Jedro

Upravna enota bi v konkretnem primeru morala šteti, da soglasje Zavoda za zaposlovanje ni podano, kar pa ni samo po sebi razlog za zavrnitev prošnje, ampak bi morala izkazane okoliščine in razloge za na dan 26. 7. 2016 neporavnane davčne obveznosti omenjenega podjetja upoštevati namesto Zavoda. Tožena stranka tega ni storila zaradi napačne uporabe materialnega prava, kar pa je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev pravice stranke, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev in da upravni organ argumente iz izjave stranke upošteva v odločbi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 214-8177/2016-6 z dne 13. 10. 2016 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana na podlagi prvega odstavka 54. člena v zvezi z drugim odstavkom 86. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 45/14-UPB1, 90/14, 19/15 in 47/15 ZZSDT; v nadaljevanju: ZTuj-2) odločila, da se prošnja A.A., roj. ..., državljanke ..., za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, zavrne in da je A.A. dolžna zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni od pravnomočnosti odločbe.

2. A.A. je dne 26. 7. 2016 pri naslovnem organu podala prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v skladu s 37. členom ZTuj-2. Ker je bilo iz vpogleda v evidenco Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (Zavod) z dne 28. 7. 2016 ugotovljeno, da ima prosilka izdano dovoljenje za zaposlitev veljavno do 2. 8. 2016, je naslovni organ omenjeno vlogo z vsemi prilogami prek e-pošte poslal na Zavod v nadaljnje reševanje. Organ se v nadaljevanju sklicuje na 37. člen, tretji in četrti odstavek 33. člena, prvi odstavek 55. člena ZTuj-2. 3. Naslovni organ je dne 16. 8. 2016 s strani Zavoda prejel ne izdajo soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, ker je pristojni organ v postopku ugotovil, da na podlagi 18. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS št. 47/2015) niso izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za izdajo soglasja za izdajo enotnega dovoljenja in sicer je Zavod je po uradni dolžnosti preveril izpis iz AJPES-a, podatek o številu zaposlenih pri delodajalcu in je vpogledal v uradno evidenco Finančne uprave Republike Slovenije. Iz vpogleda EDP-Elektronsko Davčno poslovanje (vpogled v uradno evidenco Finančne uprave Republike Slovenije o poravnanih davkih in prispevkih) z datumom poizvedbe 16. 8. 2016 je razvidno, da je delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge ali za čas poslovanja, če je ta krajši od šest mesecev predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste, če je zaposloval delavce, a ima na dan vložitve vloge dne 26. 7. 2016 neporavnane zapadle davčne obveznosti (izkazuje davčni dolg). Ker zakonski pogoji za izdajo soglasja na podlagi zgoraj opisanih razlogov niso izpolnjeni, izdaja soglasja ni možna.

4. O teh ugotovitvah je upravna enota z dopisom z dne 31. 8. 2016 seznanila tako pooblaščenca kot tudi delodajalca. Na seznanitev se je z dopisom z dne 8. 9. 2016 odzval pooblaščenec. Pojasnil je okoliščine davčnega dolga. Direktorica podjetja A. d. o. o., kjer je prosilka zaposlena, je bila v obdobju od 15. 7. 2016 do 20. 8. 2016 na bolniškem dopustu. V prilogi je kot dokazilo priložil kopijo zdravniškega potrdila. Zaradi bolniške je v tem obdobju prišlo do manjšega davčnega dolga. Davčni dolg je bil po vrnitvi na delovno mesto takoj plačan. Prav tako podjetje na dan 7. 9. 2016 ni imelo davčnega dolga in v prilogi je dodal knjigovodsko kartico podjetja A. d. o. o., ki potrjuje njegove navedbe. Izpostavil je, da je delavka A.A. za podjetje A. d. o. o. ključnega pomena, saj je kot tujka in poznavalka tajske kulinarike dodana vrednost podjetja, ki pripravlja tajsko oz. azijsko hrano.

