Jedro

1. Če sodišče ob upoštevanju 2. tč. 1. odst. 24. čl. ZDSS razveljavi drugostopenjsko odločitev delodajalca in samo odloči o pravici, obveznosti in odgovornosti delavca, postane odločitev delodajalca dokončna s pravnomočnostjo sodbe. To pomeni, da delavcu zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, katerega potrdi sodišče s sodbo po poprejšnji razveljavitvi dokončne odločitve delodajalca, preneha delovno razmerje z dnem pravnomočnosti sodbe, pred tem datumom pa le, če se delavec v vmesnem času zaposli pri drugem delodajalcu in zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja le do sklenitve delovnega razmerja pri novem delodajalcu.

2. Prepozna vročitev vabila na sejo komisije za varstvo pravic tožniku in njegovemu pooblaščencu ter opustitev pridobitve mnenja sindikata ne pomenita absolutne bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih bi bilo potrebno odločitev komisije za varstvo pravic v vsakem primeru razveljaviti. Navedene pomanjkljivosti predstavljajo relativne bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih bi bilo potrebno odločitev komisije za varstvo pravic razveljaviti le v primeru, če bi se ugotovilo, da so te nepravilnosti vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku kot nezakonitega v celoti razveljavilo sklep komisije za varstvo pravic tožene stranke z dne 9.5.1997, izdan dne 20.5.1997, sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 21.4.1997 pa deloma in sicer 2. točko v celoti, v 1. točki pa je razveljavilo besede "predhodnega pooblastila ali" in razsodilo, da se glede razveljavljenih delov obtožbe disciplinski postopek ustavi. V preostalem delu, ki glasi, da je tožnik, razporejen na delovno mesto direktorja tehničnega sektorja, odgovoren, da je brez odobritve (direktorice) dne 10.1.1997 v imenu in na račun R. d.d. sklenil pogodbo z V. A. s.p. o krojenju in likanju artiklov po priloženi specifikaciji in da je vzel navedene artikle v dodelavo, ne da bi bile pred tem izdelane kalkulacije o rentabilnosti oz. upravičenosti take proizvodnje in tako opustil dejanja, ki bi jih moral storiti v okviru svojih pooblastil, saj je bil kot tehnični direktor odgovoren za operativno in tehnološko pripravo dela, s čemer je storil hujši kršitvi delovne obveznosti po 12. tč. 75. čl. in po 47. tč. 75. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih R.d.d., zaradi katerih se mu izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, z dnem, ko mu je bila vročena dokončna odločba v disciplinskem postopku, pa je prvostopno odločbo vzdržalo v veljavi. V 2. odst. navedene sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se je nanašal na prisojo vseh pravic iz dela in v zvezi z delom od dneva prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in na izplačilo razlik do polne plače oz. neizplačane plače za čas od 5.2.1997 do 31.5.1998 ter regres za letni dopust za leto 1997 in 1998, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila po odvodu pripadajočih dajatev. Zavrnilo je zahtevek tožnika po povrnitvi stroškov disciplinskega postopka in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno v celoti ugodi, oz. podrejeno, da ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki preneha s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj odloči tudi o stroških postopka. V pritožbi navaja, da je bil tožnik kot delavec s pooblastili "poslovni pooblaščenec" tožene stranke in da iz dokumentacije ne izhaja, da bi moral pred sklenitvijo takega posla, kot je bil sporni posel, pridobiti odobritev direktorja tožene stranke oz. drugega organa. Takšna obveznost tožnika ne izhaja niti iz aktov tožene stranke niti iz pogodbe o zaposlitvi. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ko je zaradi nepopolnih dokazov štelo, da je določba 17. čl. statuta veljala že v času spornih dogodkov. Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč ne more iti v škodo tožnika. Poleg tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da kršitev, da je tožnik vzel navedene artikle v dodelavo, ne da bi bila pri tem izdelana kalkulacija o rentabilnosti oz. upravičenosti take proizvodnje in je tako opustil dejanja, ki bi jih moral storiti v okviru pooblastil, saj je bil kot tehnični direktor odgovoren za operativno in tehnološko pripravo dela, ni časovno opredeljena. Zato se ne more preizkusiti zastaranje uvedbe ali vodenja disciplinskega postopka. Pri sklenitvi spornega posla je tožnik ravnal s potrebno skrbnostjo, saj se je s tem poslom pokrilo proste kapacitete tožene stranke, niti mu ni mogoče očitati, da bi zavestno storil karkoli v škodo tožene stranke. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v posledici razveljavitve drugostopenjskega disciplinskega sklepa tožene stranke samo odločilo o pravici, obveznosti in odgovornosti tožnika, kot datum prenehanja delovnega razmerja pa določilo datum dokončnosti drugostopenjskega disciplinskega sklepa tožene stranke. Tožniku bi namreč moralo delovno razmerje pri toženi stranki prenehati s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, to pa praktično pomeni, da je utemeljen tožbeni zahtevek za reintegracijo, izplačilo plače in regresa za čas od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Ker je obravnavo v disciplinskem postopku pred disciplinsko komisijo vodil pravnik tožene stranke, ne pa predsednik disciplinske komisije, je bila podana absolutna bistvena kršitev določb disciplinskega postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevati olajševalne okoliščine in pogojno odložiti izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Tožnik namreč še nikoli ni bil disciplinsko kaznovan, pri toženi stranki je bil zaposlen že 23 let, star je 52 let, zaradi česar težko najde zaposlitev, pogojev za upokojitev pa ne izpolnjuje. Tožnik v pritožbi še navaja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo dokazano, da bi bila v tožnikovem primeru podana katerakoli od kvalifikatornih okoliščin, navedenih v 89. čl. Zakona o delovnih razmerjih.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe, zatrjuje, da tožnik ni bil poslovni pooblaščenec tožene stranke, niti ni bil pooblaščen za zastopanje tožene stranke po 17. čl. statuta. Po stališču tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik storil očitane kršitve delovne obveznosti, da je njegovo dejanje bistveno motilo delovni proces, kar je razvidno iz pričevanj prič F. V. in P. B., pri čemer je treba po stališču tožene stranke odgovornost vodilnih delavcev, med katere je spadal tudi tožnik, presojati po strožjih merilih kot odgovornost ostalih delavcev. Tožena stranka še navaja, da ni imela pravnega interesa za izpodbijanje sodbe s pritožbo v tistem delu, v katerem je sodišče drugostopenjski sklep tožene stranke razveljavilo in glede zatrjevane disciplinske kršitve samo odločilo enako kot pritožbena komisija. Tudi po stališču tožene stranke je dokončnost sklepa o prenehanju delovnega razmerja nastopila z vročitvijo sklepa drugostopenjskega organa tožniku, pri čemer po prepričanju tožene stranke sicer niso obstajali razlogi za razveljavitev sklepa pritožbenega organa tožene stranke zaradi hujših kršitev določb postopka pri drugostopenjskem odločanju.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, razen tega pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma razveljavilo odločitev prvostopenjskega disciplinskega organa tožene stranke, odločitev drugostopenjskega disciplinskega organa pa v celoti, pri čemer je prvostopenjsko disciplinsko odločbo, s katero je bilo med drugim ugotovljeno, da je tožnik, razporejen na delovno mesto direktorja tehničnega sektorja, odgovoren, da je brez odobritve direktorice dne 10.1.1997 v imenu in na račun tožene stranke sklenil pogodbo z V. A. s.p. o krojenju in likanju artiklov po priloženi specifikaciji in da je vzel navedene artikle v dodelavo, ne da bi bile pred tem izdelane kalkulacije o rentabilnosti oz. upravičenosti take proizvodnje in tako opustil dejanja, ki bi jih moral storiti v okviru svojih pooblastil, saj je bil kot tehnični direktor odgovoren za operativno in tehnološko pripravo dela, s čemer je storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 12. in 47. tč. 75. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, vzdržalo v veljavi.

