Jedro

Ne v statutu ne v splošnih pravnih načelih ni podlage za takojšnje odločanje o disciplinski kršitvi. Izrekanje disciplinskih kršitev ima kaznovalni namen. Zato morajo biti pri njihovem izrekanju spoštovana tudi ustavna jamstva iz 29. člena URS.

Sklep o izključitvi iz članstva je odločitev, ki posega v posameznikovo ustavno pravico do združevanja. Odločanje o ustavnih pravicah posameznika narekuje vsakemu organu, ki o tem odloča, dosledno spoštovanje vseh postopkovnih pravil tako pri odločanju o njih kot pri verificiranju sprejetih odločitev. V nasprotnem primeru gre za arbitrarno odločanje, ki pravno ni dopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je izključitev tožeče stranke iz tožene stranke, sprejete na njenem občnem zboru dne 18.3.2005, nezakonita in brez pravnih učinkov ter da je tožnik še vedno član tožene stranke. Tej je naložilo še plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v odmerjeni višini 870,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Navaja, da tožniku ni bila kršena pravica do združevanja. S svojim ravnanjem in obnašanjem na občnem zboru je on kršil in omejeval to pravico drugih članov tožene stranke. Kljub opozorilom s svojim ravnanjem ni prenehal. Z zlorabo svojih pravic je oviral delovanje društva. Občini zbor kot najvišji organ je moral v skrajni sili sam odločiti o izključitvi. Vztraja pri stališču, da je bil zato tudi pristojen. Častno razsodišče ni delovalo. Ni bilo možnosti za njegovo ponovno formiranje. Zaradi prostovoljnosti in nepoklicnega delovanja v društvu članov ni mogoče prisiliti k delu v delovnih telesih. Togo formalno presojanje v obravnavanem primeru ni pravilno. Odločitev o vrnitvi tožnika v društvo je neživljenjska. Za ugotovitev sodišča, da bi morala biti tožnikova izključitev objavljena z dnevnim redom en teden pred občnim zborom, ni opore v 22. členu statuta društva. Ugotovitve sodišča o kršenju tožnikove pravice do pritožbe, do predhodne obtožbe in obrambe, pritožba opravičuje z grobimi, nenapovedanimi in nevzdržnimi dejanji tožnika na zboru, na katere je bilo treba nemudoma odgovoriti in s tem preprečiti eventualen razpad društva. Sicer pa so ugotovitve prvega sodišča o kršitvi pravice do pritožbe tudi same s seboj v nasprotju ter ovržene že s tem sodnim postopkom. Končno se ne strinja z dokazno oceno sodišča o spornem glasovanju in sprejemanju izpodbijanega sklepa. Zapisnik zbora odraža pravo stanje. Vsi navzoči so vedeli, da glasujejo in o čem. Drugačne ugotovitve sodišča so zmotne in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ugotovljeno nekoliko bolj bučno ozračje na seji, ponovljeno glasovanje in nepodpisan zapisnik je normalno glede na namen druženja članov društva, neformalno vzdušje na sejah in neprofesionalno delovanje članov v delovnih telesih. Pri oceni dokazov (izpovedb prič) bi moralo sodišče upoštevati prav posebne okoliščine obravnavanega primera, zlasti, da so člani tožene stranke zaradi svojih posebnih lastnosti potrebni posebnega obravnavanja. Ob sprejemu svoje odločitve ni predvidelo destruktivnih posledic za toženo stranko in izvajanja pravice do združevanja članov društva.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz trditvene in dokazne podlage strank in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je tožena stranka na občnem zboru društva dne 18.3.2005 brez predhodnega postopka na častnem razsodišču kot pristojnem organu prve stopnje za odločanje o disciplinskih kršitvah, ki imajo lahko za posledico izrek ukrepa izključitve iz članstva in brez predhodne uvrstitve te točke na dnevni red občne seje zbora tožnika izključila iz svojega članstva. Zoper ta ukrep tožnik uveljavlja sodno varstvo v tem postopku. Odločitev o stvarni pristojnosti civilnega sodišča za odločanje o tovrstnih zadevah za pritožbo ni več sporna. Tudi pritožbeno sodišče jo sprejema kot pravilno.

