Jedro

Če je neskladje med podatki po računu, uvozni carinski deklaraciji in zapisnikom carinarnice o netočni prijavi blaga za carinjenje glede tipa in stanja poškodb uvoženega osebnega avtomobila, pa tega neskladja ni odpravila že prvostopna carinarnica, je lahko tožena stranka (RCU) odpravila prvostopno odločbo in zadevo vrnila prvostopni carinarnici v ponoven postopek in odločitev (242. člen ZUP) v zvezi s ponovnim ugotavljanjem vrednosti vozila kot podlage za carinsko osnovo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in odpravila odločbo Carinarnice z dne 3.1.1994, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil ugovor tožeče stranke zoper zapisnik carinarnice z dne 6.12.1993 o netočni prijavi vrednosti blaga, ki se carini po uvozni carinski deklaraciji z dne 30.11.1993 in s katerim je bila določena kot carinska osnova za rabljeno in poškodovano osebno vozilo znamke Audi znesek 1,227.056,00 SIT; in zadevo vrnila v ponovni postopek in odločitev na podlagi 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 34. - 45. člena, 261. in 1. odstavka 262. člena carinskega zakona (CZ - Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 34/90 - p.b.). Tožena stranka navaja, da so v katalogu objavljeni podatki o serijski opremi posameznih izvedenk vozil. Pri carinjenju je potrebno upoštevati dodatno vgrajeno opremo, ki vrednost vozilu poveča, in stanje prevoženih kilometrov, ki je podprto s servisno knjižico. Po mnenju tožene stranke več prevoženih kilometrov kataloško vrednost zmanjša, manj kilometrov pa vrednost vozila poveča. Vrednost dodatne opreme se prišteje kataloški vrednosti serijsko opremljenega vozila pred primerjavo s prijavljeno vrednostjo. Če je rabljen osebni avto poškodovan, pa se carinska osnova določi tako, da se vrednost novega vozila z davkom v letu prve registracije zmanjša za odstotek poškodbe, nato pa tako ugotovljena vrednost zmanjša za odstotek rabljenosti, ki ustreza dejanskemu stanju vozila v času carinjenja. Odstotek poškodovanosti se ugotavlja na podlagi vrednosti delov, ki se morajo zamenjati in drugih stroškov v zvezi s privedbo vozila v brezhibno stanje. Pri ugotavljanju celotne vrednosti poškodbe se izhaja iz tuje cene delov za zamenjavo ter iz vrednosti (stroški popravila, potrošnega materiala, barve idr.) storitve popravila na podlagi predračuna pooblaščenega servisa. Predračun uvoznik predloži pri carinjenju oziroma ga carinarnica zahteva v smislu določb 261. člena CZ. Tožena stranka ugotavlja, da je na enotni carinski listini z dne 27.11.1993 Carinske izpostave v rubriko 31 vpisan en osebni avtomobil, z vgrajenim radio-kasetofonom, z vgrajeno pomično streho, poškodovan po priloženem seznamu, trije kosi rezervnih delov za osebni avto. V navedeni uvozni carinski deklaraciji nista vpisana vgrajen radio-kasetofon in pomična streha, ki v katalogu pri takem vozilu nista vpisana med serijsko opremo vozila. Po katalogu je šifra za serijsko vgrajen radio 252, za mehanski pomik strehe 262, za pomično streho na električni pogon 263. K deklaraciji je priložen račun firme prodajalca brez številke knjiženja z dne 23.11.1993. Iz računa ni razvidno, da bi bil prodan avtomobil poškodovan, kot je to bilo prijavljeno na Carinski izpostavi z enotno carinsko listino in z navedeno deklaracijo. Na računu in deklaraciji sta nepopolno vpisani identifikacija tipa in stanja vozila. V deklaraciji piše en tip avtomobila, poškodovan. V zapisniku o netočni prijavi blaga za carinjenje z dne 6.12.1993 pa je ugotovljeno, da se carini osebni avto drugega tipa, poškodovan. V zapisniku ni popisa poškodovanih delov, kar verjetno pomeni, da je carinski delavec priznal seznam poškodb, ki je priloga enotne carinske listine in ga je predstavila špedicija. Ta seznam bi se moral overiti s carinskim žigom v skladu z 28. členom pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku. V komisijskem zapisniku Carinarnice je komisija upoštevala predračun za popravilo, predložen s strani tožeče stranke v vrednosti 752.974,00 SIT. Pravilen seštevek obeh predračunov (predračun za rezervne dele, izdan dne 1.12.1993 s strani ... - ... v vrednosti 444.374,00 SIT in predračun z dne 2.12.1993 za popravilo vozila, izdanega s strani tožeče stranke v vrednosti 308.700,00 SIT) je 753.074,00 SIT. V predračunu rezervnih delov sta sporna dva dela, in sicer kolesni obroč "ALU" v vrednosti 45.416,00 SIT ter dve meglenki v vrednosti 30.804,00 SIT. V katalogu pri takem vozilu med serijsko opremo ni kolesnih obročev iz aluminija (sonder felgen 215) in dodatnih žarometov (226). Če ima sporno vozilo kolesne obroče ALU, je to potrebno upoštevati kot dodatno opremo in ustrezno povečati vrednosti, pri predračunu delov pa za sporne dele vrednost predračuna zmanjšati. Po mnenju tožene stranke bo prvostopni organ v ponovnem postopku ugotovil pravilno dejansko stanje vozila glede opreme, prevoženih kilometrov in vseh poškodb, upoštevajoč, da med serijsko opremo po katalogu ne sodijo avtoradio-kasetofon (ugotoviti je potrebno njegovo znamko, tip in vrednost), pomična streha (ugotoviti, ali ustrezen mehaničen ali električen pomik), kolesni obroči ALU ter meglenke. Ker so bila po mnenju tožene stranke na prvi stopnji dejstva zmotno in nepopolno ugotovljena, je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo in zadevo vrnila v ponovni postopek in odločitev prvostopnemu organu.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je sicer uspela s pritožbo proti prvostopni odločbi, saj je tožena stranka pritožbi ugodila in odpravila prvostopno odločbo. Vendar pa se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja, saj je tožena stranka imela vse podatke, da bi lahko o zadevi meritorno odločila, torej, da bi odločbo prvostopnega organa spremenila in tako končala agonijo tožeče stranke. Prvi odstavek 34. člena CZ določa, da je carinska osnova vrednost blaga, v 2. odstavku pa določa, da je vrednost blaga dogovorjena (fakturna cena) oziroma tako imenovana transakcijska vrednost. Nadaljnji členi pa določajo, da je nujno potrebno uporabiti tako imenovane kaskade pri ugotavljanju carinske osnove, če carinske osnove ni mogoče določiti po fakturni vrednosti. Če pa faktura obstaja in če jo stranka ob carinjenju predloži carinarnici, potem pride pri tem do povsem novega položaja, če carinarnica ne verjame predloženi fakturi. V tem primeru bo carinarnica po 266. členu CZ določila začasno vrednost. Pri tem pa pripominja, da je začasna vrednost tista vrednost blaga, ki je navedena v fakturi in ne tista vrednost, ki jo določi carinik in za katero mora zavezanec ponovno vložiti carinsko deklaracijo in v njej navesti dirigirano ceno, ki jo določi vsemogočni carinik. Zoper zavezanca pa je treba predlagati uvedbo carinskega prekrška in začeti postopek za ugotavljanje netočne oziroma lažne fakture, ki jo je carinski zavezanec predložil carinarnici. Če se v prekrškovnem postopku ugotovi, da je carinski zavezanec v deklaraciji navedel netočno vrednost, količino in vrsto blaga, se izda odločba o prekršku in po uradni dolžnosti tudi uvede postopek za plačilo carine. Predpisi so strogi, saj mora prekršitelj poleg izrečene denarne kazni plačati tudi vrednost zamolčanega carinskega blaga in seveda kasneje plačati še carinske dajatve od utajene vrednosti. Zaveda se, da so carinski predpisi strogi, zato nikoli v svoji dosedanji praksi ob carinjenju ni predložila lažne fakture. Zato tudi tokrat ne bo popustila in zahteva, da se ji blago ocarini po predloženi fakturi. Predlaga, da sodišče izda sodbo, s katero naj spremeni prvostopno odločbo tako, da se kot carinska osnova določi transakcijska vrednost, torej vrednost iz predložene fakture uvoženega avtomobila.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in temelji na določbah CZ.

Po določbi 44. člena citiranega CZ se carinska osnova za blago, ki se uvaža brez plačila protivrednosti, in za rabljeno blago ugotavlja na podlagi 34. do 45. člena zakona. V postopku carinjenja carinarnica uporablja podatke o cenah enakega, podobnega ali istovrstnega blaga. Če se carinska osnova za rabljeno blago ugotavlja na podlagi cen za novo blago, zmanjša carinarnica to vrednost za odstotek izrabljenosti. Vrednost blaga, ki je med prevozom in dostavo, oziroma dokler je bilo pod carinskim nadzorstvom, pretrpelo poškodbe, se ugotovi tako, da se ustrezna dogovorjena cena zmanjša za odstotek poškodbe. Odstotek od poškodbe ugotovi carinarnica s cenitvijo (1. in 2. odstavek). Po 1. odstavku 45. člena CZ je z vrednostjo v smislu določb tega zakona mišljena vrednost blaga, ki pomeni carinsko osnovo. Po 261. členu CZ lahko carinarnica ukrene vse, kar je potrebno za ugotovitev stanja blaga, kot npr., da vzame vzorce za kemično - tehnološko ali drugačno preiskavo blaga, da stehta blago, vzame prospekte, drugo tehnično dokumentacijo, potrebno za ugotavljanje lastnosti blaga, ipd. (1. odstavek). Po 1. odstavku 262. člena CZ: če carinarnica pri pregledu blaga ugotovi, da se njegovo stanje, kar se tiče izvora, kakovosti, vrste, količine in vrednosti, ujema s podatki iz deklaracije in deklaraciji priloženih listin (255. in 257. člen) oziroma, da blago sodi v tarifno postavko, ki je vpisana v deklaraciji, pritrdi podatkom v deklaraciji in jih potrdi kot svojo ugotovitev. Podatki v deklaraciji, potrjeni kot ugotovitev carinarnice, se smejo spremeniti na način in pod pogoji, ki so predpisani v tem zakonu. Po 2. odstavku tega člena: če pa carinarnica pri pregledu blaga ugotovi, da podatki, ki so navedeni v deklaraciji priloženih listinah, ne ustrezajo stanju blaga, oziroma da blago ne sodi v tarifno postavko, ki je vpisana v deklaraciji, mora napraviti zapisnik o svoji ugotovitvi in en izvod zapisnika izročiti deklarantu.

Po določbah 242. člena ZUP: kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, ali da v postopku niso bila upoštevana pravila postopka, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti, bodisi sam, bodisi po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. Če pa organ druge stopnje spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponoven postopek. V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo, zoper katero ima stranka pravico pritožbe (1. in 2. odstavek).

Glede na to, da je tožena stranka na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih ugotovila neskladje v zvezi z vrednostjo navedenega osebnega avtomobila, ki je podlaga za carinsko osnovo, in sicer med navedeno uvozno carinsko deklaracijo, navedenim računom in ugotovitvami v zapisniku o netočni prijavi blaga za carinjenje z dne 6.12.1993, je po presoji sodišča utemeljeno odpravila prvostopno odločbo in dala v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno napotilo za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja vozila glede opreme, prevoženih kilometrov in vseh poškodb prvostopnemu organu. Njena odločitev temelji na citiranih določbah CZ in citiranih procesnih določbah ZUP.

Sicer pa bo lahko tožeča stranka v ponovnem postopku pred prvostopnim organom ponovno uveljavljala svoj zahtevek glede določitve vrednosti navedenega osebnega avtomobila kot podlage za carinsko osnovo, kot tudi bo lahko, če ne bo zadovoljna z novo prvostopno odločbo, zoper njo vložila pritožbo (2. odstavek 242. člena ZUP) oziroma vložila tožbo v upravnem sporu, če ne bo zadovoljna z odločitvijo tožene stranke v zvezi s pritožbo proti prvostopni odločbi. Sicer pa je tožeča stranka v konkretni zadevi s pritožbo proti prvostopni odločbi uspela.

Glede na navedeno so neupoštevne tožbene navedbe tožeče stranke.

Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, tako kot CZ in ZUP, smiselno uporabilo kot republiški zakon v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).