Jedro

Če drži ugotovitev, da so zemljišča prešla v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla, ne pa na podlagi arondacijske odločbe, tožena stranka ni pravilno postopala, ker je s sklepom zavrgla denacionalizacijsko zahtevo tožeče stranke, saj bi morala pravilno uporabiti 4. odstavek 66. člena ZUP ter to zahtevo brez odlašanja poslati pristojnemu sodišču ter to sporočiti tožeči stranki. Za zavrženje tega zahtevka namreč v skladu z navedeno določbo ZUP ni bilo zakonitega razloga, ker je znan pristojen organ (sodišče) po 1. odstavku 56. člena ZDen, ki o tem odloča.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije v Ljubljani št. ... z dne 20.9.1996.

Obrazložitev

Upravna enota C.je z delno odločbo z dne 16.1.1996 zavrnila tožnikov zahtevek za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč parc. št. 17/5, 87/3, vl. št. 348, 16/2, 17/3, 87/6, vl. št. 349, 90/1, 91, 87/7 in 89/2, vpisani v vl. št. 368, vse parcele ležeče v k. o. Š..

Tožena stranka je deloma ugodila tožnikovi pritožbi in odpravila citirano delno odločbo z dne 16.1.1996 ter sprejela sklep, s katerim je zavrgla tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, podržavljenih V.C., tožnikovi materi, roj. 25.11.1900, umrli 1.4.1983, P.C., tožnikovemu bratu, roj. 21.8.1921, umrlemu 1.4.1995 in A.C., tožnikovi sestri, roj. 10.10.1926, stan. P. 13 in sicer glede zemljišč parc. št. 17/5 in 87/3, vl. št. 348, parc. št. 16/2 in 87/6, vl. št. 349 ter parc. št. 90/1, 87/7 in 89/2, vpisanih v vl. št. 386 (pravilno: 368), vse k. o. Š.. Tožena stranka je v izreku izpodbijanega sklepa še navedla, da bo o preostalem delu tožnikove zahteve za denacionalizacijo odločeno s posebno odločbo in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrajnemu sodišču v Celju.

Tožena stranka se strinja s stališčem organa prve stopnje, da je predmetno zemljišče prešlo v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla, ne pa na podlagi arondacijske odločbe. Iz listin v spisu je razvidno, da so upravičenci V.C., P.C. in A.C. dne 26.10.1959 sklenili (tudi) za predmetne parcele kupoprodajno pogodbo s kupcem Kmetijskim gospodarstvom L.. Ta pogodba, ki ima vse potrebne sestavine, tudi vknjižno dovoljenje, overjeni pa so tudi podpisi prodajalcev, je bila nadomeščena z novo, sklenjeno med istimi strankami dne 31.12.1959, in sicer samo za predmetne nepremičnine, pa enako kupnino, kot je bila za zemljišča dogovorjena s prvo pogodbo. Zemljiškoknjižni prenos lastnine pa je bil na predmetnih zemljiščih izveden na podlagi arondacijske odločbe, ki jo je Komisija za arondacije OLO Celje izdala dne 29.5.1963. Ta odločba izrecno navaja, da je komisija pogodbo, sklenjeno med upravičenci in Kmetijskim gospodarstvom L., smatrala kot arondacijski sporazum. Iz tega, zlasti pa iz dejstva, da je od sklenitve kupoprodajne pogodbe, pa do izdaje arondacijske odločbe preteklo tri leta in pol, tudi pritožbeni organ zaključuje, da je bila odločba le fiktivna, sprejeta verjetno zato, da se je kupec izognil postopku odobritve pogodbe in davščinam. Na takšen zaključek navaja tudi dejstvo, da je kupec svojo pogodbeno dolžnost vsaj delno izpolnil še pred sprejetjem arondacijske odločbe, kar je razvidno iz naloga kupca, naj se prodajalcem izplača prva polovica kupnine, ki je datiran dne 12.2.1960, torej več kot tri leta pred izdajo arondacijske odločbe. V takšnem primeru je tudi po mnenju pritožbenega organa možna denacionalizacija le ob pogojih iz 5. člena ZDen, kar pa tudi pomeni, da je za reševanje zahtevka pristojno sodišče v nepravdnem postopku in ne upravni organ, kar izhaja iz 56. člena ZDen. Ker za odločanje o denacionalizaciji predmetnih zemljišč torej ni pristojen upravni organ, kar je bilo ugotovljeno potem, ko je bil upravni postopek že voden, je potrebno postopati v skladu s 25. in 66. členom ZUP. 25. člen ZUP v 2. odstavku določa, da mora upravni organ, ki med postopkom spozna, da ni pristojen za določeno zadevo, ravnati tako, kot predpisujeta 3. in 4. odstavek 66. člena. Po tem določilu pa mora upravni organ, ki spozna, da ni pristojen za določeno zadevo, brez odlašanja izdati sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, vlogo oziroma zadevo pa poslati v reševanje pristojnemu organu. Tako bi moral v tej zadevi ravnati tudi prvostopni organ, saj ni pristojen za meritorno odločanje o zahtevi, torej tudi ne za njeno zavrnitev. Na ta način bi bil varovan tudi rok za vložitev zahteve in pritožnik pravilno opozarja, da bi sicer izgubil pravico zahtevati denacionalizacijo spornih zemljišč.