Ni sporno, da je tožena stranka invalidska organizacija in da je bil tožnik pred sporno izključitvijo njen član. Po 2. odst. Zakona o invalidskih organizacijah (ZInvO; Ur. l. RS, št. 108/2002 s spremembami in dopolnitvami) je invalidska organizacija društvo, ki deluje v javnem interesu na področju invalidskega varstva in za katera veljajo predpisi, ki urejajo društva, če matični zakon ne določa drugače. Člani invalidske organizacije so invalidi, njihovi zakonski zastopniki in druge fizične osebe, ki na različne načine podpirajo invalidske organizacije (5. člen ZInvO). Upoštevaje v času spornega razmerja veljavni Zakon o društvih (ZDru; Ur. l. RS, št. 60/95 s spremembami in dopolnitvami) je bilo društvo prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih oseb – članov, ki se združujejo zaradi skupno določenih interesov, opredeljenih v temeljnem aktu društva in v skladu z zakonom (1. odst. 1. člena ZDru). Prostovoljnost, ki je bistvena lastnost društva, pomeni po eni strani svobodo glede odločitve o pristopu v članstvo, po drugi strani pa tudi pravico do izstopa oziroma o prenehanju članstva. Vsakdo, ki izpolnjuje pogoje iz 5. člena ZInvO, lahko postane član invalidske organizacije in deluje v njej pod enakimi pogoji. Kot je pravilno poudarilo že prvo sodišče, gre za ustavno pravico do svobodnega združevanja, ki jo zagotavlja 2. odst. 42. člena Ustave RS (URS). Izključitev člana društva predstavlja omejitev te pravice. Zato je predmet sodnega preizkusa v tej zadevi, ali je bil tožnik protipravno omejen v tej svoji pravici, kot je trdil in dokazoval sam, ali je bila izključitev, ki jo je sprejela tožena stranka, opravljena v skladu z njenimi avtonomnimi pravili ter splošnimi pravnimi pravili.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno in ugotovitvami prvega sodišča, da je bil postopek izključitve izveden že v nasprotju s samimi statutarnimi pravili tožene stranke, pa tudi v nasprotju z osnovnimi procesnimi garancijami, ki morajo biti zagotovljene v slehernem pravnem postopku posamezniku, o čigar pravicah se odloča. Na podlagi listin v spisu (statuta in zapisnika spornega občnega zbora) ter zaslišanja prič je zanesljivo in pravilno ugotovilo, da sklepa o izključitvi ni sprejel pristojen organ po v statutu predpisanem postopku. Kršeni sta mu bili ustavno varovani pravici do obrambe in pritožbe. Že to pa zadošča za ugotovitev, da je izpodbijani sklep protipraven in da za omejitev tožnikove ustavne pravice do združevanja ni podlage. Zato je odločitev prvega sodišča tudi v pravnem pogledu pravilna.

Izključitev iz članstva je po 34. členu statuta tožene stranke najhujša disciplinska sankcija, ki jo je mogoče izreči članom tožene stranke. Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča, oprti na določila statuta, je za odločanje o tem ukrepu na prvi stopnji pristojno častno razsodišče tožene stranke, občni zbor pa je pritožbeni organ. S tem je že s statutarnimi pravili tožene stranke vsakemu članu zagotovljena pravica do pritožbe, ki je bila po pravilnih ugotovitvah prvega sodišča v konkretnem primeru kršena, saj je o izključitvi brez predhodnega postopka in objave obtožbe takoj odločil drugostopenjski organ s končno odločbo, ki je znotraj tožene stranke v pritožbenem postopku ni bilo več mogoče preizkusiti. Pritožbeno naziranje, da je ugotovljena kršitev pravice do pritožbe sanirana že s tem (sodnim) postopkom, je zmotna. Pravica do sodnega varstva, opredeljena v 23. členu URS, je vsakemu posamezniku zagotovljena poleg pravice do pravnega sredstva (25. člen URS), ne pa namesto nje.