5. Vsa naknadno priložena dokazila prosilkinega pooblaščenca je upravna enota prek e-pošte poslala na Zavod 14. 9. 2016 v ponovno odločanje. Zavod je dne 11. 10 2016 posredoval obvestilo o zaključku postopka izdaje soglasja. V njem pojasnjuje, da je bilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 17. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) dne 16. 8. 2016 izdano nesoglasje za zaposlitev za imenovano tujko. Glede na prejeto dopolnitev s strani UE Ljubljana z dne 15. 9. 2016 Zavod navaja, da je iz razkritja podatkov o plačanih davkih in drugih obveznih dajatvah Finančne uprave Republike Slovenije z dne 21. 9. 2016 št. ... razvidno, da navedeni davčni zavezanec na dan vložitve vloge 26. 7. 2016 pri Finančni upravi Republike Slovenije ni imel plačanih vseh do dne 26. 7. 2016 evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je potekel rok plačila, kar pomeni, da poslana dopolnitev ni razlog za spremembo odločitve Zavoda in nesoglasje ostane v veljavi. Glede na navedeno naslovni organ ugotavlja, da pooblaščenčevo pojasnilo o dejstvih in okoliščinah z dne 8. 9. 2016 ne vpliva na drugačno odločitev Zavoda. Omenjeni zavod stoji za svojo odločitvijo, da je bila prosilkina vloga in vsa podana dokumentacija k njej pravilno zaključena oz. ne more izdati drugačne odločitve, kot jo je, zato izdaja novega soglasja ni možna. Ne izdaja soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za zaposlitev pomeni, da ni izpolnjen osnovni razlog za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo.

6. Zakon o tujcih v 1.alineji 1. odstavka 55. člena med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če niso izpolnjeni prej omenjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 33. člena ZTuj-2. Glede na to, da A.A. nima izdanega soglasja za zaposlitev, oz. soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, kar predstavlja osnovni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, je upravna enota ugotovila, da so nastopili razlogi za zavrnitev vloge iz prve alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 in odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

7. V tožbi tožnica pravi, da ji je bila prošnja zavrnjena, ker je imel njen delodajalec na dan vložitve vloge za izdajo enotnega dovoljenja neporavnane zapadle davčne obveznosti (je izkazoval davčni dolg). Prvostopni organ je z dopisom z dne 31. 8. 2016 tožečo stranko s temi dejstvi seznanil. Tožeči stranki je bila dana možnost, da v roku 8 dni od prejema dopisa, posreduje nasprotne dokaze, poda morebitne navedbe, pripombe oziroma poda pisno izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne in bi lahko vplivale na odločitev. Na poziv Upravne enote je tožeča stranka odgovorila po svojem pooblaščencu. Tožeča stranka je v svojem odgovoru pojasnila okoliščine zatrjevanega davčnega dolga. Tako je bila direktorica družbe A. d.o.o. kot delodajalca tožeče stranke v obdobju od 15. 7. 2016 do 20. 8. 2016 v bolniškem staležu (kar izkazuje predloženo zdravniško potrdilo), zaradi česar je prišlo do manjšega davčnega dolga podjetja, ki pa je bil takoj po vrnitvi direktorice na delo v celoti poravnan. Tožeča stranka je še opozorila, da na dan 7. 9. 2016 podjetje A. d.o.o. nima davčnega dolga.

8. Tožena stranka je pojasnila tožeče stranke posredovala Zavodu, ki pa je v svojem novem aktu z dne 11. 10. 2016 navedel, da pojasnila tožeče stranke ne predstavljajo razloga za spremembo odločitve Zavoda o ne-izdaji soglasja. Glede na navedeno je tožena stranka vlogo tožeče stranke za izdajo enotnega dovoljenja zavrnila.

9. Kot je tožeča stranka navedla in dokazala v postopku na prvi stopnji, je stanje davčnih obveznosti delodajalca tožeče stranke podjetja A. d.o.o. posledica izrednih in nepredvidljivih okoliščin, na katere tožeča stranka kot delavka v podjetju ni imela nikakršnega vpliva. Zaradi daljše bolezni in posledične odsotnosti direktorice podjetja A. d.o.o. je prišlo do manjšega davčnega dolga podjetja, pri čemer pa je bil dolg nemudoma po vrnitvi direktorice in v celoti poravnan.

