Jedro

V pritožnikovem primeru stališče, da ovira za predajo prosilca drugi državi članici niso le sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja prosilca v tej državi članici, ni bilo spregledano, le pritožnik ni navedel ničesar, s čimer bi utemeljil, da mu zaradi predaje Republiki Bolgariji grozi nevarnost mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da akt predaje v njegovem primeru ni dopusten, pa ne zatrjuje niti v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča izhajalo iz stališča, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na bolgarski azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja bolgarskih policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje. Zato bi bila lahko odločitev drugačna le, če bi Vrhovno sodišče prav v tem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa ne vidi razlogov. Tudi pritožnik za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II. Pritožba zoper sklep iz II. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3862/2024/8 (1222-19) z dne 8. 11. 2024, s katerim je toženka zavrgla njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Bolgariji, ki je na podlagi Uredbe Dublin III odgovorna za njeno obravnavanje, in določila rok za izvršitev predaje.

2.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbo (sodba iz I. točke izreka) kot tudi predlog za izdajo začasne odredbe (sklep iz II. točke izreka). V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na razloge iz izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) pritrdilo ugotovitvi toženke, da ni okoliščin, ki bi kazale na upoštevne sistemske pomanjkljivosti v Bolgariji, prav tako ne okoliščin, ki bi kazale, da bo tožnik podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju že zaradi same predaje. Z izpodbijanim sklepom je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga še, naj pritožbeno sodišče ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

6.Pritožnik v pritožbi navaja, da ovira za predajo prosilca drugi državi članici niso le sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja prosilca v tej državi članici. Temu utemeljenemu stališču je sodišče prve stopnje sledilo in tožbene navedbe presojalo tako z vidika obstoja sistemskih pomanjkljivosti, kot tudi z vidika obstoja osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje. Glede slednjih je v 29. točki obrazložitve (v okviru presoje primerljivosti tožnikovega položaja s položajem, ki je zajet v sodbi SEU v zadevi C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji) izrecno zapisalo, da tožnik ne trdi, da spada v ranljivo skupino prosilcev oziroma da se sooča z zdravstvenimi težavami, niti ne zatrjuje drugih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi bila že sama odstranitev v drugo državo v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz 3. člena EKČP. V pritožnikovem primeru navedeno stališče tako ni bilo spregledano, le pritožnik ni navedel ničesar, s čimer bi utemeljil, da mu zaradi predaje Republiki Bolgariji grozi nevarnosti mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Obstoja osebnih okoliščin, ki bi omogočale sklepanje, da akt predaje v njegovem primeru ni dopusten, pa ne zatrjuje niti v pritožbi.

7.Pritožnik izpodbija tudi presojo sodišča prve stopnje v delu neobstoja sistemskih pomanjkljivosti bolgarskega azilnega sistema. V tej zvezi se v pritožbi pojavlja očitek, da je sodišče pri svoji odločitvi uporabilo napačno ločnico med t. i. azilnim postopkom in policijskim postopkom in zato ni pravilno in popolno ugotovilo vseh pravno pomembnih dejstev, ki pa ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča izhajalo iz stališča, da je za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti pomembno, da se te nanašajo na bolgarski azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja bolgarskih policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje. Zato bi bila lahko odločitev drugačna le, če bi Vrhovno sodišče prav v tem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar pa ne vidi razlogov. Tudi pritožnik za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov.

8.Vrhovno sodišče ob tem še dodaja, da je tudi Sodišče Evropske unije v 64. in 65. točki obrazložitve sodbe z dne 29. 2. 2024 v zadevi C-392/22 (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid) navedlo, da je pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico. Dejstvo, da je odgovorna država članica izvedla ali izvaja prisilna vračanja, po presoji Sodišča EU samo po sebi ne ovira predaje prosilca v to državo, če ob tem (1) ne obstajajo resni in dokazani razlogi za domnevo, da bi bil tudi ob predaji ali po njej izpostavljen resnični nevarnosti take prakse, in (2) da bi ga lahko ta praksa privedla v položaj, ki ga je mogoče izenačiti z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem.

9.Pritožnikovo vztrajanje na stališču, da zaradi ravnanj bolgarske policije, vključno z zatrjevanimi "push backi", obstaja ovira za njegovo predajo Bolgariji, zato ne more biti uspešno.

