Jedro

Dolžnik s Pogodbo o pristopu k dolgu ni pristopil neposredno k dolgu po potrošniških kreditnih pogodbah, temveč je izrecno pristopil k dolgu po sklepih o izvršbi, ki sta bila izdana zoper osnovno dolžnico kot kreditojemalko zaradi izterjave že zapadlih obveznosti (v razmerju do nje torej ni šlo za predčasni odstop od kreditnih pogodb). Sklepa o izvršbi sta že postala pravnomočna, kar pomeni, da osnovna dolžnica kavtel iz naslova varstva potrošnikov več ne more uveljavljati.

Pristopnik k dolgu stopi v zavezo poleg dolžnika in ima proti upniku praviloma vse ugovore, ki jih ima dolžnik. Ker osnovna dolžnica zapadlosti dolga po kreditnih pogodbah na podlagi pravil potrošniškega prava ne more več izpodbijati, teh pravil tudi ni mogoče uporabiti za pristopnika k dolgu, ki je pristopil k že zapadlemu in s pravnomočnima sklepoma o izvršbi opredeljenemu dolgu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se dolžnikov ugovor zavrne.

II. Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 100,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru dolžnika, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (1. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da se v zemljiški knjigi pri nepremičnini z ID znakom: posamezni del stavbe 000, last dolžnika do celote, razveljavi izvršilno dejanje zaznambe izvršbe, dovoljene s sklepom o izvršbi I 000/2020 z dne 15. 1. 2020 (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče izdalo sklep o izvršbi na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa Pogodbe o pristopu k dolgu in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve opr. št. SV 000 z dne 30. 10. 2014. Dolžnik je zoper izdani sklep podal pavšalen in nekonkretiziran ugovor, ki mu sodišče ni sledilo, je pa po uradni dolžnosti presodilo, da naj upnik ne bi izkazal predčasne zapadlosti terjatve, ker skladno s 15. členom ZPotK-1 (ki je začel veljati 7. 8. 2010, kreditni pogodbi, ki jih izpostavlja sodišče, pa sta bili sklenjeni v letih 2000 in 2001) ni izkazal, da je dolžniku dal dodatni 15 dnevni rok za plačilo obveznosti. Takšna odločitev sodišča je zmotna. Upnik pojasnjuje, da je s kreditojemalko A. A. v letih 2000 in 2001 sklenil dve kreditni pogodbi, na podlagi katerih sta bili slednji odobrena kredita v zneskih 2.000.000 SIT in 1.075.000 SIT. Ker kredita ob dospelosti nista bila vrnjena, je upnik že v letu 2004 za izterjavo neplačanih obveznosti po prej navedenih kreditnih pogodbah vložil izvršbo zoper kreditojemalko in izposloval sklep o izvršbi I 000/2004 in tudi In 000/2010. Terjatev, ki jo je po citiranem sklepu izkazoval upnik do A. A., je bila torej že zapadla, obračunavale so se tudi zakonske zamudne obresti. K opisanemu dolgu A. A. je leta 2014 po deset let neuspešno trajajočem izvršilnem postopku pristopil dolžnik, pri čemer sta se stranki Pogodbe o pristopu k dolgu dogovorili za obročno odplačilo dogovorjene višine dolga z nižjo obrestno mero od zakonske zamudne obrestne mere, prav tako pa sta v 7. členu citirane pogodbe dogovorili pogoje, pod katerimi lahko terjatev iz pogodbe dospe v predčasno plačilo. Ne more biti sporno, da je pristopnik k dolgu zavezan upniku kot dolžnik in izpolnjuje svoj dolg, zato ga zavezuje vsebina sklenjene pogodbe z upnikom. Upnik nikakor ne more pristati na stališče prvostopenjskega sodišča, da ker dolg, h kateremu je pristopnik pristopil, izvira iz potrošniške kreditne pogodbe, potemtakem tudi pristopnika zavezujejo določila relevantnega zakona, ne glede na ostale okoliščine primera. Dolg A. A. po kreditnih pogodbah je nesporno že zapadel v plačilo, še več, terjatev na tej podlagi je bila že priznana s pravnomočno sodno odločbo. Dolžnik je leta 2014 pristopil k dolgu po sklepih o izvršbi I 000/2004 in In 000/2010 in ne k “živi” potrošniški kreditni pogodbi. S Pogodbo o pristopu k dolgu se je dolžnik zavezal k svoji dinamiki odplačila dolga, in za to pogodbo nikakor ne pride v poštev kogentno določilo 15. člena ZPotK-1. Da je upnik skladno z določili Pogodbe o pristopu k dolgu po sklepu o izvršbi opr. št. I 000/2004 in In 000/2010, potrjene v notarskem zapisu SV 000, izkazal zapadlost terjatve, ki izhaja iz tega notarskega zapisa, je pritrdilo tudi že sodišče samo, saj je izdalo sklep o izvršbi z dne 15. 1. 2020, prav na podlagi istih listin katerim sedaj to isto sodišče izkazane zapadlosti ne priznava več. Upnik predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podredno pa spremembo sklepa tako, da se dolžnikov ugovor zavrne. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo pojasnjuje izvor dolga in svojo premoženjsko stisko.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Upnik je zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa Pogodbe o pristopu k dolgu po sklepu o izvršbi opr. št. I 000/2004 in In 000/2010 ter Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (SV 000 z dne 30. 10. 2014). Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 15. 1. 2020. 7. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

8. Dolžnik je v ugovoru navedel, da zavrača sklep o izvršbi, ker navedeni znesek plačila ne ustreza, z upnikom pa je že stopil v kontakt, da se o zadevi dogovorita. Upnik je v odgovoru na ugovor dolžnikovim navedbam nasprotoval in jih ocenil za pavšalne in dokazno nepodprte, pojasnil pa je še, da je pri izračunu višine dolga ustrezno in pravilno upošteval vsa izvedena plačila in dogovorjene parametre.