10. V konkretnem primeru bi morala tožena stranka navedene okoliščine upoštevati in davčnih obveznosti delodajalca na dan vložitve vloge ne bi smela šteti v škodo tožeče stranke. Ob tem je potrebno pripomniti, da davčni organ zoper delodajalca tožeče stranke zaradi manjšega davčnega dolga, ki je predmet tega postopka, ni pričel nikakršnih postopkov, ni izdal opomina ali odločbe o prekršku. Nenazadnje bi bili lahko zaradi daljše odsotnosti direktorice v konkretnem primeru lahko izpolnjeni celo pogoji za odlog davčne obveznosti po 102. členu Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju: ZDavP-2), kar bi tožena stranka prav tako morala upoštevati pri izdaji svoje odločbe.

11. Glede na navedeno je jasno, da bi moral Zavod v obravnavani zadevi izdati soglasje k podaljšanju enotnega dovoljenja tožeči stranki, tožena stranka pa bi morala izdati odločbo, s katero bi enotno dovoljenje podaljšala. Tožena stranka in Zavod sta v zvezi z odločitvijo v izpodbijani odločbi zmotno in nepravilno uporabili materialno pravo glede pogojev za podaljšanje enotnega dovoljenja (37. člen ZTuj-2 ter 17. in 18. člen ZZSDT), v posledici česar je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje (1. in 3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-l).

12. Tožeča stranka se sicer zaveda, da določbe 17. in 18. člena ZZSDT predvidevajo zavrnitev soglasja Zavoda v primeru, da ima delodajalec na dan vložitve vloge zapadle davčne obveznosti, vendar opozarja, da gre za okoliščino, ki je izven vpliva tožeče stranke. V konkretnem primeru tudi ni šlo za naklepno ali načrtno neplačevanje davčnih obveznosti s strani delodajalca tožeče stranke, pač pa za splet okoliščin. V primeru, da bi tožeča stranka svojo vlogo vložila pred nastopom bolezni direktorice podjetja ali po njeni vrnitvi na delo, ko so bile vse davčne obveznosti podjetja A. d.o.o. poravnane, bi bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo enotnega dovoljenja, v konkretnem primeru pa zgolj zaradi »napačnega« trenutka vložitve vloge in zaradi manjšega davčnega dolga dovoljenje ne bo izdano in bo posledično tožeča stranka izgubila svoj edini vir dohodka ter bo morala zapustiti ozemlje Republike Slovenije, kar bo nedvomno bistveno vplivalo na njeno nadaljnje življenje.

13. Ob tem je potrebno opozoriti, da je tudi delodajalec tožeče stranke med postopkom izpostavil, da je tožeča stranka za podjetje A. d.o.o. izredno težko nadomestljiva, saj je poznavalka tajske kulinarike ter izučena kuharica, zaradi česar predstavlja dodano vrednost podjetja, ki se ukvarja s pripravo in prodajo tajske oziroma azijske hrane. Tožeča stranka je poleg navedenega vodja kuhinje v restavraciji ter je posledično tudi mentorica za vse nadaljnje kuharje tajske hrane, ki jih bo podjetje A. d.o.o. zaposlilo v prihodnosti. Po mnenju tožeče stranke bi morala Zavod in tožena stranka relevantne določbe ZZSDT razlagati ekstenzivno in v korist tožeče stranke, pri tem pa upoštevati stanje davčnih obveznosti delodajalca v daljšem časovnem obdobju, še zlasti pa v trenutku izdaje odločbe.

14. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana odpravi in vrne toženi stranki v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

15. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da glede na to, da Zavod ni podal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja, ki je po ZTuj-2 eden izmed glavnih pogojev, ki jih mora tujec izpolnjevati, da se mu izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo, upravni organ drugačne odločitve ni mogel sprejeti.

16. V pripravljalni vlogi tožnica pravi, da sicer drži podatek, da je je imel delodajalec tožeče stranke družba A. d.o.o. na dan vložitve vloge za podaljšanje enotnega dovoljenja (manjši) davčni dolg, vendar je šlo za posledico izrednih okoliščin na strani delodajalca, na katere tožeča stranka kot delavka ni imela nikakršnega vpliva. V tem času direktorica družbe v prostore družbe ni prihajala ter praktično ni bila na razpolago za kakršnokoli komunikacijo v zvezi s poslovanjem družbe. Ob tem je potrebno opozoriti, da je B.B. edina družbenica in direktorica družbe A. d.o.o., ki je edina pooblaščena za vodenje poslov in zastopanje družbe, kot izhaja iz predloženega izpiska iz sodnega registra in družbene pogodbe. Glede na to, da je obravnavani davčni dolg nastal kmalu po pričetku odsotnosti direktorice pa v konkretnem primeru tudi ni bilo mogoče imenovati začasnega pooblaščenca za tekoče vodenje družbe. V posledici navedenega je tudi nastal davčni dolg, na katerega se nanaša predmetni postopek. Tožeča stranka je na podlagi podatkov, ki jih je naknadno posredoval delodajalec, ugotovila, da je računovodski servis dne 25. 7. 2016 direktorico po elektronski pošti opozoril na odprte obveznosti iz naslova davkov in prispevkov plač, direktorica pa je po elektronski pošti (preko katere je bila tudi v času bolniškega staleža omejeno razpoložljiva) nemudoma odgovorila, da naj takoj plačajo vse potrebno. Na podlagi navedene odredbe je računovodski servis takoj naslednji delovni dan izvedel obravnavano plačilo prispevkov za mesec junij 2016. V dokaz navedenega tožeča stranka v spis vlaga citirana elektronska sporočila in potrdilo o izvršenem plačilu. Iz navedenega izhaja, da je bil obravnavani davčni dolg poravnan dne 26. 7. 2016, t.j. istega dne, kot je tožeča stranka vložila svojo vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja za bivanje in delo.

17. Takoj, ko se je direktorica družbe A. d.o.o. dne 22. 8. 2016 vrnila nazaj na delo, je poskrbela, da so bile plačane še manjše zamudne obresti, ki so se nanašale na obravnavani davčni dolg; šlo je za znesek 2,84 EUR, ki je bil plačan dne 25. 8. 2016. S tem so bile dokončno poravnane vse obveznosti podjetja A. d.o.o.. Glede na navedeno je jasno, da je imel delodajalec tožeče stranke dne 26. 7. 2016, ko je bila vložena obravnavana vloga tožeče stranke, poravnane vse obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, neporavnane so bile le zamudne obresti v skupnem znesku 2,84 EUR. Naveden manjši davčni dolg pa nikakor ne bi smel predstavljati podlage za zavrnitev vloge tožeče stranke.

18. Tožeča stranka v dokaz, da zaradi manjšega davčnega dolga, ki je predmet tega postopka, davčni organ zoper družbo A. d.o.o. ni pričel nikakršnih postopkov, ni izdal opomina ali odločbe o prekršku, v spis vlaga izpisek iz spletnega portala e-Davki, iz katerega izhaja, da FURS v obravnavanem obdobju (t.j. julija in avgusta 2016) zoper družbo A. d.o.o. ni vodil postopkov ali ji vročal kakršnih koli dokumentov.

19. V prošnji za prioritetno obravnavo z dne 28. 12. 2017 tožnica med drugim pravi, da naj sodišče vrne zadevo organu v ponovno odločanje, kajti prišlo je do spremembe Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev, po kateri, če vloga ni zaključena, se delodajalca lahko pokliče, da se poravnajo davki in se ponovno opravi preverba na Davčni upravi. Na ta način delavec ni več v tolikšni meri odvisen od frekvence plačevanja davkov s strani podjetja, kar je bil cilj te spremembe v zakonu. Prilaga najnovejše potrdilo iz FURS-a z dne 15. 12. 2017, da je delodajalec A, d.o.o. plačal davke in prispevke in ki bo tudi Zavodu potrebno glede odločanja o dovoljenju za zaposlitev pri delodajalcu. Po izobrazbi pravi, da je stomatološka asistentka, dela pa kot kuharica v restavraciji; končala je tudi posebno šolo za kuhanje v domovini. Ocenjujejo jo kot vrhunsko kuharico in redno prejema plačo. Omenja tudi, da živi v izvenzakonski zvezi s fantom, ki je Slovenec.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