S tem ko je sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo odločbo drugostopenjskega disciplinskega organa tožene stranke in samo odločilo o disciplinski odgovornosti tožnika ter potrdilo izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je s sodno odločbo nadomestilo dokončno odločitev tožene stranke o tožnikovem ugovoru. 13. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR) določa, da preneha delavcu, ki mu je izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu. Če sodišče ob upoštevanju 2. tč. 1. odst. 24. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98 - v nadaljevanju ZDSS) razveljavi drugostopenjsko odločitev delodajalca in samo odloči o pravici, obveznosti in odgovornosti delavca, postane takšna odločitev dokončna s pravnomočnostjo sodbe. To pomeni, da delavcu zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, katerega potrdi sodišče s sodbo po poprejšnji razveljavitvi dokončne odločitve delodajalca, preneha delovno razmerje z dnem pravnomočnosti sodbe, pred tem datumom pa le, če se delavec v vmesnem času zaposli pri drugem delodajalcu in zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja le do sklenitve delovnega razmerja pri novem delodajalcu. V tem primeru je potrebno kot datum prenehanja delovnega razmerja upoštevati zadnji dan pred sklenitvijo delovnega razmerja tega delavca pri novem delodajalcu. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je iz navedb tožnika (vloga tožnika z dne 28.10.1998, zapisnik o glavni obravnavi dne 29.10.1998, specifikacija v vlogi z dne 23.11.1998, delna skrčitev in delni umik, podana na naroku za glavno obravnavo dne 10.2.2000) razbrati, da je tožnik 1.6.1998 sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, da umika reintegracijo in zahteva vse pravice iz delovnega razmerja (vključno z denarnim delom tožbenega zahtevka) do 31.5.1998. Odločitev sodišča prve stopnje o prenehanju delovnega razmerja z dnem vročitve dokončne odločbe v disciplinskem postopku je napačna, saj temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Isto velja za zavrnitev reparacijskega zahtevka. Poleg tega 1. odst. izreka izpodbijane sodbe nasprotuje sam sebi, saj je v njem sodišče prve stopnje najprej v celoti razveljavilo dokončno odločitev disciplinskega organa tožene stranke, v nadaljevanju pa odločilo, da se tožniku izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja z dnem vročitve dokončne odločbe v disciplinskem postopku. Zato je bilo potrebno v skladu s 1. odst. 354. čl. ZPP oz. 355. čl. ZPP izpodbijani del (1., 2., 3. odst. ...) sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.

V nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja na navedbe pritožnika glede pravnih stališč sodišča prve stopnje, ki bodo pomembna za razsojo v ponovljenem postopku. Tako tudi po stališču pritožbenega sodišča iz dosedaj izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik pri toženi stranki imel status poslovnega pooblaščenca. Poslovno pooblastilo je opredeljeno v 95. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS - v nadaljevanju ZOR), po katerem lahko da poslovno pooblastilo podjetje ali druga pravna oseba, s katerim pooblasti pooblaščenca za sklepanje pogodb in opravljanje drugih poslov, ki so običajni za opravljanje dejavnosti te pravne osebe. Tožnik v dosedanjem postopku ni predložil dokazov o tem, da bi mu takšno pooblastilo pristojni organ tožene stranke dal, niti takšno pooblastilo ne izhaja iz opisa del in nalog njegovega delovnega mesta (B 11). Pritožbeno sodišče pri tem soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnik imel pooblastilo za sklepanje kooperatnskih pogodb ob upoštevanju odobritve nadrejenega delavca.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da razširitve zahteve za začetek disciplinskega postopka (B 7) ni mogoče opredeliti kot časovno nedoločene. Ta razširitev zahteve za uvedbo disciplinskega postopka (opustitev izdelave kalkulacije o rentabilnosti proizvodnje) se namreč nanaša na očitano kršitev delovne obveznosti tožnika v zvezi s sklenitvijo sporne pogodbe z V. A. s.p. (torej gre za isti historični dogodek), ki pa je v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka (B 1) časovno ustrezno opredeljena.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da je bila v postopku pred disciplinskimi organi tožene stranke storjena absolutna bistvena kršitev določb disciplinskega postopka, ker naj bi obravnavo vodil pravnik tožene stranke in ne predsednik disciplinske komisije. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi bil postopek pred prvostopenjskim disciplinskim organom nezakonit zato, ker naj bi zapisnik o disciplinskem postopku pisal pravnik tožene stranke oz. da bi to vplivalo na odločitev disciplinske komisije o tožnikovi odgovornosti. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da so zapisnik disciplinske komisije z dne 14.4.1997 poleg zapisnikarja podpisali tudi vsi trije člani disciplinske komisije.

Ne držijo pritožbene navedbe tožnika glede tega, da mu zaradi majhnega obsega posla ni bilo potrebno angažirati kalkulantskih služb oz. da tožnik ni bil dolžan poročati o sklepanju kooperantskih pogodb. Iz izpovedb zaslišanih prič in zakonite zastopnice tožene stranke je namreč mogoče zaključiti, da bi tožnik moral o spornem poslu seznaniti zakonito zastopnico tožene stranke in pridobiti ustrezne kalkulacije v zvezi s tem poslom.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je nadalje razbrati, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, da je bil zaradi spornega tožnikovega ravnanja vnešen nered v delo podrejenih služb in odnose med njimi, pri čemer pa ni izrecno ugotovilo, ali je prišlo zaradi tožnikovega ravnanja do nastanka katere od kvalifikatornih okoliščin, ki jih določa 89. čl. ZDR. Iz listinske dokumentacije disciplinskega spisa je razbrati, da so disciplinski organi tožene stranke ugotavljali škodo, ki naj bi jo povzročilo sporno ravnanje tožnika, pri čemer pa ni jasno razvidno, ali bi bilo mogoče to škodo opredeliti kot večjo škodo v skladu z 89. čl. ZDR. Poleg navedenega sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, ali obstajajo olajševalne okoliščine, zaradi katerih bi bilo smotrno v cilju individualizacije disciplinske sankcije tožniku izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložiti največ za dobo enega leta, kot to omogoča 1. odst. 90. čl. ZDR.

Čeprav je del sodbe, ki se nanaša na razveljavitev sklepa druge stopnje, pravnomočen in vanj ni mogoče posegati, ob koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pomeni prepozna vročitev vabila na sejo komisije za varstvo pravic tožniku in njegovemu pooblaščencu ter opustitev pridobitve mnenja sindikata v zvezi z očitanimi disciplinskimi kršitvami absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi katerih bi bilo potrebno odločitev komisije za varstvo pravic v vsakem primeru razveljaviti. Navedene pomanjkljivosti po stališču pritožbenega sodišča predstavljajo namreč relativne bistvene kršitve določb postopka, zaradi katerih bi bilo potrebno odločitev komisije za varstvo pravic razveljaviti le v primeru, če bi se v postopku ugotovilo, da so te nepravilnosti vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa tožene stranke.

Glede na navedeno je moralo pritožbeno sodišče zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava, pritožbi tožnika ugoditi, izpodbijani del sodbe na podlagi 355. čl. ZPP razveljaviti in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, ali je bil tožniku disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izrečen tudi ob upoštevanju kvalifikatornih okoliščin iz 89. čl. ZDR, s katerim dnem je v tem primeru je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo (glede na pravnomočno razveljavitev odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa tožene stranke) oz. ali so obstajali pogoji za odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa tožniku (90. čl. ZDR). Na podlagi gornjih ugotovitev bo lahko sodišče prve stopnje odločilo tudi o utemeljenosti preostalega, denarnega dela tožnikovega tožbenega zahtevka in o stroških postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP, po kateri sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno sodbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.