansko izveden napad sovražnika, po katerem so na kraju spopada ostale razbitine tankov.

Sodišči prve in druge stopnje sta izvedbo vojaške vaje v okoliščinah, opremi in na način, kot je navedeno v prejšnjem odstavku te obrazložitve, pravno opredelili kot dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost. Tudi revizijsko sodišče se, ob upoštevanju ugotovljenih pravno odločilnih dejstev, strinja s tako pravno presojo. To pa ima za posledico, da je odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, objektivna, kot sta materialnopravno pravilno odločili tudi obe nižji sodišči. Revizija tožene stranke, ki trdi nasprotno, zato ni utemeljena.

b) Glede revizije tožeče stranke: Tožnik v reviziji zatrjuje, da je sodišče druge stopnje z zavrnitvijo njegovega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa te revizijske trditve niso utemeljene. Sodišče druge stopnje je namreč le drugače presodilo pravno odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Nobenega dodatnega dejstva ni samo ugotavljalo. Drugačna pravna presoja v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih pravno odločilnih dejstev, pa ne pomeni kršitve določb pravdnega postopka, kot zmotno trdi revizija, pač pa uporabo materialnega prava. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje med obravnavanjem zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Pretežni del tožnikove revizije se nanaša na trditve, da izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje ni pravilna zato, ker je bila tožniku s sodbo, ki je bila izdana v letu 1998, prisojena bistveno višja odškodnina, sodba pa je bila zaradi pritožbe tožene stranke razveljavljena. Teh revizijskih trditev revizijsko sodišče ni moglo upoštevati. Predmet revizijskega preizkusa je lahko le pravnomočna sodba sodišča druge stopnje (prvi odstavek 382. člena ZPP). V letu 1998 izdana sodba opr. št. P 97/95, ki je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 954/98, z dne 15.7.1998 na pritožbo tožene stranke v obsodilnem delu (proti zavrnilnemu delu tožnik pritožbe ni vložil) razveljavljena, pa ne predstavlja sodbe iz prvega odstavka 382. člena ZPP.

Tožnik v reviziji tudi neutemeljeno zatrjuje, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno pri prisoji višine odškodnine. Tožnik je utrpel zvin desnega skočnega sklepa. Zaradi te poškodbe je trpel tri do pet dni srednje bolečine, pet dni lažje bolečine, občasne lažje bolečine pa nekaj naslednjih tednov. Zaradi odstranitve prostih teles je bila potrebna operacija. Zaradi te je trpel pet dni hujše bolečine, tri tedne zmerne bolečine in nato še dva meseca občasne lažje bolečine. Zmerne bolečine se bodo pojavljale občasno tudi v bodoče. Med zdravljenjem je bil večkrat na zdravniškem pregledu, mesec dni pa je moral pri hoji uporabljati berglje. Ob upoštevanju navedenih dejstev je bilo tožniku z izpodbijano sodbo prisojeno iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin denarno zadoščenje v znesku 700.000,00 SIT, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča v skladu s kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR, prisojena odškodnina pa je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile drugim oškodovancem prisojene v podobnih primerih.

Po končanem zdravljenju tožnik (rojen leta 1966 in po poklicu avtoličar) po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje ni sposoben za dolgotrajno hojo in napornejše športne aktivnosti, ki zahtevajo tek ali skoke in za dolgotrajno hojo, zaradi česar ne more opravljati dela slikopleskarja. Zaradi duševnih bolečin, ki jih zaradi opisanega zmanjšanja življenjske aktivnosti trpi, mu je bilo z izpodbijano sodbo prisojeno denarno zadoščenje v znesku 1.500.000,00 SIT, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča pravična odškodnina, primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih. Nasprotne revizijske trditve niso utemeljene.

Neutemeljeno pa revizija tožnika izpodbija tudi zavrnitev njegovih zahtevkov za plačilo odškodnine zaradi prestanega strahu in zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Po ugotovitvah obeh sodišč tožnik intenzivnega strahu ni trpel niti ob poškodbi niti med zdravljenjem. Sekundarni strah (zaskrbljenost za izid zdravljenja) pa naj bi trajal tri mesece.

Strah je posebna oblika pravno priznane škode, za katero sme sodišče odmeriti odškodnino, če ugotovi tak poseg v duševno ravnovesje oškodovanca, da je bilo to bistveno porušeno in posledično terja denarno nadomestilo za duševno trpljenje oškodovanca. Strah mora biti intenziven, načeloma mora trajati dalj časa. V primeru t.im.

sekundarnega strahu ima pomembno vlogo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova strahu tudi okoliščina, kateri organ je prizadet in kako poteka zdravljenje. Stopnja intenzivnosti (in s tem upoštevanosti glede na pravni standard) zaskrbljenosti za izid zdravljenja se gotovo spreminja v soodvisnosti glede na poškodovani organ (ali njegov del) in z (morebitnimi) zapleti pri zdravljenju. Tožnik primarnega strahu ni trpel. Bil pa je zaskrbljen za izid zdravljenja. Toda ta zaskrbljenost se načeloma pojavi pri vsakem oškodovancu. Da bi sodišče smelo odmeriti odškodnino zaradi sekundarnega strahu (zaskrbljenosti za izid zdravljenja), pa mora biti ta take stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši duševno ravnovesje oškodovanca do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Pri tožniku ni šlo za tako doživljanje zaskrbljenosti in zato ne za pravno priznano škodo, ki bi upravičevala odmero odškodnine. Tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova prestanega strahu je tedaj sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo.

Enako velja za tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožnikov desni skočni sklep je res nekoliko zadebeljen, na njem pa je 7 cm dolga postoperativna brazgotina, kar pa predstavlja le estetski defekt in ne skaženosti. Le če bi dalj časa hodil (za kar pa niti ni sposoben, zaradi česar mu je bila prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti), bi se pojavilo šepanje. Pri prisoji odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je pomemben objektivni kriterij (obstoj skaženosti) in subjektivno doživljanje objektivnih sprememb v zunanjosti oškodovanca. Pri ugotavljanju obstoja skaženosti je pravno pomembno, za kakšne spremembe v zunanjosti človeka gre, koliko so opazne za povprečnega človeka, na katerem delu telesa se spremembe nahajajo, možnost njihovega zakrivanja, starost in spol oškodovanca, kakšne reakcije povzročajo spremembe v zunanjosti oškodovanca pri drugih ljudeh.

Subjektivni kriterij je vpliv vseh objektivno opisanih elementov na oškodovančevo psihično ravnovesje in počutje nasploh, upoštevati pa jih je treba do razumne meje (primerjaj Poročilo VS RS, št. I/72). Opisanim ugotovitvam mora slediti še primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse. Glede na ugotovljeni obseg sprememb v zunanjosti tožnika, del telesa, na katerem se spremembe nahajajo, dejstvo, da so spremembe opazne le v poletnem času in še to le v primeru, če tožnik hodi v sandalih in brez nogavic, ter dejstvo, da bi se šepanje lahko pojavilo le pri daljši hoji, za katero pa tožnik niti ni sposoben, v obravnavanem primeru že prvi od zahtevanih kriterijev tj. objektivni kriterij skaženosti ni podan. Zato je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno odločilo, da tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Po povedanem se je pokazalo, da reviziji nista utemeljeni. Zato ju je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker z revizijo ni uspela nobena od pravdnih strank.