20. Tožba je utemeljena.

21. Po določbi 2. odstavka 37a. člena ZTuj-2 (Uradni list RS št. 45/2014 -UPB1, 90/14, 19/15 – ZZSDT) mora tujec prošnji za izdajo ali podaljšanje dovoljenja poleg dokazil iz 3. odstavka 33. člena ZTuj-2, priložiti tudi »druga dokazila o izpolnjevanju pogojev, ki jih za podajo soglasja določa zakon, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev.« ZZSDT izrecno ne določa, da mora tujec prošnji predložiti dokazilo, da delodajalec na dan vložitve vloge nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti. Ta element v postopku odločanja je urejen tako, da določilo 1. odstavka 17. člena ZZSDT (in 1. alineja 1. odstavka 18. člena ZZSDT) določa(ta), da v postopku izdaje enotnega dovoljenja za namen zaposlitve Zavod na zahtevo upravne enote poda soglasje k enotnemu dovoljenju, če so izpolnjeni določeni pogoji, med katerimi je v 5. alineji 1. odstavka 17. člena ZZSDT med drugim tudi pogoj, da na dan vložitve vloge delodajalec nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti. Na obrazcu prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, ki ga je izpolnila tožnica dne 26. 7. 2016, je jasno razmejeno med tem, katera dokazila je morala predložiti tožnica, in katere podatke bo pristojni organ pridobil po uradni dolžnosti. Za podatek o (ne)poravnanih davčnih obveznosti je na obrazcu navedeno, da jih bosta pridobila upravna enota in zavod po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je podatke o neporavnanih davčnih obveznostih, na katere tožnica v okoliščinah danega primera nima neposrednega vpliva, saj ni (so)lastnica podjetja niti nima nobenih vodstvenih pristojnosti glede plačevanja davčnih obveznosti podjetja, pridobil Zavod. Zavod je v aktu z dne 16. 8. 2016 navedel, da izdaja soglasja ni možna in se soglasje ne izda, ker pridobljeni podatki izkazujejo, da ima podjetje na dan vložitve vloge dne 26. 7. 2016 »neporavnane davčne obveznosti (izkazuje davčni dolg)«.

22. Kakšne posledice ima zavrnitev soglasja v primeru, ko je soglasje po zakonu predpisano, za odločanje o prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja za namen zaposlitve, izhaja iz določila 4. odstavka 37a. člena ZTuj-2 (v zvezi z 1. alinejo 1. odstavka 55. člena in 4. odstavkom 33. člena ZTuj-2). Po tem določilu, če soglasje k podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZSDT, organ pristojen za podajo soglasja »o teh razlogih obvesti pristojni organ, ki prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne.« Ker je zakonodajalec kot pogoj za neizdajo soglasja in zavrnitev prošnje postavil, da morajo biti za to podani »razlogi«, te ureditve ni mogoče razlagati in uporabiti ozko in samo v smislu pravno-formalnih razlogov, da čim je izkazana neporavnana davčna obveznost podjetja, se prošnja zavrne, ne glede na možne bolj ali manj objektivne dejanske razloge za neplačano davčno obveznost, časovno dimenzijo neplačanih obveznosti in višino dolga ter možnost vplivanja vlagatelja prošnje na izpolnjevanje tega pogoja. Pristojni organ mora upoštevati ne samo pravno-formalne, ampak tudi dejanske razloge za zavrnitev soglasja.

23. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je po seznanitvi tožnice z zavrnitvijo soglasja (dopis z dne 31. 8. 2016) in po pridobitvi s strani tožnice pojasnitve razlogov o tem, da je bila na dan 26. 7. 2016 neplačana davčna obveznost v manjšem znesku iz razloga, ker je bila direktorica od dne 15. 7. 2016 do 20. 8. 2016 na bolniškem dopustu, kar je dokazovala s kopijo zdravniškega potrdila, in da je bil dolg plačan, takoj ko je direktorica prišla z bolniškega dopusta in da na dan 7.9. 2016 ni davčnega dolga, podjetje pa je zaradi tožničinega kulinaričnega znanja tajske kuhinje odvisno od njene zaposlitve, s temi okoliščinami seznanila Zavod. S tem je upravna enota dala Zavodu možnost, da v skladu z zakonom upošteva dokumentirane razloge, zakaj na dan vložitve vloge niso bile poravnane zapadle davčne obveznosti in bi ocenil, če bi v skladu s splošnim pravnim načelom sorazmernosti bilo sprejemljivo razlog za neporavnano davčno obveznost v konkretnem primeru šteti kot opravičljiv razlog še posebej, če bi bilo možno posledico – neplačano davčno obveznost - nemudoma odpraviti. Zavod po pridobitvi možnosti, da omenjene razloge upošteva pri izdaji soglasja, ni v svojo oceno vključil razlogov, ki jih je navedla tožnica, in tudi ni navedel razlogov, zakaj jih ni vključil v svojo presojo (akt Zavoda z dne 11. 10. 2016). V takih okoliščinah je treba šteti, da gre za analogno situacijo, kot jo je predpisal zakonodajalec v določilu 3. odstavka 37.a člena ZTuj-2, kjer je določeno, če organ, pristojen za podajo soglasja, soglasja ne poda v roku, ki je predpisan v tem določilu, se šteje, da soglasje ni podano, »kar pa se ne šteje kot razlog za zavrnitev prošnje za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja.«

24. Upravna enota bi torej v konkretnem primeru morala šteti, da soglasje ni podano, kar pa ni samo po sebi razlog za zavrnitev prošnje, ampak bi morala izkazane okoliščine in razloge za na dan 26. 7. 2016 neporavnane davčne obveznosti omenjenega podjetja upoštevati namesto Zavoda. Tožena stranka tega ni storila zaradi napačne uporabe materialnega prava iz 3. in 4. odstavka 37a. člena ZTuj-2 ter 1. alineje 1. odstavka 18. člena in 5. točke 1. odstavka 17. člena ZZSDT (v zvezi z 4. odstavkom 33. člena in 1. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2), kar pa je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev pravice stranke, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev (1. odstavek 9. člena, 1. odstavek 138. člena ZUP), in da upravni organ argumente iz izjave stranke upošteva v odločbi.1 Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in vrnilo zadevo toženo stranki v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

25. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka upoštevati tudi dejstva z dokazili, ki jih je tožnica sicer navedla šele v upravnem sporu in sicer, da je naknadno ugotovila, da je bil dolg na dan 26. 7. 2016 pravzaprav plačan, razen glede obresti v znesku 2,84 EUR, kar pa naj bi bilo plačano 25. 8. 2016. Poleg tega bo v ponovnem postopku organ moral upoštevati tudi določbo 23. člena ZZSDT-A (Uradni list RS, št. 59/2017), ki določa, da se uporablja ZZSDT tudi za postopke, ki so se sicer začeli pred začetkom uporabe ZZSDT-A, če so določbe ZZSDT-A za stranko ugodnejše. Določba 5. člena ZZSDT-A pa je za tožnico ugodnejša, saj ne določa, da mora imeti delodajalec na dan vložitve vloge poravnane davčne obveznosti, ampak mora biti ta obveznost izpolnjena na dan odločanja pristojnega organa, s čimer je postala volja zakonodajalca še iz različice v času odločanja tožene stranke veljavnega ZZSDT (5. alineja 1. odstavka 17. člena ZZSDT ter 3. in 4. odstavek 37.a člena ZTuj-2), ki jo je treba kolikor je to mogoče razlagati v skladu s splošnim pravnim načelom in pravico do izjave postopka iz 22. člena Ustave in 1. odstavka 9. člena ZUP, morebiti bolj jasna, kot je bila še pred sprejemom ZZSDT-A. Obrazložitev k drugi točki izreka:

26. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Glej mutatis mutandis (na primer) odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-339/17-14 z dne 7. 6. 2017 in sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1806/2016-16 z dne 7. 6. 2017.