10.Iz obrazložitve sodbe je dalje razvidno, da so bile dokazni oceni podvržene vse pritožnikove trditve o razmerah v azilnem domu v Bolgariji, ki jih je podal v upravnem postopku in nato dopolnil (tudi s predložitvijo dokazov) v sodnem postopku. Odsotnost oziroma nekonkretiziranost določenih navedb v upravnem postopku pritožniku tako v nobenem pogledu ni bila v škodo, še manj pa je sodišče prve stopnje iz tega izpeljalo zaključek, da so njegove trditve neverodostojne, kot to trdi pritožnik. Iz 32. in 33. točke obrazložitve sodbe izhaja ravno nasprotno, in sicer da je sodišče te trditve štelo za resnične, čemur je sledila presoja resnosti zatrjevanih pomanjkljivosti. Navedlo je, da tudi če prostori niso bili najbolj čisti, ob tem, da so bile zagotovljene sanitarije, voda, pa čeprav topla zgolj omejen čas, zdravstvena oskrba, obroki hrane trikrat dnevno, vsak prosilec je imel svojo posteljo, ni moglo skleniti, da bi v Republiki Bolgariji obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev take resnosti, da bi v primeru predaje lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Pojasnilo je, da gre za ustanove z masovno nastanitvijo, veliko frekvenco ljudi, ki so temu primerno organizirane (skupinske sanitarije, omejen čas za tuširanje, hrana, ki se jo najlažje pripravi za veliko število oseb), kar vpliva na nivo čistoče. Tožnik tem razmeram tudi ni bil izpostavljen dlje časa, saj je azilni dom zapustil že po nekaj dneh. Že ti povzetki iz izpodbijane sodbe pokažejo, da je pritožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe glede zatrjevanih slabih higienskih razmer v nastanitvi, zaradi katere naj bi je ne bilo mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku), očitno neutemeljen.

11.Vsebinsko pravilna in povsem zadostna je obrazložitev sodišča prve stopnje tudi v delu, kjer je večjo težo pripisalo pritožnikovi izkušnji z uradno osebo, ki je opravila razgovor, kot pa nagovarjanju varnostnikov in policistov ob izhodih iz azilnega doma, da naj nadaljuje pot proti Srbiji (32. točka obrazložitve). Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tovrstno nagovarjanje samo po sebi (v odsotnosti kakršnihkoli kvalifikatornih okoliščin) ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Bolgariji, ki bi lahko povzročile nečloveško ali poniževalno ravnanje, pritožnik pa tudi ne trdi, da je bilo ravno to ravnanje povod, da je predčasno zapustil azilni dom.

12.Pritožba ne more uspeti niti s ponovnim sklicevanjem na izseke iz predloženih poročil o stanju v Bolgariji, s katerimi skuša utemeljiti obstoj tamkajšnjih sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in nastanitvenih zmogljivosti, saj tega ni mogoče razumeti kot konkretiziranega izpodbijanja (po presoji Vrhovnega sodišča razumnih) razlogov sodišča prve stopnje.

13.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh tujih sodb, na katere je opozoril v tožbi. Obsežno jih je obravnavalo v 28. točki obrazložitve in kot nosilni razlog izpostavilo, da manjka konkretizacija, v čem je tožnikov položaj primerljiv s položaji prosilcev iz navedenih sodb. Ne gre torej za neobrazloženost sodbe v tem delu, temveč za to, da se pritožnik z navedeno presojo ne strinja.

14.Ker torej pritožbene navedbe niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

15. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

16.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), saj je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Ker je Vrhovno sodišče pritožnikovo pritožbo zavrnilo, je izpodbijana sodba (in s tem tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je pritožnikova pravovarstvena potreba in z njo tudi potreba za izdajo začasne odredbe prenehala. To pomeni, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe, zato je Vrhovno sodišče to pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Sodišče prve stopnje je v 30. točki obrazložitve navedlo, da s krepitvijo migracijskih tokov lahko pride do občasne prezasedenosti v nastanitvenih kapacitetah večine držav članic; da so razmere, v katerih se prosilci znajdejo, odraz razlik v ekonomski realnosti držav; da predaje prosilcev v Bolgariji še naprej potekajo; da je imel tožnik zagotovljeno nastanitev, hrano in zdravstveno oskrbo.

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.