Jedro

Dokaz z zaslišanjem stranke je eden izmed predvidenih, dovoljenih dokazov, ki ga sodišče oceni kot vse druge, torej posebej in v povezavi z drugimi, glede na trditve, dokazno ponudbo ter uspeh celotnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep in delna sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za poznejšo sodbo.

Obrazložitev

1. Tožnici sta vdova in hči pok. A. A. Skupaj s drugim tožencem, ki je pokojnikov sin, so ti trije njegovi zakoniti dediči. Prva toženka je mati drugega toženca in nekdanja žena pok. A. A. Ta je umrl ... 11. 1993; vse od tedaj so med strankami spori o zapustnikovem premoženju oz. o njegovi uporabi. Ta spor je glede uporabnine za celo vrsto nepremičnega premoženja in za podjetje P. 2. Sodišče prve stopnje je tokrat (odločalo je drugič) zavrglo tožbo v primarnem delu zahtevka, da toženca nerazdelno plačata tožnicama 1.218.993,74 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ker ga je ocenilo za ne dovolj določnega – ker gre za skupni znesek uporabnine za več posameznih premoženjskih sklopov, naj ne bi bilo jasno, kateri del denarja je terjan za katero premoženje.

3. Nato pa je sodišče po vsebini odločilo o delu podrejenega zahtevka, in sicer ga je zavrnilo proti prvi toženki za 824.067,69 EUR z zahtevanimi obrestmi – to je uporabnina za vse premoženje, razen za počitniško hišo v N., proti drugemu tožencu pa je zavrnilo zahtevek za 546.808,77 EUR, kar je uporabnina, terjana od njega za hišo na T. in delavnico na T. 4. Proti tej delni sodbi in proti sklepu o zavrženju se tožnici zopet pritožujeta, uveljavljata vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlagata njeno spremembo oziroma razveljavitev ter zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

V obsežni pritožbi, ki jo je prva tožnica nadgradila še z lastnimi podrobnejšimi videnji celotne zadeve, najprej nasprotujeta zavrženju dela tožbe, češ da je po njunem bil dovolj opredeljen, in da tudi pritožbeno sodišče v prejšnjem pritožbenem postopku ni opozorilo na kakšno pomanjkljivost. Na splošno očitata, da se prvostopenjsko sodišče ni držalo navodil in stališč pritožbenega sodišča, zlasti glede tega, da v konkretnem primeru glede na vse okoliščine neprivolitve v prikrajšanje ni mogoče izvajati iz dejstva, da solastnici souporabe nista zahtevali. Nato pa kot bistveno ponovno očitata, da jima je bila kršena pravica do izjave, ker sodišče ni upoštevalo njunih vlog z dne 29. 3. 2010 in 8. 4. 2010, češ da sta prepozni, sta pa z njima samo odgovarjali na navedbe tožencev, sklicujeta pa se na odločitev tega višjega sodišča I Cp 2731/2010, kjer je navedeno, da prekluzij ni mogoče razlagati prestrogo. Sicer pa nasprotujeta stališču, da je pomembno (a neizkazano), kakšno korist je tožena stranka dejansko pridobila, pač pa je pomembno, kakšno korist bi po rednem teku stvari lahko pridobila, pri čemer se sklicujeta na sodno prakso. Glede posameznega premoženja, konkretno glede nedograjene hiše na T., je po njunem napačna ugotovitev, da tega ni mogoče oddajati. Gre za dejstva, ki bi se jih dalo ugotoviti le z izvedencem. Sodišču očitata, da v obrazložitvi sodbe ni jasno in razumljivo navedlo, ali in kako je uporabilo obširno citirano prakso iz podobnih zadev. Ni razumljivo, zakaj je sodišče izvajalo dokaze in se opredeljevalo do njih, če nato zaključuje, da je bila trditvena podlaga pomanjkljiva. Na več mestih očitata kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da se sodbe ne da preizkusiti, ker v njej manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih.

Sodišču očitata tudi, da je bilo pristransko in da dokazna ocena, da toženka ni preprečevala uporabe premoženja, ni pravilna, saj gre za mati in sina, ki ju vodijo isti interesi. Navajata, da sta predlagali upravitelja P., temu pa sta toženca preprečila delo. Glede nedograjene hiše bi o najemnini oz. možni koristi lahko povedal izvedenec, sodišče samo tega ne bi smelo oceniti (zavrniti kot neizkazano možnost koristi). Kot zmotni nasprotujeta oceni, da toženca za korist od delavnice nista pasivno legitimirana in pojasnjujeta, kako sta poslovala s svojimi družbami v teh prostorih.

5. Toženca sta na pritožbo odgovorila, predlagata njeno zavrnitev in opredeljujeta pritožbene stroške.

6. Prva tožnica je neposredno na pritožbeno sodišče vložila še dopolnitev pritožbe, ki je to sodišče ni upoštevalo, ker je bil vložena po izteku pritožbenega roka.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

9. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

10. Pritožnicama je treba ponovno povedati (kot že v sklepu 5. junija 2013), da pravil o prekluzijah prvostopenjsko sodišče ni kršilo in tudi ne njune (ustavne) pravice, da se izjavita, saj sta to v več kot deset let trajajočem postopku imeli možnost storiti v popolnosti in sta tudi storili, prav tako pa sta lahko enakovredno sodelovali v dokaznem postopku. S tem, ko se pritožnici sklicujeta na dejansko povsem neprimerljivo zadevo (I Cp 2731/2010), v kateri je to sodišče obiter dictum (in ne kot odločilen argument, tam je šlo za nekrivdo stranke) povedalo, da so včasih prekluzije nesorazmerno v škodo pravici do izjave, se neutemeljeno zavzemata za kršitev pravil o prekluziji. Česa pomembnega pritožnici nista mogli izjaviti, pa je važno za izpodbijano odločitev, tožnici sploh ne povesta, vztrajata na formalnem in vsebinsko praznem ugovoru, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo njunega ugovora na vlogi nasprotne stranke.

11. Pravilna je ocena, da primarni zahtevek ni bil specificiran tako, da bi omogočil identifikacijo in individualizacijo, kar se povsem sklada z opozorilom, ki ga je pritožbeno sodišče podalo v svojem sklepu 5. junija 2013 v 26. točki obrazložitve. Tožnici sta s tem samo dobili možnost svojo tožbo ustrezno popraviti, kar sta nekako tudi storili, in sicer s postavitvijo podrednih zahtevkov, s katerimi prav tako zahtevata uporabnino za isto premoženje, le da specificirano. Izpodbijana odločitev o zavrženju je torej pravilna.

12. Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča glede meritornega dela odločitve je tudi tokrat pravilno: Sodišče je pravilno opredelilo naravo spora, izbralo pravilno pravno podlago po slovenskem pravu, in sicer določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma Obligacijskega zakonika (OZ) o neupravičeni pridobitvi.

13. Iz zakonske podlage in obširne sodne prakse si je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zastavilo nalogo: Primere, ko nekdo uporablja tujo stvar v svojo korist (tudi če solastnik ali kdo drug z njegovim dovoljenjem(1) stvar uporablja v večjem obsegu kot znaša njegov delež), res ureja 198. čl. OZ (prej enako ZOR), ki določa, da lahko imetnik stvari zahteva od tistega, ki je njegovo stvar uporabil v svojo korist, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. To določbo je treba razumeti v povezavi s splošnim pravilom o neupravičeni pridobitvi, ki je urejena v 190. čl. OZ, na katerega se je sicer pravilno oprlo tudi prvostopenjsko sodišče. Ta določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi.

14. Pritožba nekorektno očita, da je prvostopenjsko sodišče ignoriralo stališča in napotke pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 5. junija 2013. Pritožbeno sodišče je tedaj ocenilo, da povzeta materialnopravna izhodišča tožnici kot skupni lastnici ne izključuje a priori od koristi, ki jo imata oziroma sta jo imela toženca s tem, da sta brezplačno, a brez takšnega dogovora oziroma brez dovoljenja uporabljala tožnicama in drugemu tožencu skupno, čeprav nerazdeljeno (večinoma nepremično) premoženje oziroma sta ga uporabljala v obsegu, ki presega delež drugega toženca, vendar upoštevaje vse okoliščine le glede posameznega premoženja. Glede na okoliščine(2) ne more biti izključno odločilno, ali sta tožnici od tožencev predhodno zahtevali souporabo vsega skupnega premoženja, ki sta ga uporabljala toženca, da bi šele dokazali njuno neprivolitev v prikrajšanje. To na primer velja za premoženje, ki ga ni uporabljal nihče od dedičev, pa je (le) eden od njih zanj pobiral najemnino – a to ni premoženje, za katerega je sodišče o uporabnini odločilo z izpodbijano odločbo! Argument, ki ga sedaj ponavljata pritožnici, češ da bi bilo nesmiselno in neživljenjsko glede na vrsto oziroma naravo premoženja in ugotovljene razmere oziroma odnose med dediči od tožnic zahtevati, da se (nenehno) potegujeta za souporabo prav vsega skupnega premoženja, je vzet iz konteksta celotne obrazložitve. Sodišče prve stopnje ga je ustrezno uporabilo, in sicer glede na okoliščine.

15. Kot je poudarilo pritožbeno sodišče že prejšnjič, ugotovljene dejanske okoliščine namreč glede vsega premoženja niso enake, kar je glede na naravo oz. vrsto premoženja tudi razumljivo, privede pa to do različnega vrednotenja posameznih elementov neupravičene obogatitve.

16. Pritožbeni očitki tožnic so bili v prvem pritožbenem postopku utemeljeni le delno, kar pa zaradi nespecificiranosti njunega enotnega zahtevka ni vodilo do delne zavrnitve njune pritožbe že prvič.

17. Že prvič je bilo poudarjeno, da toženca nasproti tožnicama nista ne v istem pravnem ne v istem dejanskem položaju in da so razen za počitniško hišo v N. na Hrvaškem prepričljive ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da prva toženka premoženja dedičev ni niti uporabljala niti tožnicama uporabe ni preprečevala, zato je zavrnitev zahtevka, da plača uporabnino za vse drugo premoženje, pravilna. Te ocene dokazne ocene pritožbeno sodišče ne spreminja, argument, da sta toženca mati in sin, ki ju vodijo isti interesi, pa je ne omaje.

18. Ocena, da se toženka glede vsega ostalega premoženja ni aktivno vključevala v njegovo uporabo (bodisi lastno bodisi da bi jo toženkama želela preprečiti), je še danes sprejemljiva. Toženka zato ni pasivno legitimirana za plačilo uporabnine tožnicama. Kot že rečeno, tožnici večinoma zgolj pavšalno uporabljata dvojino, ko omenjata oba toženca oziroma na ravni trditev mestoma konkretizirata tudi toženkino sodelovanje oziroma pomoč tožencu (pri uporabi oziroma pri njenem preprečevanju tožnicama).

19. Dejstvo sicer je, da je toženka s A. A. 6. 1. 1992 sklenila Sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, za katerega s tožbo zahteva, da se razveljavi oz. razveže, sodba o tem pa na dan zaključka glavne obravnave v danes obravnavani zadevi še ni pravnomočna, torej je treba izhajati iz predpostavke, da sporazum pač velja (kot vsaka pogodba, dokler se ne razveljavi oz. razveže, sicer pa je tista prvostopenjska sodba(3) tudi zavrnilna). Vendar se razlogi, zaradi katerih je prvostopenjsko sodišče delno zavrnilo zahtevek proti toženki, niti ne dotikajo vprašanja, ali ima tudi ona iz naslova skupnega premoženja s pok. A. A. pravico do uporabe dela spornega premoženja. Zahtevek je v delu, ki se ne tiče počitniške hiše na Hrvaškem, pravilno zavrnjen iz razloga, ker ni dokazano, da bi toženka uporabo drugega premoženja tožnicama aktivno odrekala, pač pa je bil to kvečjemu toženec (razen za premoženje, za katerega je zahtevek pravilno zavrnjen tudi zoper njega, glej spodaj).

20. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je torej prepričljiva in skrbna, ni videti pristranska, niti ni za kaj takega videti razlogov. Oprta ni le na izpovedbe obeh tožencev, kar samo po sebi tudi ni nič narobe, saj je bilo prvostopenjskemu sodišču ob tem, ko sta izpovedovala, seveda jasno, da izpovedujeta v svoj prid. Velja načelo proste presoje dokazov in dokaz z zaslišanjem stranke je eden izmed predvidenih, dovoljenih dokazov (257. čl. ZPP), ki ga sodišče oceni kot vse druge, torej posebej in v povezavi z drugimi, glede na trditve, dokazno ponudbo ter uspeh celotnega postopka (8. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je svojo oceno oprlo tudi na izpovedbe številnih prič (56. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe na str. 15 in 16), pri tem pa je izrecno upoštevalo tudi izpovedbo prve tožnice (57. tč. obrazložitev na str. 16).

21. Na druge argumente, ki bodisi niso nosilni bodisi se nanašajo na premoženje, glede katerega še ni odločeno (bodisi glede toženke bodisi glede toženca), pritožbeno sodišče sedaj še ne bo odgovarjalo.

22. Delna zavrnitev zahtevka je pravilna tudi glede toženca. Glede njega je za delavnico na T. pritožbeno sodišče že prvič zapisalo (tč. 15. sklepa z dne 5. junija 2013, str. 9), da sprejema kot pravilne in zakonite zaključke prvostopenjskega sodišča in pri tej oceni vztraja ter jo samo ponavlja. Niti iz izpovedbe same tožnice ne izhaja, da je kaj ukrenila v smeri uveljavitve souporabe tega premoženja, za katero na prvi pogled ni videti ovire, da ne bi bila možna. V tem primeru namreč drži razlog sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da skupni lastnik skupne stvari ne uporablja, pa od drugega lastnika v skupnosti uporabe ne zahteva, prvega še ne upravičuje do uporabnine. Da je družba PX to premoženje uporabljala s toženčevim soglasjem, v tem primeru ne zadošča, saj ni zatrjevano (še manj pa dokazano), da bi uporabnik tožencu za to kaj plačeval. Pri tem premoženju namreč ni ovire, da bi ga glede na naravo ne mogli souporabljati tudi tožnici oz. je sodišče ne vidi. Šele če bi jima toženec to preprečil oz. onemogočil, bi lahko zahtevali uporabnino.

Pojasniti je treba, da gornji razlogi in vprašanje (ne)možnosti uporabe delavnice niso neposredno povezani z delom upravitelja podjetja P., d. o. o., kar navajata pritožnici, češ da je bilo slednjemu delo onemogočeno, tudi s tem, da mu je toženec onemogočil vstop v delavnico. Tožnici od tožencev zahtevata plačilo neupravičene obogatitev zaradi njune uporabe te nepremičnine, česar ne moreta doseči s pritožbenim prikazom, da sta se pravzaprav obogatila s sodelovanjem preko družbe PX, ki je uporabljala te prostore, kar naj bi „vzpostavljalo njuno pasivno legitimacijo“ (1. odst. njune skupne pritožbe na str. 12).

23. Tudi glede hiše na T. v L. je pritožbeno sodišče dokazno oceno prvega sodišča sprejelo že prvič in jo sprejema še sedaj, namreč, da to hišo na podlagi brezplačnega najema za nedoločen čas, dogovorjenega še s pok. A. A., uporablja R. V., ki mu nihče od dedičev tega ni odpovedal. Zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu je zato pravilna. Očitek, da sodišče pisni pogodbi (še zlasti zato, ker je bila predložena v fotokopiji) in izpovedbi V., ne bi smelo verjeti, ni bil prepričljivo utemeljen, kot tudi ne sedaj argument, da tožnici sami proti najemniku nista mogli nič ukreniti; to ne drži, očitno pa nista niti poskušali. Kako naj bi toženec preprečil ureditev situacije z najemnikom, kar navajata v pritožbi (2. odst. str. 13), konkretno nista pojasnili.

24. Pritožbeno sodišče ostaja tako pri svoji oceni, da je temelj za oba toženca podan (le) glede počitniške hiše v N., za toženca pa še za: kmetijska zemljišča, lokal „E.“ na ..., nepremičnino na naslovu S., hišo na T. in hišo na T. Za to premoženje bo treba ugotoviti višino koristi oziroma prikrajšanja, pri čemer je izhodišče bodisi dejansko dosežena (kmetijska zemljišča, gostinski lokal) bodisi tržna najemnina (obe hiši, vikend), upoštevajoč delno utemeljen ugovor zastaranja, odločiti pa bo treba tudi o pobotnih ugovorih.

25. Pritožbeni očitki se torej izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 164. čl. ZPP.

Op. št. (1): Dovoljenje enega solastnika za uporabo dela solastne/skupne stvari ne zadošča. Op. št. (2): Ne pa načeloma, kot sodišče prve stopnje pravilno navaja prakso Vrhovnega sodišča RS, npr. zadevo II Ips 506/2006 in druge.

Op. št. (3): Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 1938/2011 z dne 14. 7. 2014.