Jedro

Že samo zato, ker je bila zagrebška bančna enota vpisana v sodni register kot podružnica tožene stranke, velja, da je tožena stranka kot osnovna družba (najmanj tedaj) odgovarjala za njene obveznosti. Kolikor po ustanovitvi in pravni registraciji podružnice slednja in tožena stranka svojih materialnih tokov nista uravnavali tako, kot je nalagal pravni red, to na razmerja do tretjih ne more in ne sme vplivati.

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je pogodba o bančnem denarnem depozitu. Stranki pogodbenega razmerja sta deponent (varčevalec) in depozitar (banka). Država ni stranka pogodbenega razmerja.

Pravilo iz 1040. člena ZOR se nanaša na vprašanje kraja vplačil in izplačil. Nanaša se torej na vprašanja načina izpolnitve, ne pa na vprašanje, kdo so subjekti pravnega razmerja.

Zaradi specifike pravnega posla bančnih vlog, bančnih depozitov in podobno je specifična tudi uporaba pravila ne ultra alterum tantum v teh zadevah. Ker gre za pogodbeno razmerje trajanja, v katerem banka sproti pripisuje obresti h glavnici na računu njegovega imetnika, v primeru teh obresti ne gre za zapadle, a neplačane obresti. Ker ta pogoj ni izpolnjen, načeloma tudi ni mogoče uporabiti pravila ne ultra alterum tantum, ki se navezuje na pogoj zapadlih, a neplačanih obresti. Vendar pa se ta položaj spremeni, ko banka neha izpolnjevati svoje pogodbene obresti, ko torej pride do kršitve pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v obrestnem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sodba v nerazveljavljenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožnici plača evrsko protivrednost zneska 8.657,03 DEM z obrestmi, kot so opredeljene v izreku sodbe ter 295,19 USD z obrestmi in 58,81 USD z obrestmi. Nazadnje je odločilo še o pravdnih stroških.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba je izrazito obsežna ter bo pritožbeno sodišče povzelo le njene bistvene poudarke.

3. Pritožba nasprotuje stališču sodišča o pristojnosti slovenskega sodišča in uporabi slovenskega prava. Stališče se neposredno navezuje na tezo tožene stranke, da je bančni posel specifičen in zanj ne veljajo enaka pravila kot za običajna pravna razmerja. Sklicuje se na določbo 1040. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 do Ur. l. RS, št. 87/2002). Pritožba meni, da gre za posel, ki je sklenjen z bančno enoto, kjer je račun. Depozit je pri podružnici lociran tam, kjer so odprti računi oziroma kjer je bila sklenjena pogodba o bančnem denarnem depozitu. To pa ni tožena stranka. Ta ni bila depozitar njenih sredstev. Pritožba zagovarja tezo, da Bančna enota v Zagrebu sploh ni podružnica tožene stranke. Če pa bi sodišče že štelo, da je podružnica bila, bi bilo njen položaj treba presojati sui generis. V nobenem primeru namreč ni šlo za podružnico v današnjem poimenovanju besede. Res je, da je bila ta registrirana kot podružnica, vendar pritožba opozarja, da nadaljnji korak od registracije podružnice v sodnem registru ni bil opravljen. Pritožba se ukvarja z vprašanjem nekdanjih temeljnih bank in združene banke v Ljubljani. Pritožbo obširno utemeljuje načelo „branch compensating deposit principle“. Pritožba obširno razlaga, kakšno je bilo poslovanje bank v nekdanjem sistemu samoupravnega socializma in v okviru skupne države SFRJ. V zvezi s številnimi tako podanimi navedbami sodišču tudi očita, da se do teh razlogov ni opredelilo. Pritožba obširno zagovarja tudi tezo, da civilnopravnega razmerja med tožečo in toženo stranko ni. V zvezi s specifiko problematike bank in njenih podružnic na območju nekdanje Jugoslavije se pritožba sklicuje na več judikatov drugih držav iz zgodovine. Ti po njenem mnenju utemeljujejo tezo o običajnem pravu, po katerem banka v tovrstnih primerih ne odgovarja za obveznosti podružnice. Nazadnje pa pritožba napada še odločitev o obrestih, saj zagovarja tezo, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum.

4. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena le glede odločitve o obrestih, v ostalem delu pa je neutemeljena.

Splošno o pravni problematiki varčevalcev Ljubljanske banke, ki so svoj denar deponirali pri eni izmed podružnic v republikah nekdanje Jugoslavije:

6. V obravnavani zadevi gre za splošno znano vprašanje terjatev varčevalcev (deponentov deviznih denarnih sredstev) Ljubljanske banke, ki so svoj denar položili na račun pri eni izmed podružnic v drugih republikah nekdanje Jugoslavije. Osrednje vprašanje te (in mnogih drugih pravd) izvira iz dejanske in pravne teze tožene stranke, da bančne enote v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, ki so v nazivu (firmi) nosile ime Ljubljanske banke, v resnici niso bile podružnice, marveč samostojni pravni subjekti. Sporni bančni subjekt v obravnavani zadevi (se pravi: sporno je, kakšen je sploh njegov status) se je nahajal v Zagrebu ter se je skozi čas predstavljal z različnimi nazivi. To statusno pot, ki je v marsičem tuja sodobnemu statusnemu gospodarskemu pravu (v razmerju do tretjih, sopogodbenikov, deponentov pa je s svojo nepregledno samoupravno strukturo ter z nejasno latovščino statutarnih določb in določb Samoupravnega sporazuma lahko ustvarjala tudi zmedo in pravno negotovost), nadrobno razčlenjuje tudi pritožba tožene stranke(1).

7. V pravdah (2) varčevalcev Ljubljanske banke, ki so svoj denar položili na račun pri eni izmed podružnic v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, utemeljujejo ugoditev zahtevku naslednji nosilni argumenti: - Vprašanje civilnopravnega razmerja, ki izhaja iz pogodbe o bančnem depozitu,je treba ločiti od vprašanja nasledstva SFRJ, saj se slednje nanaša na vprašanje jamčevanja države za bančne vloge.

- Podružnica ni pravna oseba, čeprav se lahko vpisuje v register, zato tudi nima samostojnosti v pravnem prometu tudi ne more biti pravdna stranka. Za obveznosti podružnice odgovarja osnovna družba.

- Pravilo 1040. člena ZOR se nanaša na vprašanje kraja vplačil in izplačil. Nanaša se torej na vprašanje načina izpolnitve, ne pa na vprašanje, kdo so subjekti pravnega razmerja. Ali povedano še v jeziku splošne teorije prava: nanaša se na vprašanje dispozicije pravnega pravila, ne pa na vprašanje, kdo so nosilci pravic in obveznosti v pravnem razmerju.

- V nasprotju z načelom zaupanja v pravo bi bilo opiranje na nekakšno sui generis obliko, katere posledica bi bila, da gospodarska družba (tožena stranka) ne bi odgovarjala za obveznosti svoje podružnice. Takšni razlogi bi bili politični in ne pravni, zato v civilnopravnem razmerju nimajo kaj iskati.

- Kasnejše preoblikovanje podružnice v samostojno pravno osebo na razmerja med upnikom in osnovno družbo ne sme vplivati.

- Če banka krši pogodbo o denarnem depozitu ter svoje denarne obveznosti ne izpolni, je v zamudi. Posledica zamude je tek zakonskih zamudnih obresti.

O pritožbeno spornem vprašanju, ali je bančna enota, pri kateri je imela tožeča stranka odprt bančni račun, (bila) podružnica tožene stranke:

8. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zapisalo, da ni sporno, da je glavna filiala Zagreb, pri kateri je nazadnje pristal tožničin namensko vezan kredit, podružnica tožene stranke. Pritožba trdi, da ne gre za dejstvo, ki bi bilo med strankama nesporno.

9. Pritožbeno sodišče v odgovor na to pojasnjuje, da je treba pri tem vprašanju najprej ločiti med dejanskimi in pravnimi prvinami. Med strankama v resnici ni sporno, da je bila glavna filiala Zagreb registrirana kot podružnica tožene stranke (to dejstvo izrecno zapiše tudi sama pritožba). Kar je sporno, je, kakšen pravni pomen je imelo takšno nesporno dejstvo. Tožena stranka namreč trdi, da to dejstvo ne utemeljuje sklepa, da je šlo za podružnico v današnjem pomenu besede. Tako naj bi bilo zato, ker po vpisu podružnice v sodni register, Ljubljanska banka d.d. in „glavna filiala Zagreb“ med seboj nista uredili materialnih denarnih tokov tako, kot je nalagal pravni red. Zaradi tega naj, kot se izrazi tožena stranka, ne bi bil storjen drugi korak ustanovitve podružnice.

10. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, češ da zagrebška podružnica tožene stranke ni bila podružnica v običajnem pomenu besede (ker naj bi proces ustanovitve podružnice ne bil izveden do kraja) ter da gre za pravni subjekt sui generis. Že samo zato, ker je bila zagrebška bančna enota vpisana v sodni register kot podružnica tožene stranke, velja, da je tožena stranka kot osnovna družba (najmanj tedaj (3)) odgovarjala za njene obveznosti. Razlogi, ki jih navaja pritožba ter se nanašajo na to, kakšna so bila dejanska razmerja med toženo stranko in to podružnico, za jasen obstoj pogodbenega razmerja do tretjih (v tem primeru tožnika) ne morejo imeti vpliva. Kolikor po ustanovitvi in pravni registraciji podružnice slednja in tožena stranka svojih materialnih tokov nista uravnavali tako, kot je nalagal pravni red, to na razmerja do tretjih ne more in ne sme vplivati. V nasprotju z načelom zaupanja v pravo bi zato bilo opiranje na nekakšno sui generis obliko, katere posledica bi bila, da gospodarska družba (tožena stranka) ne bi odgovarjala za obveznosti svoje podružnice. V več odločbah pritožbenega sodišča je že bilo pojasnjeno, da je bistvo tovrstnih zadev civilnopravne narave. Tožnik je bil tako toženkin depozitar. Depozitno pogodbo je imel sklenjeno pri njeni podružnici (ki se je kot takšna in to ne v nasprotju z voljo tožene stranke tudi predstavljala). To je bistvo zadeve. Vse ostalo se nanaša na dejanska vprašanja, ki presegajo meje pogodbenega razmerja in civilnopravnega bistva zadeve.

11. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, na katere se opira tudi izpodbijana odločitev ter tudi v nasprotju s temeljnim pravnim načelom izravnalne pravičnosti. Takšnega argumentativnega izhodišča ne more spremeniti dejstvo, da so sodišča tujih držav (Italije in Nemčije) nekoč v zgodovini razsodila drugače (na kar se sklicuje pritožba). Razmerje med pravdnima strankama je civilnopravno pogodbeno razmerje, v katerem je za rešitev spora treba iskati pravičnostno ravnotežje (seveda v skladu s pozitivnim pravom) med pogodbenima strankama. Pri tem mora sodišče izhajati najprej iz vsebine pogodbenih zavez in jih v primeru konkretnega spora razlagati v skladu s s temeljni načelu obligacijskega prava. Pri tem mora upoštevati, da sta na obeh straneh pravno varovana interesa pogodbenih strank, dalje, da na težavnost izpolnitve vplivajo dejstva, ki prihajajo iz sfere ene ali druge stranke ter nazadnje, da je v sporu med banko kot (gospodarskim subjektom) in deponentom (kot fizično osebo), slednji šibkejša stranka. Vse navedeno pa pomeni, da iz razlogov, ki ne prihajajo iz sfere deponenta, temu ni mogoče odrekati sodnega varstva njegove pravice oziroma te pravice celo zanikati (kar bi pomenila zavrnitev zahtevka). Takšni razlogi bi ne bili pravni, marveč politični (tako kot je bila izrazito politična in do deponentov pravno nevzdržna tudi odločitev RS, da novelira UZITUL ter s tretjim odstavkom 22b. Člena UZITUL (4) – kar je lahko zloraba ustavne oblike - civilnopravno diskriminira deponente, kakršen je tudi tožnica).

O ločitvi pogodbenega razmerja od vprašanja nasledstva SFRJ ter o procesnih očitkih sodišču prve stopnje:

12. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je pogodba o bančnem denarnem depozitu (1035. člen ZOR in naslednji). Stranki pogodbenega razmerja sta deponent (varčevalec) in depozitar (banka). Država ni stranka pogodbenega razmerja. Res pa je, da v sodobnem svetu države jamčijo za bančne vloge. Razlogov za to je več, najmočnejši je najbrž skrb države za stabilnost finančnega sistema. A vse to se nanaša na vprašanja, ki postanejo relevantna tedaj, ko banka svojih obveznosti ni sposobna poravnati (ko gre v stečaj). Ta vprašanja pa niso v nikakršni zvezi z vprašanjem, ali obstaja pogodbeno razmerje in kakšna je njegova vsebina. Le o tem tudi odloča sodišče v tej pravdi. Iz navedenih razlogov so vsa pritožbena navajanja, ki jih v pretežni meri prežemajo ravno razlogi, relevantni glede vprašanja, kdo in na kakšni materialnopravni podlagi bo jamčil za bančne vloge, če jih banka ne bo zmožna poplačati, pravno nepomembni za rešitev obravnavane zadeve. Iz tega razloga tudi pritožnikovi procesni očitki sodišču prve stopnje, češ da ni navedlo razlogov glede številnih v pritožbi povzetih vprašanj tožene stranke, v tej zadevi niso in ne morejo biti utemeljeni.

O razlagi pravila 1040. člena ZOR:

13. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeno tezo, ki se opira na pravilo 1040. člena ZOR. Iz navedenega pravila pritožba izpeljuje sklep, da pri pogodbi o bančnem depozitu veljajo drugačna pravila kot za običajna pravna razmerja ter da je za stranko pogodbe (depozitarja) treba šteti bančno enoto, pri kateri se vodi bančni račun. Pritožba navedeno pravilo razlaga preko meja navedene določbe in v nasprotju s konceptom pravne subjektivitete. Navedeno pravilo se nanaša na vprašanje kraja vplačil in izplačil. Nanaša se torej na vprašanja načina izpolnitve, ne pa na vprašanje, kdo so subjekti pravnega razmerja. Ali povedano še v jeziku splošne teorije prava: nanaša se na vprašanje dispozicije pravnega pravila, ne pa na vprašanje, kdo so nosilci pravic in obveznosti v pravnem razmerju.

O vprašanjih pristojnosti in uporabe slovenskega prava:

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje tako glede uporabe slovenskega prava kot glede slovenske jurisdikcije. Takšna odločitev je skladna tudi z odločitvijo pritožbenega sodišča v več zadevah, ki obravnavajo problem deponentov t.i. stare Ljubljanske banke (5).

O vprašanju teka obresti:

15. Zaradi specifike pravnega posla bančnih vlog, bančnih depozitov in podobno je specifična tudi uporaba pravila ne ultra alterum tantum v teh zadevah. Ker gre za pogodbeno razmerje trajanja, v katerem banka sproti pripisuje obresti h glavnici na računu njegovega imetnika, v primeru teh obresti ne gre za zapadle, a neplačane obresti. Ker ta pogoj ni izpolnjen, načeloma tudi ni mogoče uporabiti pravila ne ultra alterum tantum, ki se navezuje na pogoj zapadlih, a neplačanih obresti (376. člen OZ). Vendar pa se ta položaj spremeni, ko banka neha izpolnjevati svoje pogodbene obresti, ko torej pride do kršitve pogodbe. Tedaj ima deponent pravico zahtevati izplačilo glavnice na svojem računu in, ker je nasprotna stranka z zavrnitvijo plačila v zamudi, tudi zakonske zamudne obresti. Pri takšnih zapadlih, a neplačanih zamudnih obrestih od glavnice, ki je obračunana na določen čas po nastopu pogodbene kršitve, pa več ni nobenega pravnega razloga, zaradi katerega pravila iz 376. člena OZ v času, ko je veljal, ne bi bilo mogoče uporabiti.

16. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru a priori ni mogoče uporabiti pravila ne ultra alterum tantum, je zato napačno. Ker dejstev, ki so relevantna za gornjo materialnopravno uporabo, izpodbijana sodba ne vsebuje, je bilo treba pritožbi v obrestnem delu ugoditi in sodbo v tem delu razveljaviti.

17. Ker torej pritožba glede odločitve o glavni stvari ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke proti glavni stvari zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Pritožba proti obrestnemu delu je, kot rečeno, utemeljena. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V skladu s 355. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi glede odločitve o obrestih ugodilo ter sodbo v tem delu razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, kdaj je prišlo do kršitve pogodbe ter je tožena stranka prenehala izplačevati (oziroma nakazovati) zapadle obresti na račun tožene stranke. Obresti, ki so tekle od tedaj naprej, so zamudne obresti, zato bo moralo sodišče prve stopnje zanje uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum oziroma v izreku navesti, da je treba v obdobju, ki bo ugotovljeno, to pravilo upoštevati.

(1) Pritožbeno sodišče v tem (izključno splošnem) pregledu to splošno znano statusno pot povzema po obstoječi, toženi stranki dobro znani (navsezadnje jo povzema tudi v svoji pritožbi), sodni praksi. Bistvo te splošno znano statusne poti je bilo, da je bila tožena stranka ustanovljena leta 1955 te je kasneje večkrat spremenila svoj status in naziv. Kasneje je na območju nekdanje Jugoslavije delovalo večje število t.i. temeljnih bank. Takšna je bila tudi LB Temeljna banka Zagreb. Te so v svojem nazivu nosile ime Ljubljanska banka ter se predstavljajo s tako sestavljeno firmo ter na trgu nastopale z emblemom Ljubljanske banke. Prav te temeljne banke so namreč sklenile Samoupravni sporazum o ustanovitvi Ljubljanske banke – Združene banke. Slednja je poslovala v skladu s tedanjim sistemom socialističnega samoupravljanja – tudi z vsemi njegovimi pojmovnimi odstopi od uveljavljene pravne dogmatike, z akti, polnimi samoupravne latovščine, ter s težko pregledno strukturo pravnih subjektov. 19. decembra 1989 je bila ustanovljena Ljubljanska banka d.d. Sprememba je bila vpisana v sodni register. Pri tem vložku pa so se kot podružnice vpisovale tudi nekdanje temeljne banke s področja drugih republik nekdanje Jugoslavije. Bile so podružnice osnovnega subjekta – tj., Ljubljanske banke d.d. (2) Primerjaj sodbo VS RS, II Ips 490/1997 ter sodbe VSL: I Cp 2677/2011, I Cp 4442/2010, I Cp 3603/2010, I Cp 2618/2010, I Cp 1334/2010 in druge.

(3) V komercialnem prometu pa so se vse temeljne banke v skladu s samoupravnim dogovorom o ustanovitvi združene banke (pravne prednice tožene stranke) že prej predstavljale (obvezno) s firmo in emblemom Ljubljanske banke ter na ta način privabljale deponente k sklenitvi pogodb. Razlog za takšno ravnanje je bil lahko le tržen, komercialen. Združena banka pa je bila pravni subjekt in ne zgolj morebitno interesno združenje.

(4) Ustavni zakon o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R. S. (Ur. l. RS, št. 45/I-1734/I/1994

(5) Prim. odločbe VSL: I Cp 4442/2010, I cp 3967/2010, I Cp 3603/2010, smiselno (se pravi s samim sojenjem in z neposredno uporabo slovenskega prava)pa tudi v zadevah: I Cp 2618/2010, I Cp 1334/2010 ter v odločbi VS RS, II Ips 490/1997.