9. Sodišče prve stopnje je dolžnikove ugovorne navedbe v izpodbijanem sklepu zavrnilo kot neobrazložene, kljub temu pa je ugovoru ugodilo po uradni dolžnosti. Pojasnilo je, da je dolžnik pristopil k dolgu A. A., ki je kreditne pogodbe sklenila kot potrošnica, zato je treba uporabiti kogentne določbe Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1), ki v prvem in drugem odstavku 15. člena (enako tudi sedaj veljavni ZPotK-2 v 20. členu) določa pravico kreditojemalca do odstopa od pogodbe v primeru dolžnikove zamude s plačili, vendar pa mora pred odstopom dolžniku določiti primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od petnajstih dni. Upnik mora torej za predčasno odpoved kreditne pogodbe ter zapadlost celotnega preostalega dolga z učinkom neposredne izvršljivosti izpolniti dva pogoja – dokazati mora, da je dolžnika pisno opomnil na plačilo ter mu določil najmanj petnajstdnevni dodatni rok za plačilo obveznosti, šele če dolžnik tudi v tem roku svojih obveznosti ne plača, pa lahko upnik odpove kreditno pogodbo. Ker upnik ni izkazal, da bi dolžniku vročil tudi opomin z dodatnim rokom, je sodišče prve stopnje zaključilo, da terjatev iz notarskega zapisa ni zapadla in ni izpolnjen pogoj izvršljivosti notarskega zapisa po 20.a členu ZIZ.

10. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sprejeta odločitev materialno pravno napačna in da ni podlage za uporabo določb ZPotK-1. Dolžnik namreč s Pogodbo o pristopu k dolgu ni pristopil neposredno k dolgu po potrošniških kreditnih pogodbah, temveč je izrecno pristopil k dolgu po sklepih o izvršbi opr. št. I 000/2004 in In 000/2010, ki sta bila izdana zoper A. A. kot kreditojemalko zaradi izterjave že zapadlih obveznosti (v razmerju do nje torej ni šlo za predčasni odstop od kreditnih pogodb). Sklepa o izvršbi I 000/2004 in In 000/2010 sta že postala pravnomočna, kar pomeni, da osnovna dolžnica A. A. kavtel iz naslova varstva potrošnikov več ne more uveljavljati. Ker pristopnik k dolgu stopi v zavezo poleg dolžnika (prvi odstavek 432. člena Obligacijskega zakonika), ima proti upniku praviloma vse ugovore, ki jih ima dolžnik (prim. npr. VSL sodba I Cp 3729/2009 z dne 16. 12. 2009), in ker, kot že rečeno, osnovna dolžnica zapadlosti dolga po kreditnih pogodbah na podlagi pravil potrošniškega prava ne more več izpodbijati, teh pravil tudi ni mogoče uporabiti za pristopnika k dolgu, ki je pristopil k že zapadlemu in s pravnomočnima sklepoma o izvršbi opredeljenemu dolgu.

11. Za ugotavljanje zapadlosti dolga zoper dolžnika kot pristopnika so zato relevantne določbe v obliki notarskega zapisa sklenjene Pogodbe o pristopu k dolgu po sklepu o izvršbi opr. št. I 000/2004 in In 000/2010 ter Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (SV 000 z dne 30. 10. 2014). V 7. členu pogodbe je določena upnikova pravica do odstopa od pogodbe v primeru zamude dolžnika s plačilom dveh obrokov. Upnik je že v predlogu za izvršbo pojasnil in izkazal, da je dolžnik dogovorjene obroke prenehal plačevati v novembru letu 2017, zato je upnik izkoristil svojo pravico in odpoklical terjatev s pisno izjavo z dne 30. 9. 2019, ki jo je dolžniku poslal priporočeno s povratnico. Dolžnik navedb upnika o prenehanju plačevanja obveznosti in o prejemu odstopne izjave v ugovoru ni prerekal, zato je zaključiti, da je upnik predčasno zapadlost terjatve izkazal skladno s tretjim odstavkom 20.a člena ZIZ.

12. Ker je torej upnik ustrezno izkazal zapadlost terjatve, ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ ni podan. Ob dejstvu, da je dolžnik višini terjatve oporekal popolnoma pavšalno in dokazno nepodprto, je njegov ugovor neobrazložen (drugi odstavek 53. člena ZIZ) in bi ga moralo sodišče skladno z zavrniti kot neutemeljenega (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

13. Po pojasnjenem je višje sodišče upnikovi utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dolžnikov ugovor zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnik je s pritožbo uspel, zato mu mora dolžnik skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ v roku 8 dni povrniti priglašene stroške sodne takse za pritožbo v znesku 100,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.