Jedro

Zamudna sodba - pravilna vročitev tožbe v odgovor.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) plačati znesek 475,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 8. 2015 dalje do dne plačila, znesek 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 10. 2015 dalje do dne plačila, znesek 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 11. 2015 dalje do dne plačila, znesek 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 12. 2015 dalje do dne plačila in znesek 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 11. 2016 dalje do dne plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje sklenilo še, da odločitev o pravdnih stroških tega postopka odpade, ker le - ti niso bili priglašeni (točka II izreka).

2. Zoper citirano zamudno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo pritožbene graje je, da niso izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, saj je bila predmetna tožba toženki vročena na napačnem naslovu, in sicer P. 66a, V.. Toženka že namreč zadnji dve leti živi v stanovanjski hiši na naslovu P. 66b, V., pri čemer pa si zamenjave prebivališča ni uradno uredila. V dokaz svojih navedb toženka prilaga položnice za plačilo obratovalnih stroškov v navedeni stanovanjski hiši in predlaga zaslišanje v pritožbi imenovanih prič. V tej zvezi pritožba navaja še, da je poštar toženki izpodbijano zamudno sodbo izročil v roke, ker sta se tega dne slučajno srečala. Posledično pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje izpodbijano zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP, s čimer je bila toženki kršena ustavna pravica do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), izpodbijana zamudna sodba pa ima tudi pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo na podlagi katerih dokazov zaključuje, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Nazadnje pritožba navaja še, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj toženka tožniku ne dolguje ničesar.

3. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi zamudno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje toženko s pozivom, opr. št. P 24/2018 z dne 6. 3. 2018, pozvalo, da naj v 30 dneh od vročitve tožbe nanjo odgovori in jo opozorilo, da bo v nasprotnem primeru izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (zamudno sodbo), če bodo izkazane vse predpostavke iz 318. člena ZPP. Citirani poziv je bil toženki osebno vročen s fikcijo vročitve dne 22. 3. 2018, ko se je iztekel petnajst dnevni rok iz tretjega odstavka 142. člena ZPP (prvi, tretji in četrti odstavek 142. člena v zvezi z 140. členom ZPP). Po prejemu obvestila o tovrstni vročitvi (vročilnice z dne 27. 3. 2018, list. št. 11) je sodišče prve stopnje vpogledalo v Centralni register prebivalstva (v nadaljevanju: CRP) in se prepričalo, da je bila predmetna tožba toženki dejansko vročena na naslov njenega stalnega prebivališča - P. 66a, V.. Posledično je sodišče prve stopnje upravičeno izdalo izpodbijano zamudno sodbo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

7. Res je, kot to izpostavlja pritožba, da je sodna praksa zavzela stališče, da ZPP vročanje fizičnim osebam navezuje na njihovo stanovanje in ne na njihovo prebivališče, zato je pogoj za pravilno vročitev, da je bilo vročanje izvedeno tam, kjer naslovnik dejansko stanuje, in ni dovolj, da ima tam le formalno prijavljeno prebivališče (tako namreč sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 87/2018 z dne 12. 4. 2018), ki pa ob tem spregleda, da je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS (npr. sklep opr. št. II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016) pri presoji tega vprašanja potrebno upoštevati predvsem namen določb o nadomestnem vročanju (140. člen ZPP), ki pa so v tem, da zagotovijo razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Izjemna dopustitev fikcije vročitve namreč temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi (če do tega pride brez krivde naslovnika, bo načeloma možna vrnitev v prejšnje stanje), ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje (ni poskrbel za to, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil). V tej zvezi sodišče druge stopnje izpostavlja, da toženka sama navaja, da že dve leti dejansko prebiva na (novem) naslovu P. 66b, V., pri čemer pa zamenjave svojega prebivališča ni uradno uredila, kot ji to sicer nalaga Zakon o prijavi prebivališča (v nadaljevanju: ZPPreb-1), ki v prvem odstavku 5. člena določa, da mora državljan spremembo stalnega prebivališča prijaviti v osmih dneh od dneva naselitve na nov naslov. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da toženka tega ni storila ji je v danem primeru mogoče očitati nevestno ravnanje, saj sama ni poskrbela za to, da bi se s tožbo in sodnim pisanjem lahko seznanila.

8. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS (primerjaj sklep, opr. št. II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016) mora sodišče pri presoji, ali je bila vročitev pravilno opravljena, oceniti tudi ali so pristojni organi izkazali zadostno skrbnost pri obveščanju naslovnika o postopku in ali je mogoče šteti, da se se je naslovnik s svojim ravnanjem odrekel pravici, da nastopi pred sodiščem. Pri tem pa so vselej pomembne okoliščine posameznega primera. V tej zvezi sodišče druge stopnje izpostavlja, da je sodišče pred izdajo izpodbijane zamudne sodbe v pogledalo v CRP in se s tem prepričalo, da je bila tožba toženki pravilno vročena na naslov njenega dejanskega prebivališča, ob tem pa še dodaja, da tudi iz predpravdne komunikacije med strankama izhaja, da je toženka poštna pisanja očitno sprejemala tudi na naslovu P. 66a, V.. Na navedeni naslov je namreč tožnik toženki poslal dva predpravdna poziva (prilogi spisa A4 in A5), na katera je toženka odgovorila, pri tem pa kot naslov svojega prebivališča prav tako navedla P. 66a, V. (priloga spisa A6).

9. V nadaljevanju sodišče druge stopnje pojasnjuje še, da za veljavnost vročitve po 142. členu ZPP tudi ni pomembno, ali je naslovnik dejansko seznanjen s tem, da je dobil obvestilo o prejetem pisanju. Namen določb o vročanju je namreč zagotoviti razumno pričakovanje, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Le če bi vročevalec zvedel, da toženka dejansko živi na drugem naslovu, pa bi kljub temu opravil vročitev na danem naslovu, bi šlo za kršitev postopka. Ker pa je vročevalec obvestilo pustil v hišnem predalčniku in ker toženka niti ne zatrjuje, da je slednji za njeno odsotnost vedel, tej vročitvi ni mogoče očitati nezakonitosti (tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 344/2009 z dne 17. 9. 2009).

10. Prav tako za izdajo zamudne sodbe ni pomembno, ali predloženi dokazi potrjujejo tožnikove navedbe (v tem primeru neplačilo najemnin). Pomembno je zgolj to, da tožbene navedbe niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi (tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 344/2009 z dne 17. 9. 2009), saj se po sistemu afirmativne litiskontestacije šteje, da so tožnikove navedbe v tožbi resnične. Ob tem sodišče druge stopnje dodaja le, da je tožnik v dokaz svojih navedb predložil pogodbi o najemu poslovnega prostora z dne 16. 11. 2007 in z dne 30. 12. 2012 (prilogi spisa A2 in A3) iz katerih nedvomno izhaja toženkina obveznost do plačila najemnine za "B. R. C." v PTC D. na P., zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo s pritožbo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 7., 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano zamudno sobo izdalo v skladu z 318. členom ZPP, zato toženki ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena URS, prav tako pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo zakaj meni, da dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

12. Toženka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, vendar svoje pritožbe v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato jo je sodišče druge stopnje po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, prav tako zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).