Up-75/02 - 10

13. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. februarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 14/2001 z dne 6. 11. 2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 473/99 z dne 28. 9. 2000 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 481/96 z dne 18. 2. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo revizijo pritožnika zoper sodbo Višjega sodišča, ki je zavrnilo pritožbo pritožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, da se zahtevek pritožnika za razveljavitev sklepov delodajalca o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja z dne 23. 8. 1996 in 19. 9. 1996 ter posledično tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja zavrne.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi, kateri je priložil tudi obsežno gradivo, izčrpno razlaga o svojem razočaranju ter prizadetosti nad odločitvijo sodišč. Po njegovem prepričanju so sodišča v njegovi zadevi neobjektivno in pristransko odločala, zato naj bi ne bilo težko ugotoviti, da so mu bile dejansko kršene človekove pravice ter temeljne svoboščine. Po njegovem mnenju gre za kršitev enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), varstva osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave), enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), svobode izražanja (39. člen Ustave) ter svobode dela (49. člen Ustave).

B.

3.Pritožnik z ustavno pritožbo zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava oziroma nasprotuje ugotovitvam sodišč glede dejanskega stanja. Takšne navedbe ne utemeljujejo ustavne pritožbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca rednim sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja, pravilnosti dokazne ocene in uporabe materialnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik v ustavni pritožbi ni izkazal.

Ker se po prepričanju pritožnika sodišča niso ustrezno odzvala na pritožnikove trditve, na njegove konkretne ugovore niso podala odgovorov, niso upoštevala izjav vseh prič ter drugih pomembnih dejstev, niso izvedla ocene izvedenih dokazov oziroma so opustila izvedbo dokazov, ki jih je pritožnik predlagal, pritožnik zatrjuje kršitev 22. in 23. člena Ustave. Pravica do enakega varstva pravic po 22.členu Ustave pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil.

Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamičen akt sprejet v postopku, v katerem bi pritožnik ne mogel uveljavljati ali bi lahko le omejeno uveljavljal pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico. Iz sodb nižjih sodišč ter izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča takšnih kršitev ni zaslediti. Nasprotno, iz njih izhaja, da je pritožnik tekom celotnega postopka aktivno sodeloval, predlagal dokaze ter izkoristil vsa pravna sredstva, ki so mu bila na razpolago.

4.Odločitve sodišč so tudi izčrpno obrazložene in temeljijo na zaključkih, ki so mogoči glede na načelo proste presoje dokazov in glede na pravila interpretacije pravnih norm. Do pritožnikovih očitkov so se sodišča vselej odzvala ter na vsako relevantno navedbo pritožnika tudi argumentirano odgovorila, kar je tudi Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi korektno in v celoti povzelo. Pritožnik očitka, da pomeni izpodbijana sodba odstop od ustaljene sodne prakse, ni utemeljil. Njegova trditev, da bi bilo potrebno razveljaviti odločbe disciplinskih organov, ker je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je pritožnik storil le eno hujšo kršitev delovnih dolžnosti in obveznosti, ne pa treh, pa ni utemeljena. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče odgovorilo, da na pravilnost odločitve sodišča taka sprememba nima vpliva. Na očitek, da sodišča niso ugotovila kvalifikatorne okoliščine za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, iz samih odločb pa tudi ni mogoče ugotoviti olajševalnih ter oteževalnih okoliščin za izrek takšnega ukrepa, pa sta tako Višje kot Vrhovno sodišče pojasnili, da je sodišče prve stopnje ponovno izvajalo dokaze, da bi ugotovilo, ali je res prišlo do motenj delovnega procesa in ali so bile upoštevane olajševalne okoliščine pri izrekanju disciplinskega ukrepa. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče zavzelo stališče, da so bile te okoliščine v disciplinskem postopku upoštevane. Člena 22 in 23 Ustave sta ustavno procesni jamstvi in njunih domnevnih kršitev ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je sodba po vsebini napačna. Da bi v postopku prišlo do takšnih ravnanj, ki so nezdružljiva z ustavnimi procesnimi jamstvi, pa na podlagi navedenega pritožnik ni izkazal.

5.V zvezi z očitki pritožnika o odstopu od ustaljene sodne prakse pritožnik zatrjuje kršitev tudi 21. in 49. člena Ustave. Pravica do varstva človekove osebnosti in dostojanstva iz 21. člena Ustave zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, prav tako med odvzemom prostosti in izvrševanjem kazni. Svoboda dela iz 49. člena Ustave pa zagotavlja predvsem pravice povezane z delom (pravica do proste izbire zaposlitve, pravica do enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji ter prepoved prisilnega dela). V čem naj bi bili pritožniku v delovnopravnem postopku kršeni navedeni pravici, pritožnik ni navedel. Pritožnikove navedbe se namreč vsebinsko nanašajo zgolj na napačno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče se v presojo obstoja teh kršitev zato ni spuščalo.

6.Pritožnik prav tako zgolj navaja kršitev 39. člena Ustave, ne da bi obrazložil, v čem mu je bila kršena ta pravica, oziroma le pavšalno navaja, da mu je bila s stališči nižjih sodišč med drugim odrečena tudi pravica do svobode izražanja. Pritožnik s temi navedbami ni izkazal zatrjevane kršitve.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje ustavni pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan