Jedro

Tožena stranka svoje odločitve glede odmere odvetniških stroškov za sestavo pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, za sestavo dveh ustavnih pritožb, za pristop na narok na glavno obravnavo dne 6. 3. 2018 ter glede povišanja nagrade ni obrazložila tako, da bi bilo njeno odločitev mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 3466/2017 z dne 14. 9. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo, št. Bpp 3466/2017 z dne 27. 12. 2017, A.A. odobrila redno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. X K 38981/2016, zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za izvajanje te brezplačne pravne pomoči je bil kot odvetnik določen tožnik, ki je po opravljeni storitvi toženi stranki dne 28. 8. 2018 pravočasno vrnil napotnico in predložil stroškovnik, s katerim je predlagal, da se mu z opravljeno delo prizna nagrada in stroški v skupni višini 23.159,49 EUR. Naknadno je stroškovni predlog dopolnil in predlagal, da se mu izplača še 990,79 EUR za nadaljnje opravljeno delo. Tožena stranka je tožniku z izpodbijanim sklepom za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči odmerila nagrado in stroške v skupni višini 8.793,10 EUR, vključno z 22 % DDV, višji zahtevek pa zavrnila.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je tožniku odmerila odvetniške stroške za opravljeno delo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.

3. Tožena stranka navaja, da je tožniku po tar. št. 39/1 OT za dva opravljena posveta z obdolžencem v ZPKZ Ljubljana v skupnem trajanju do dveh ur priznala nagrado v višini 100 točk ali 4 x 25 točk za vsake pol ure posveta. Po tar. št. 11/2 OT v zvezi s tar. št. 10/4 OT mu je nadalje za pripravo in vložitev petih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora priznala nagrado v višini 1250 točk ali 5 x 250 točk za vsako pritožbo, saj se take pritožbe po ustaljeni sodni praksi štejejo kot procesni sklepi. Po tar. št. 7/3 OT je tožniku za pripravo in vložitev dveh ustavnih pritožb v zvezi s podaljšanjem pripora priznala nagrado v skupni višini 950 točk ali 2 x 425 točk za vsako ustavno pritožbo. Pojasnila je, da je nagrada za vloženo ustavno pritožbo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v neocenljivih zadevah po tej tarifni številki določena v razponu od 400 do 1.500 točk glede na zahtevnost, pri čemer je po ustaljeni sodni praksi ter glede na zahtevnost konkretnih ustavnih pritožb tožniku za vsako ustavno pritožbo priznala nagrado v višini polovice srednje vrednosti tako določene nagrade. Po tar. št. 10/4 OT je tožniku za zastopanje in zagovor upravičenca na eni glavni obravnavi, ki se je začela znova, priznala nagrado v višini 500 točk, za zastopanje in zagovor upravičenca na 14-ih ostalih narokih za glavno obravnavo pa po tar. št. 10/9 OT v zvezi s tar. št. 10/4 OT nagrado v skupni višini 3.500 točk ali 14 x 250 točk za vsak narok. Po prvem odstavku 6. člena OT mu je za urnino na narokih, ki so trajali več kot eno uro priznala nagrado v skupni višini 1.550 točk ali 62 x 25 točk za vsake prve in nadaljnje začete pol ure trajanja posameznih narokov nad eno uro in po četrtem odstavku 6. člena OT za odsotnost iz pisarne zaradi udeležbe na 15-ih narokih pri Okrožnem sodišču v Ljubljani nagrado v skupni višini 740 točk. Ugotovila je namreč, da se je tožnik na naroke pripeljal iz svoje pisarne v C.. Za prvih osem voženj v času od 8. 1. 2018 do 29. 5. 2018 mu je tožena stranka za odsotnost iz pisarne priznala nagrado v skupini višini 320 točk ali 16 x 20 točk, kar je v skladu s spletnimi podatki AMZS, iz katerih izhaja, da čas vožnje iz C. do središča Ljubljane traja 55 minut oziroma do ene ure. Pri nadaljnjih šestih vožnjah v času od 5. 6. 2018 do 28. 8. 2018 pa je upoštevala, da so bile opravljene v času poletne turistične sezone in je zato tožnik po njeni oceni za prihod v Ljubljano potreboval več kot eno uro. Za čas teh voženj mu je zato odmerila nagrado v skupni višini 360 točk ali 12 x 30 točk. Iz listin v spisu in navedb odvetnika izhaja, da je obdolženca na naroku dne 7. 8. 2018 zagovarjal substitut B.B., odvetnik v Kopru, tako da je za njegovo odsotnost iz pisane tožena stranka priznala nagrado v višini 60 točk ali 2 x 30 točk za vsako stran vožnje v trajanju do ene in pol ure, in sicer v skladu z javno dostopnimi spletnimi podatki.

4. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da je tožnik obdolženca zagovarjal zaradi štirih kaznivih dejanj in mu zato na podlagi drugega odstavka 7. člena OT za tri nadaljnja kazniva dejanja odmerila povečanje nagrade za 75 % od priznanih 6.200 točk, to je v višini 4.650 točk. Pojasnila je, da tako povečanje nagrade po ustaljeni sodni praksi ne velja za priznane nagrade, ki so časovno ovrednotene, torej za posvete z obdolžencem po tar. št. 39/1 OT ter za urnino na narokih in odsotnost iz pisarne po 6. členu OT. Povečanje se namreč lahko prizna le za opravljene odvetniške storitve iz posebnega dela OT, medtem ko priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, ni dopustno dodatno povečati. To je najbolj očitno pri postavki odsotnosti iz pisane, ki ni v povezavi s tem, za koliko kaznivih dejanj je tožnik branil upravičenca. Po oceni tožene stranke je pri urnini na narokih že v odmerjeni nagradi upoštevano, da je kazenski postopek potekal za več kaznivih dejanj, saj so naroki trajali dlje in je bila odvetniku zato priznana višja nagrada za urnino. Smiselno enako velja za odmerjeno nagrado za posvet po tar. št. 39/1 OT. Tožena stranka je tožniku po tretjem odstavku 11. člena OT priznala še pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 274,8 točke. Pri tem je upoštevala polno nagrado v višini 26.480 točk, ki bi odvetniku pripadala po OT, brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja nagrade po 17. členu ZOdv, in sicer v višini 2 % od polne nagrade do 1.000 točk in v višini 1 % od presežka polne nagrade nad 1.000 točkami.

5. Tožena stranka zaključuje, da skupna višina tožniku priznane nagrade in pavšalnih potrebnih izdatkov znaša 13.514,8 točke, kar ob vrednosti ene odvetniške točke, ki je 0,459 EUR, znaša 6.203,29 EUR. Poleg tega je tožniku priznala še potrebne izdatke iz naslova kilometrine v skupni višini 907,98 EUR za štirinajst voženj iz C. do Ljubljane in obratno ter za eno vožnjo tožnikovega substituta iz Kopra do Ljubljane in obratno, pri tem pa se oprla na podatke AMZS o razdaljah med kraji. Priznala mu je še stroške parkirnin v skupni višini 96,19 EUR. Skupna nagrada tako znaša 7.207,46 EUR, na katero je nato priznala še povečanje za DDV v višini 22 % ali 1.585,64 EUR, saj je tožnik zavezanec za DDV, torej tožniku priznala stroške v višini 8.793,10 EUR.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep tožene stranke spremeni tako, da mu za pravno svetovanje in zastopanje upravičenca A.A. iz naslova brezplačne pravne pomoči, poleg že priznane nagrade v višini 8.793,10 EUR, prizna še nagrado v skupni višini 15.357,18 EUR, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka.

7. Tožnik uvodoma povzema vsebino stroškovnika, ki ga je predložil toženi stranki in vsebino njene odločitve. Navaja, da je tožena stranka, za razliko od predloženega stroškovnika, pri odmeri nagrade upoštevala določbo petega odstavka 17. člena ZOdv in priznane stroške prepolovila. Poleg tega mu je: namesto priglašenih 1.250 točk za sestavo posamezne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora priznala le 500 točk; za sestavo posamezne ustavne pritožbe namesto priglašenih 1.500 točk priznala le 950 točk; za pristop na prvi narok za glavno obravnavo mu ni odmerila priglašenih 1.000 točk; za čase potovanj med 5. 2. 2018 do 29. 5. 2018 ni upoštevala časa vožnje, ki traja do ure in pol, pač pa mu priznala le čas do ene ure, oziroma v primeru substituta ni upoštevala časa vožnje, ki je trajala do dveh ur, pač pa le trajanje od ure in pol; nenazadnje pa mu na priglašene časovno ovrednotene storitve ni priznala 75 % povečanja.

8. Tožnik ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijani sklep sprejela na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS. Na podlagi te zakonske določbe je tožena stranka tožniku prepolovila priglašeno nagrado. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne prakse, na primer v odločbah Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24, U-I 85/2014, Up-684/12-23, I-I-88/15-2, ustavno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi, št. U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev brezplačne pravne pomoči status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države in jih ta za to tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče predloga ZOdv-D, iz katerega izhaja, da je izplačilo polovične nagrade iz petega odstavka 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik opravlja take naloge in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Po tožnikovem mnenju pa odvisnost od finančnih sredstev ne sme biti urejena tako, kot to določa določba petega odstavka 17. člena ZOdv, saj spravlja odvetnike v neenak položaj s primerljivimi drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih, to je izvedenci, tolmači, vročevalci in drugimi, brez katerih postopka ni mogoče začeti, voditi in zaključiti. Vsi navedeni so poplačani po veljavnih tarifah in ne le polovično, kot to velja za odvetnike, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi določbe 92. člena ZKP do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so tudi "agenti" države, vendar pa jim pripada celotna nagrada in ne le polovica. Položaj vseh navedenih je enak položaju odvetnika, vendar pa kljub temu, da je za sodni postopek nujno sodelovanje vseh, so izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci za svoje delo upravičeni do celotnega plačila, pa četudi tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna, odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč pa le v višini polovice nagrade.

9. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se v sodnem postopku kaže tudi v tem, da so v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker pa kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev, pri čemer razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari, za takšno ureditev ne obstaja. Ustavna ureditev enakosti pred zakonom velja tudi glede opravljanja poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in da se jim nagrada izplača po istem principu. Zakonska določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki položaj odvetnikov ureja drugače, je torej v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS.

10. Tako kot država s plačevanjem udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, tako tudi s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov, in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS, kot tudi s plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov, in s plačevanjem honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, zagotavlja spoštovanje pravice do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave RS. Ti "agenti" države iz sistemov javnega zdravstva in javnega šolstva so za svoje delo v celoti plačani iz proračuna in storitev ne iščejo na trgu, odvetniki pa so pri opravljanju brezplačne pravne pomoči obravnavani drugače in se jim odmerja le polovična nagrada. Položaj odvetnikov, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč na podlagi odločbe sodišča je v bistvenem enak s položajem "agentov" iz javnega zdravstva in javnega šolstva in ne obstaja razumen razlog, da bi jih bilo treba obravnavati drugače. Dodaja še, da je bil ZOdv-D, po katerem je treba odvetnike obravnavati drugače kot ostale "agente" države, sprejet zaradi nujnih varčevalnih ukrepov, ta razlog pa zagotovo ne obstaja več. Finančni ukrepi so bili odraz slabe ekonomske situacije v Republiki Sloveniji, iz članka spletnega potrtala "siol.net" pa izhaja, da je na podlagi podatkov Statističnega urada ekonomsko stanje sedaj boljše, oziroma celo boljše kot v času pred krizo. Z dnem 1. 6. 2018 se je tudi povišal dohodkovni cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Kljub temu pa so odvetniki za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči še vedno plačani na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv. Tožnik zato sodišču predlaga, naj pred odločitvijo o tožbi postopek prekine ter pri Ustavnem sodišču RS z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv.

11. Tožnik nadalje meni, da mu je tožena stranka zmotno odmerila nagrado za sestavo posamezne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, saj je štela, da je tak sklep procesni sklep in zato nagrado odmerila po tar. št. 11/2 OT. Iz določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki urejajo pripor, izhaja, da je sklep o podaljšanju pripora meritoren sklep, saj mora sodišče pri odločanju o obstoju vseh razlogov za podaljšanje pripora tehtati in presojati posamezne dokaze. Takšno stališče je zavzela tudi Odvetniška zbornica Republike Slovenije, ki je v zvezi s tar. št. 11/2 OT sprejela obvezno razlago št. UO-12.7.2016-pl, po kateri je odvetnik za sestavo pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora upravičen do nagrade za sestavo pritožbe zoper meritorno odločbo po tar. št. 11/1 OT. To pa pomeni, da je tožnik iz tega naslova upravičen do nagrade v višini 1.250 točk za posamezno pritožbo po tar. št. 11/1 OT in ne le do nagrade v višini 500 točk po tar. št. 11/2 OT, kot je to odločila tožena stranka.

12. Tožnik nasprotuje tudi odločitvi tožene stranke, ki mu je za sestavo posamezne ustavne pritožbe odmerila nagrado v srednji vrednosti 950 točk iz tar. št. 7/3 OT z obrazložitvijo, da je tako stališče ustaljene sodne prakse in da srednja vrednost ustreza zahtevnosti ustavnih pritožb. Stališče tožene stranke, da je nagrado, ki je določena v razponu, mogoče na podlagi sodne prakse odmeriti v srednji vrednosti, ne da bi se ugotavljala zahtevnost ustavne pritožbe, ni sprejemljivo. Iz sklepa tudi ni razvidno, na katero sodno prakso se tožena stranka sklicuje in zato v tem delu odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ustavni pritožbi, ki ju je sestavil tožnik za upravičenca, sta bili usmerjeni v varovanje enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do osebne svobode iz 19. in 20. člena, vse Ustave RS. Kršitev enakega varstva pravic je za upravičenca uveljavljal zaradi neobrazloženega sklicevanja kazenskega sodišča na izsledke tajnega prisluškovanja upravičencu, pri čemer je moral s tem namenom preučiti in analizirati obsežno gradivo, zbrano v predkazenskem postopku in izsledke iz svoje analize, vse to pa predstaviti v ustavnih pritožbah, kar zgovorno priča o njuni zahtevnosti. Analiza prisluhov je vse prej kot enostavna ali običajna naloga pri sestavi ustavne pritožbe, pa tudi drugih pravnih sredstev. Po prepričanju tožnika je zato upravičen do nagrade za sestavo ustavne pritožbe v znesku 1.500 točk za vsako ustavno pritožbo.

13. Tožnik se ne strinja niti z odločitvijo tožene stranke, ki mu je sicer za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 5. 4. 2018, ki se je začela znova, priznala nagrado v višini 1.000 točk, ni pa mu priznala nagrade v enaki višini za pristop na prvi narok za glavno obravnavo dne 6. 3. 2018. Prvi narok za glavno obravnavo je bil namreč razpisan za dne 2. 3. 2018, vendar pa sodišče takrat ni pričelo z izvajanjem dokazov in je bil preložen. Prvi narok za glavno obravnavo je bil zato dejansko opravljen šele dne 6. 3. 2018, dne 5. 4. 2018 pa se je nato glavna obravnava začela znova. Odločitev tožene stranke je zato zmotna in je tožnik tudi za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, ki je bil opravljen dne 6. 3. 2018, upravičen do plačila v skladu s tar. št. 10/9 OT. Tožena stranka se o tem, zakaj je zavrnila zahtevo tožnika za izplačilo te nagrade, ni izrekla in zato njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

14. Tožena stranka je tudi zmotno odmerila nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne v času od 5. 2. 2018 do 29. 5. 2018 za potovanje iz C. v Ljubljano na obravnavo. Štela je, da je tožnik za to pot porabil 55 minut in mu tako namesto priglašene ure in pol odsotnosti in s tem nagrade v višini 60 točk za obe smeri vožnje priznala le odsotnost do ene ure in s tem nagrado v višini 40 točk, pri tem pa se sklicevala na podatke AMZS. Tožena stranka pa ni upoštevala znanega dejstva, do so se v tem času izvajala dela na avtocesti med Ravbarkomando in Uncem, kot tudi dela zaradi odstranitve cestninske postaje Log. Vsa ta dela so se izvajala prav v času obravnav, na katere je pristopal tožnik, promet pa je zaradi njih zastajal. Čas, ki ga je tožnik potreboval za prihod v Ljubljano, se je tako podaljšal, vendar pa tožena stranka tega ni upoštevala, prav tako tudi ne, da je moral tožnik pristopati na razpisane obravnave ob 9.00 uri, kar pomeni, da je prihajal v Ljubljano v času prometne konice. Vse to dokazujejo članki spletnega portala "siol.net". Enako to velja tudi za vožnjo njegovega substituta iz Kopra do Ljubljane.

15. Tožnik nazadnje še navaja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila določila 6. in 7. člena ter tar. št. 39/1, vse OT, s tem, ko pri odmeri urnine in nadomestila iz pisarne ter nagrade za posvet z upravičencem ni upoštevala 75 % povišanja. OT v drugem odstavku 7. člena določa, da se za zagovarjanje obdolženca skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano kaznivo dejanje zviša za 25 %, vendar največ za 100 %. Upravni odbor Odvetniške zbornice, ki je pristojen za razlago OT, je glede identične določbe Odvetniške tarife iz leta 2003 dne 16. 3. 2004 sprejel sklep, da v skupno vrednost storitve spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku in ki so tarifirane v posebnem ali splošnem delu odvetniške tarife. V konkretnem primeru so se upravičencu očitala tri kazniva dejanja. Ker so urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne urejeni v splošnem delu OT, nagrada za posvet z obdolžencem pa v tar. št. 39/1 OT, ni dvoma, da se tudi te postavke štejejo v skupno vrednost opravljenih storitev in je zato tudi po teh postavkah tožnik upravičen do povišanja v višini 75 %. Trditve tožene stranke, da te postavke niso v povezavi s številom kaznivih dejanj, se torej kažejo kot neutemeljene. Povečanje iz 7. člena OT namreč ni povezano z nagradami za posamezne opravljene storitve, temveč izhaja iz namena, zaradi katerega je določeno, to je dodatne obremenitve odvetnika pri zastopanju stranke.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je pojasnila tako razloge za uporabo petega odstavka 17. člena ZOdv, kot tudi razloge za odmero nagrad po posameznih priglašenih postavkah. Meni, da bi bilo nerazumno posamezne sklepe o odreditvi oziroma podaljšanju pripora med kazenskim postopkom šteti za meritorne sodne odločbe in jih je upravičeno štela za procesne sklepe, saj postopek pred sodiščem I. stopnje še vedno poteka. Za meritorno odločitev bo šlo šele takrat, ko bo sodišče po izvedenem dokaznem postopku odločilo o vsebini obtožbe. Nagrado za vložitev ustavnih pritožb je tožena stranka sprejela po prostem preudarku in jo odmerila glede na njihovo zahtevnost ter zato dodatno pojasnjevanje odločitve v tem delu po presoji tožene stranke ni potrebno. Glede nagrade za čas odsotnosti iz pisarne je tožena stranka upoštevala spletne podatke AMZS in to tudi obrazložila. Tudi ostale navedbe v tožbi tožena stranka zavrača kot neutemeljene.

17. Sodišče je tožbo vročilo tudi stranki z interesom A.A., to je upravičencu do brezplačne pravne pomoči, ki pa na tožbo ni odgovoril. 18. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2020, po tem, ko je Vrhovno sodišče RS o vsebinsko enaki zadevi št. X Ips 27/2018 dne 5. 2. 2020 sprejelo svojo odločitev, pojasnjuje, zakaj se s stališčem Vrhovnega sodišča RS ne strinja in ponavlja svoje tožbene ugovore o neenakosti odvetnikov na eni ter izvedencev, tolmačev in cenilcev na drugi strani.

K točki I izreka:

19. Tožba je utemeljena.

20. Sodišče se je najprej opredelilo do tožnikovega tožbenega ugovora, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS. Tožnik meni, da gre za različno ureditev plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, glede na plačila nagrade izvedencem, tolmačem in vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih ter da za tako razlikovanje ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavo.

21. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Tej določbi je sledila tudi tožena stranka in to v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila. Sodišče pritrjuje tožnikovim tožbenim navedbam, da se morajo bistveno enaki položaji obravnavati enako ter da mora, kolikor zakonodajalec take položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same, zakonodajalec pa ga mora ustrezno utemeljiti. Sodišče ugotavlja, da je predlagatelj (Vlada RS) Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), ki je določil posebno ureditev plačila dodeljenih odvetnikov, že v postopku sprejemanja tega zakona podal razlago in opravil presojo skladnosti predlagane spremembe zakona z Ustavo RS (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052 št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Pojasnil je, da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Predlagatelj zakona je izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi, št. U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009, ugotovilo: "da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave Republike Slovenije ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja brezplačne pravne pomoči. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave RS izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi v celoti financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države, po njenem pooblastilu in plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave RS". Prav tako je predlagatelj zakona pojasnil: "da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora prizadevati za pridobitev strank, poleg tega pa je v potencialni negotovosti glede plačila".

22. Do vprašanja ali je zakonska ureditev, ki v petem odstavku 17. člena ZOdv omejuje višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT za tiste odvetnike, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, se je Vrhovno sodišče opredelilo v sodbi, št. X Ips 28/2018 z dne 5. 2. 2020, ki mu sodišče sledi in ga v nadaljevanju v bistvenih točkah tudi povzema. Sodišče ob tem dodaja, da je tudi določba 22. člena Ustave RS, torej ustavna pravica do enakega varstva pravic, izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, iz katere izhaja dvoje: sodišče ali drug organ ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot se sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih, zagotovljena pa mora biti tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Obe zahtevi sta temeljni določili nepristranskega in poštenega postopka in ustreznega odločanja, država pa mora to zagotoviti s sprejetjem ustrezne zakonske ureditve in poskrbeti za uresničevanje v posamičnih postopkih odločanja o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Iz ustavnopravne presoje izhaja, da je pravica do enakega varstva pravic procesnega značaja (glej Šturm Lovro in ostali: Komentar Ustave Republike Slovenije; Fakulteta za državne in evropske študije, 2010, str. 238 - 239).

23. Vrhovno sodišče je v zgoraj navedeni sodbi navedlo, da drugi odstavek 14. člena Ustave RS zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar pa tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Vrhovno sodišče je poudarilo, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja, kar pomeni, da je treba pri presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, izhajati iz predmeta pravnega urejanja, pri tem pa je treba uporabiti vrednostno merilo primerjave, glede na katero dva položaja primerjamo med seboj.

24. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev (tudi vročevalcev, ki jih v tožbi navaja tožnik) v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev v postopku, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do nagrade za njihovo delo iz javnih sredstev, saj se vse te nagrade izplačujejo iz sredstev proračuna. Kljub temu pa je treba pri primerjavi njihovih medsebojnih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem na podlagi Pravilnika o sodnih tolmačih ter plačilo vročevalcem na podlagi Pravilnika o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti pa zgolj ob primerjavi teh pravnih podlag ni mogoče ugotoviti, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko sodnim izvedencem, cenilcem, tolmačem in vročevalcem plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je skladno s tem zaključilo, da trditev tožeče stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače, ni izkazana.

25. Sodišče še dodaja, da je tožnik svoje stališče, da je določba petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ureja plačila nagrade odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena in načelom enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS, utemeljeval tudi z navajanjem, da ni podlage za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč in plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev ter zunanjih sodelavcev, vendar pa sodišče ugotavlja, da gre za povsem neprimerljive poklice z odvetniki, ki izvajajo brezplačno pravno pomoč. Niti zdravniki koncesionarji niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah namreč niso udeleženci sodnih postopkov, pač pa izvajalci na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja.

26. Preostali tožnikovi tožbeni ugovori se nanašajo na odločitev tožene stranke o odmeri nagrade po posameznih postavkah, in sicer tistih, za katere je tožena stranka tožniku odmerila drugačno nagrado od zahtevane. Tožena stranka je tako zavrnila tožnikovo zahtevo, da bi mu za pripravo in vložitev petih pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora priznala nagrado po tar. št. 11/1 OT, torej jih štela kot pritožbe zoper meritorne odločbe, pač pa jo je odmerila po tar. št. 11/2 OT, to je kot pritožbe zoper procesne odločbe v postopku. Tožnik svoj tožbeni ugovor, da taka odločitev ni pravilna, utemeljuje z obvezno razlago, ki jo je glede tar. št. 11 OT sprejela Odvetniška zbornica, navaja pa tudi, da mora sodišče pri izdaji sklepa o podaljšanju pripora tehtati in presojati posamezne dokaze in da je zato tak sklep meritoren sklep. Sodišče meni, da tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve, da je pritožba zoper sklep o podaljšanju pripora procesni sklep, ni pojasnila tako, da bi jo bilo mogoče preveriti. Po določbi prvega odstavka 214. člena ZUP mora namreč obrazložitev odločitve, med drugim, obsegati tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Sodišče meni, da teh razlogov izpodbijani sklep glede delne ugoditve tožnikovemu zahtevku za povrnitev stroškov postopka za vložitev pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora nima in ga zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP). Tožena stranka je namreč zgolj navedla, da se tovrstne pritožbe štejejo kot pritožbe zoper procesne sklepe po ustaljeni sodni praksi, ni pa navedla na katero sodno prakso (torej katere sodne odločbe) se opira. Kolikor se sklicuje na sodno prakso (torej ne na lastne odločitev ali odločitve drugih organov za brezplačno pravno pomoč, pač pa na odločitve sodišč), bi morala za zadevo relevantne odločitve sodišč po vsebini povzeti, pojasniti njihov pomen za obravnavano zadevo ter navesti sodišča, ki so take odločitve sprejela, z navedbo opravilnih številk relevantnih sodnih odločb, saj bi bilo le na tak način mogoče preizkusiti njeno sklicevanje na sodno prakso. Tožena stranka odločitve tudi ni pojasnila glede na določbe ZKP, ki urejajo pripor, oziroma njegovo podaljšanje, torej ni utemeljila, zakaj je, tudi ob upoštevanju teh določb, treba šteti, da je sklep o podaljšanju pripora procesna in ne meritorna odločitev. Sodišče zaradi nadaljnjega postopka ter ob upoštevanju tožnikovega sklicevanja na pojasnilo Odvetniške zbornice k tar. št. 11/a OT še dodaja, da obvezne razlage OT, ki jo sprejme le Odvetniška zbornica brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu, sodišče ni dolžno upoštevati (tako Vrhovno sodišče RS v sodbah, št. I Ips 345/2005, št. I Up 996/2005).

27. Sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka tudi ni utemeljila svoje odločitve, da tožniku za sestavo dveh ustavnih pritožb v postopku odmeri nagrado v srednji vrednosti nagrade v razponu. Tudi v tem primeru se je sklicevala na sodno prakso, ne da bi pojasnila, na katero sodno prakso se opira in zato njenih trditev ni mogoče preveriti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Navaja tudi, da tako odločitev utemeljuje zahtevnost ustavnih pritožb, ne pojasni pa iz katerih razlogov ocenjuje to zahtevnost kot tako, da je zanjo ustrezna nagrada v srednji vrednosti. Točna je navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da gre v primeru take ocene zahtevnosti odvetniškega opravila za prosti preudarek, vendar pa to ne pomeni, da svoje odločitve ni dolžna obrazložiti. Tega pa tožena stranka glede presoje zahtevnosti ustavnih pritožb ni storila in zato njene odločitve ni mogoče preizkusiti (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

28. Tožena stranka tudi ni pojasnila, zakaj ni upoštevala tožnikovega stroškovnika, s katerim je za prvi pristop na glavno obravnavo dne 6. 3. 2018 zahteval nagrado v višini 1.000 točk. Iz upravnega spisa, točneje iz zapisnika o glavni obravnavi, ki ga je za ta dan stroškovniku priložil tožnik, namreč izhaja, da je dne 6. 3. 2018 senat, ki je odločal v kazenski zadevi, sprejel sklep, da se začne glavna obravnava, kar po presoji sodišča kaže, da je očitno šlo za prvi narok. Dne 5. 4. 2018 se je obravnava, kot je tožena stranka pravilno ugotovila, pričela znova (glede na zapisnik te obravnave sodišče sklepa, da zaradi spremenjenega sodnega senata) ter je zato tožniku pravilno priznala nagrado v višini 1.000 točk. Tožena stranka je torej v izpodbijanem sklepu pri odmeri nagrade za pristop na narok za glavno obravnavo dne 6. 3. 2018 odločila drugače od tožnikovega zahtevka v stroškovniku, ne da bi to svojo odločitev utemeljila oziroma obrazložila, pač pa je le navedla, da kot prvi narok šteje narok dne 5. 4. 2018, vse preostale pa kot ostale naroke. Ker torej ni pojasnila, zakaj tožnikovemu zahtevku za narok dne 6. 3. 2018 ne sledi (predvsem glede na zapisnik tega naroka v upravnem spisu), njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

29. Tožnik se ne strinja niti z odločitvijo tožene stranke glede nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne. Ta je namreč za čas od 8. 1. 2018 do 29. 5. 2018 štela, da je potovanje iz C. do Ljubljane trajalo manj kot eno uro ter mu za odsotnost zaradi vožnje priznala stroške v višini 40 točk, pri tem pa se oprla na podatke AMZS, medtem ko mu je za čas od 5. 6. 2018 do 28. 8. 2018, torej za čas turistične sezone, priznala odsotnost do ure in pol in s tem 60 točk. Enako je to upoštevala za prihod tožnikovega substituta na obravnavo iz Kopra. Tožnik v tožbi navaja, da je splošno znano, da je tudi v času izven turistične sezone pri vožnji prihajalo do zastojev zaradi gradbenih del na avtocesti ter da bi mu zato morala tožena stranka priznati enak čas odsotnosti iz pisarne kot v turistični sezoni. Sodišče takemu tožnikovemu stališču ne sledi. Meni namreč, da se je tožena stranka pri odločanju pravilno oprla na podatke o času trajanja vožnje, ki izhajajo iz javno dostopnih spletnih portalov za izračun razdalj med kraji, konkretno na podatke AMZS. Ti podatki se navsezadnje uporabljajo tudi za obračunavanje kilometrine za povračilo stroškov javnih uslužbencev in funkcionarjev. S tem, ko je tožena stranka za čas turistične sezone upoštevala daljši čas vožnje, ne da bi za to zahtevala kakršnokoli dodatno dokazilo, je odločila v prid tožniku. Četudi mu je mogoče verjeti, da je tudi v času voženj, ki so zanj sporne, torej izven turistične sezone, prihajalo do zastojev, ki so imeli na posledico daljši čas vožnje od podatkov AMZS, pa sodišče meni, da bi moral tožnik to izkazati že v stroškovniku. Zgolj dejstvo, da so na avtocesti potekala dela, namreč še ne pojasni dejanskega časa trajanja vožnje. Tožnik bi torej moral, kolikor je prišlo do časa vožnje, ki je odstopal od povprečnih podatkov AMZS, že stroškovniku o tem priložiti podatke (podatke o tem, za koliko časa se podaljša čas vožnje namreč sproti objavlja Prometno informacijski center), oziroma vsaj navesti podatek, kje so bili v času njegovih voženj dejanski (oziroma podaljšani) časi voženj objavljeni. Ker pa tega ni storil, sodišče meni, da je bila odločitev tožene stranke glede odmere urnine utemeljena. Iz tega razloga je sodišče zavrnilo tožnikov dokazni predlog za vpogled v spletne strani, na katerih so bili objavljeni članki glede zastojev na avtocesti A1, saj meni, da je iz teh člankov razvidno le, da je zaradi del prihajalo do zastojev, ne obsegajo pa podatkov, ki bi se nanašali konkretno na tiste čase voženj, ki so za zadevo relevantni.

30. Tožnik v tožbi ugovarja še odločitvi tožene stranke glede povečanja nagrade za opravljene storitve. Med strankama ni sporno, da je tožnik upravičen do povišanja za 75 %, glede na štiri kazniva dejanja, ki so se v kazenskem postopku očitala upravičencu. Sporno pa je ali je to povišanje treba uporabiti tudi za posvete z obdolžencem, urnino na narokih ter odsotnosti iz pisarne. Tožena stranka namreč meni, da je, skladno s sodno prakso, dopustno povečanje priznanih nagrad le za odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi nagrad, ki so časovno ovrednotene, čemur tožnik oporeka. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka te odločitve ni pojasnila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, predvsem pa ni navedla niti pravnih podlag za tako odločitev niti sodne prakse, na katero se sklicuje. Po določbi drugega odstavka 7. člena ZOdv se za zagovarjanje obdolženca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 %, vendar največ za 100 %. Ključno je torej vprašanje, kar pomeni pojem "storitev". Odvetniško storitev ZOdv opredeljuje v 2. členu, in sicer kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa (torej tudi organa na brezplačno pravno pomoč), odvetniške stroške pa določa kot skupno ceno odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečane za DDV, če je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Glede na odločitev tožene stranke gre sklepati, da je urnino na narokih, stroške odsotnosti iz pisarne ter posvete s stranko štela za stroške in ne za storitev. Enako je kot stroške štela tudi kilometrino in pavšalne administrativne stroške, kar med strankama ni sporno in čemur pritrjuje tudi sodišče. Ker pa, kot že navedeno, tožena stranka ni pojasnila pravne podlage, da urnino, stroške odsotnosti iz pisarne in stroške posvetov s s stranko šteje za stroške in ne za storitev (četudi so urejeni v splošnem oziroma tarifnem delu OT), kot tudi ni navedla sodne prakse o tem vprašanju, na katero se sklicuje, njene odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka prvega odstavka 237. člena v zvezi s prvim odstavkom 259. člena ZUP).

31. Na podlagi vsega navedenega sodišče povzema, da tožena stranka svoje odločitve glede odmere odvetniških stroškov za sestavo pritožb zoper sklepe o podaljšanju pripora, za sestavo dveh ustavnih pritožb, za pristop na narok na glavno obravnavo dne 6. 3. 2018 ter glede povišanja nagrade ni obrazložila tako, da bi bilo njeno odločitev mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. V vsem preostalem, to je glede upoštevanja določbe petega odstavka 17. člena ZOdv ter glede urnine, pa je po presoji sodišča tožena stranka sprejela pravilno odločitev ter jo v obrazložitvi ustrezno argumentirala, sodišče pa se ji iz razlogov, navedenih v tej obrazložitvi (19. do 24. točka in 28. točka), pridružuje.

32. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), dejansko stanje zadeve pa med strankama tudi ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka je, poleg dokazov, ki so v upravnem spisu, predlagala tudi izvedbo dokaza z vpogledom v spis kazenske zadeve X K 38981/2016, vendar pa sodišče tega dokaza ni izvajalo, saj so že iz posameznih listin iz tega spisa, ki jih je s stroškovnikom toženi stranki predložil tožnik ter so sestavni del upravnega spisa, razvidni podatki, ki so za odločitev relevantni in kar je pojasnjeno v predhodnih točkah. Dokazni predlog za izvedbo dokaza s prečitanjem člankov, objavljenih na spletnih straneh, je sodišče zavrnilo (28. točka te obrazložitve), do stališč Odvetniške zbornice pa se je opredelilo v 25. točki obrazložitve.

K točki II izreka:

33. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška družba.