Pritožnikov očitek, da je bil z odločitvijo o zavrnitvi zahteve kršen postopkovni predpis je torej upravičen, pritožba pa v tem delu utemeljena. Upoštevaje vse povedano, je morala tožena stranka napadeno odločbo odpraviti, saj zadeva ne sodi v upravno pristojnost. To je storila ob uporabi 1. odstavka 242. člena ZUP in je sama nadomestila odpravljeno odločbo tako, da je s sklepom zavrgla tisti del denacionalizacijskega zahtevka, o katerem upravni organi niso pristojni odločati, in odločila, da bo zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopljena pristojnemu organu, to je Okrajnemu sodišču v Celju. Ker pa je v tej fazi mogoče odločati le o tistem delu zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na sedem parcel, ne pa o celotnem zahtevku, je pritožbeni organ uporabil možnost izdaje delne odločbe po 215. členu ZUP, tako, da bo o preostalem delu zahtevka odločeno s posebno odločbo.

Tožnik v tožbi navaja, da kupoprodajna pogodba namreč ni bila nikoli podpisana, niti overjena in zato posel nikoli ni bil sklenjen.

Razlaga tožene stranke v izpodbijani odločbi o podpisih in overitvi je po njegovem mnenju nepravilna, saj je bila overjena pogodba z dne 26.10.1959 ne pa tista z dne 31.12.1959. Slednja pogodba ni niti podpisana, kot bi morala biti, dejstvo pa je, da sta obe listini tudi po vsebini različni. Da bi bila kupoprodaja glede na formalnosti korektna, bi ji moral slediti še prenos posesti. Tega v konkretnem primeru nikoli ni bilo. V zemljiški knjigi pristojnega sodišča je prevzem premoženja izveden na podlagi arondacijske odločbe in to povsem iz enostavnega razloga, ker drugačne pravne podlage nikoli ni bilo. Sklepanje o tem, na kakšni podlagi in zaradi kakšnega motiva je bila opravljena zemljiškoknjižna izvedba odvzema lastnine, je povsem nepomembno. Dejstvo je, da je bila izdana arondacijska odločba in da je bilo na njeni podlagi odvzeto premoženje. Tako odvzeto premoženje pa se v denacionalizacijskem postopku vrača na podlagi upravnega postopka. Trdi torej, da kupoprodajnega razmerja v preteklosti v zvezi s spornim premoženjem ni bilo. Opozarja na nedoslednost izpodbijane odločbe. Če je tožena stranka v izpodbijani odločbi štela odvzem lastnine za takšen, da se mora reševati glede določenih zemljiških parcel v sodnem postopku, je povsem nejasno, čemu nimajo enakega položaja tudi nepremičnine, zajete v parc. št. 17/3 in 91. Obe zemljišči iz k. o. Š. sta zajeti v denacionalizacijskem zahtevku in po logiki izpodbijane odločbe bi se morali obravnavati enako kot ostala zemljišča. Izpodbijana odločba je tudi sicer nerazumljiva, saj tožena stranka navaja, da bo zadeva po pravnomočnosti odstopljena sodišču. Tožena stranka ne pojasnjuje, za kakšno pravnomočnost gre in tudi ne, katerih sedem zemljišč bo obravnavanih v kakšnem drugem postopku. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora, kot tudi izdajo začasne odredbe o prepovedi vsakršnega razpolaganja z navedenimi nepremičninami v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja H.K. p.o. iz Ž..

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe sprejela stališče, ki naj bi izhajalo iz podatkov in listin v upravnih spisih, da so zemljišča prešla v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla, ne pa na podlagi arondacijske odločbe.

Če pa ta ugotovitev drži, pa tožena stranka ni pravilno postopala, ker je s sklepom zavrgla tožnikovo denacionalizacijsko zahtevo, saj bi morala pravilno uporabiti 4. odstavek 66. člena ZUP ter tožnikovo zahtevo brez odlašanja poslati pristojnemu sodišču ter to sporočiti tožniku. Za zavrženje tožnikovega zahtevka namreč v skladu z navedeno določbo ZUP ni bilo zakonitega razloga, ker je znan pristojen organ (sodišče) po 1. odstavku 56. člena ZDen, ki o tem odloča. Tožnik pa ima prav, ko v tožbi opozarja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi, v zvezi z njegovo pritožbo proti prvostopni delni odločbi, ni upoštevala zemljišč parc. št. 17/3 in 91, ki pa sta bili zajeti v prvostopni odločbi.

V ponovnem postopku naj tožena stranka ponovno odloči o tožnikovi pritožbi zoper prvostopno delno odločbo, slednjo odpravi in naloži prvostopnemu organu, naj ravna po določbi 4. odstavka 66. člena ZUP.

Sodišče je ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v tridesetih dneh od dneva, ko je dobila to sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in njegove pripombe, izražene, v tej sodbi (3. odstavek 60. člena ZUS).

Sodišče pa ni upoštevalo tožnikovega predloga za povrnitev stroškov upravnega spora, saj po 3. odstavku 23. člena ZUS, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče tudi ni upoštevalo tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe v denacionalizacijskem postopku, saj za to sodišče ni pristojno (glej določbe o tem v Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij - 10. do 15. člen).