S pravilnimi razlogi v točki 12 sodbe je prvo sodišče zavrnilo v pritožbi ponovljeno zmotno naziranje tožene stranke, da je zaradi nedelovanja častnega razsodišča o tožnikovi izključitvi pravilno kot pristojni organ odločal izključno občni zbor. Res je po statutarnih pravilih občni zbor najvišji organ tožene stranke. Vendar to ne pomeni, da lahko prevzame funkcijo nedelujočih delovnih teles društva. Dolžan je poskrbeti, da ta delujejo.

Prav tako ni upoštevno pritožbeno sklicevanje na nepripravljenost članov za delovanje v delovnih telesih. Delovanje v društvih temelji prav na načelih prostovoljnosti in neprofitnega združevanja, na katere se sklicuje pritožba. Gre za temeljne predpostavke, ki veljajo za delovanje v društvu (1. odst. 1. člena ZDru). Ne glede na to mora biti vsako društvo sposobno zagotoviti način delovanja, ki ga določi v svojem temeljnem aktu (3. člen ZDru). Pritožbene trditve, da ni bilo možnosti za ponovno vzpostavitev častnega razsodišča, pa so tudi protispisne. Iz zapisnika spornega občnega zbora, na katerem je bil tožnik izključen, namreč izhaja, da so bili istega dne izvoljeni tudi člani novega častnega razsodišča. Tako se izkaže, da za obravnavano odločanje o tožnikovi izključitvi na občnem zboru ni bilo nobene potrebe, zlasti pa ne pravne podlage.

Ravnanja tožene stranke ni mogoče opravičiti niti z nujnostjo ukrepanja zaradi tožnikovih disciplinskih kršitev na sami seji, kar ponuja pritožba. Ne v statutu ne v splošnih pravnih načelih ni podlage za takojšnje odločanje o disciplinski kršitvi. Izrekanje disciplinskih kršitev ima kaznovalni namen. Kot je povedalo že prvo sodišče v točki 17 sodbe, morajo biti zato pri njihovem izrekanju spoštovana tudi ustavna jamstva iz 29. člena URS. Ta govorijo o pravici do obrambe. Kršitelj mora biti v prvi vrsti seznanjen z očitano mu kršitvijo. Nato pa mu je treba zagotoviti tudi primeren čas in možnost za pripravo obrambe.

Sprejeta odločitev je protipravna že zaradi navedenih ugotovljenih kršitev statuta in ustavnih določil. Ugotavljanje nadaljnjih kršitev niti ni bilo več potrebno.

Ne glede na to se pritožbeno sodišče strinja s prvim tudi pri oceni, da tožena stranka ni dokazala, da je bil sklep o izključitvi veljavno izglasovan. Razlogi o tem v točkah 13, 14 in 15 sodbe so jasni, prepričljivi in pravilni. Med njimi in procesnim gradivom, ki je pravilno in popolno dokazno ocenjeno, pritožbeno sodišče ne najde nasprotij in s tem osnove za očitek o absolutni bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba.

Ugotovitev, da je bila tožnikova izključitev nepravilno uvrščena na dnevni red, je pravilna in ima oporo v 22. členu statuta tožene stranke. Drugačno tolmačenje navedene norme, ki jo ponuja pritožba, je zmotno.

Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe o protispisni oceni samega zapisnika občnega zbora. Da ga nista podpisala oba overovitelja, kot je zahtevano v statutu, izhaja že iz same listine v spisu. Prvo sodišče jo je pravilno ocenilo in upoštevaje tudi izpovedbe prič ter statutarna določila ugotovilo, da glasovanje ni bilo veljavno izpeljano niti ustrezno verificirano. Pritožbeno sodišče se s tako dokazno oceno strinja. Pritožbeno sklicevanje na neformalno vzdušje na sestankih in na specifične lastnosti obravnavanega primera je ne more omajati. Sklep o izključitvi iz članstva je odločitev, ki, kot že rečeno, posega v posameznikovo ustavno pravico do združevanja. Odločanje o ustavnih pravicah posameznika narekuje vsakemu organu, ki o tem odloča, dosledno spoštovanje vseh postopkovnih pravil tako pri odločanju o njih kot pri verificiranju sprejetih odločitev. V nasprotnem primeru gre za arbitrarno odločanje, ki pravno ni dopustno.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in nato pri odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo očitanih procesnih kršitev in tudi tistih ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena istega zakona.