Jedro

Tožnik je v prometni nesreči, star 52 let, utrpel zdrobljen odprti zlom spodnjega dela desne stegnenice, odtrgan zunanji meniskus desnega kolena, pretres možganov, raztrganino na desnem komolcu in hrbtišču desne roke. Za telesne bolečine mu je sodišče prisodilo 3.500.000,00 SIT, za strah

900.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 7.500.000,00 SIT in za skaženost

1.200.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka spremeni tako, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni tožeči stranki poleg že prisojenega zneska denarne odškodnine plačati še odškodnino v višini 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

4.12.2003 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba prve tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženca sta nerazdelno dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 19.760,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2005 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema v nerazdelno plačilo naložilo odškodnino v znesku 9.781.765,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska

8.480.000,00 SIT od 4.12.2003 do plačila po zakonski obrestni meri in od zneska 1.301.765,00 SIT za čas od

19.5.2004 dalje do plačila po zakonski obrestni meri ter pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.244.826,00 SIT z zamudnimi obrestmi, tekočimi od 21.9.2004 do plačila. V ostalem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Zoper sodbo sta se pritožili tožeča stranka in prva tožena stranka. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožeči stranki prisodi bistveno višji znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo in v celoti škodo iz naslova izgube na zaslužku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in razveljavi tako, da iz naslova nepremoženjske škode prisodi višjo odškodnino, glede izgube na zaslužku pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik od nesreče do invalidske upokojitve več kot štiri leta v bolniškem staležu. Tožnik je utrpel strašno hude telesne poškodbe, 203 x je bil v ambulanti, 120 x izpostavljen ionizirajočemu sevanju, ležati je moral polnih 60 dni in bil pri tem odvisen od tuje pomoči. Glede na navedeno in številne druge nevšečnosti je potrebno tožniku prisoditi bistveno višjo odškodnino. Tožnik bo trpel tudi bodoče bolečine. Tudi strah je bil zelo močne intenzivnosti, sekundarni strah pa je dejansko trajal od dneva nastanka poškodbe in vse do upokojitve, torej 1064 dni. Zato bi bilo treba tožniku prisoditi bistveno višjo odškodnino za strah.

V zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da zaradi vseh ugotovljenih trajnih anatomskih posledic tožnik, ki je sedaj star 61 let, dejansko ne more več ničesar početi. Večino časa preživi v pritličju svoje hiše, ker je vzpenjanje po stopnicah v zgornje nadstropje zanj hudo naporno in obremenilno. Sodišče bi zato moralo tožniku prisoditi bistveno višjo odškodnino od prisojene. Izvedenec v tem delu tudi ni ocenil stopnje invalidnosti v posledici duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tudi odškodnina iz naslova skaženosti je prenizka. Skaženost se zlasti odraža v poletnih mesecih, ko so vse brazgotine in deformacije bolj vidne, zaradi česar tožnik močno duševno trpi. Poškodbe so vidne s prostim očesom, ne more nositi kratkih hlač, prav tako pa tudi visoki desni čevelj ter sama hoja še bolj povečuje zanimanje okolice. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo vse ugotovitve izvedenca, vendar je iz njih povleklo napačne zaključke glede višine odškodnine in ni pravilno uporabilo določil 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Tudi sodna praksa v podobnih primerih priznava bistveno višjo odškodnino. Nadalje je tožnik dokazal izgubo na zaslužku, saj je pred škodnim dogodkom kot taksist prejemal bistveno višje dohodke kot je znašalo nadomestilo za čas bolniškega staleža do upokojitve. Tožnik je razliko dokazal, ti podatki pa se opirajo na uradne podatke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o povprečni plači na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v tem obdobju, ki je osnova za plačilo vseh prispevkov. Podana je tudi kršitev iz

14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so narekovali odločitev o prisoji odškodnine.

Sodba sploh nima razlogov o bodočih bolečinah in nevšečnostih, v celoti pa se ne da preizkusiti glede odločitve o zavrnitvi zahtevka glede izgube na zaslužku.

Tudi v stroškovnem delu izpodbijane sodbe ni mogoče povsem preizkusiti. Tožnik je šele pred zaključkom pravde zvišal tožbeni zahtevek, zato je odločitev sodišča prve stopnje o tožnikovem uspehu v postopku napačna. Zvišanje tožbenega zahtevka je namreč predstavljalo le uskladitev in prilagoditev izvedenskemu mnenju. Druga tožena stranka stroškov ob zaključku glavne obravnave ni priglasila, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati stroškov, ki jih je druga tožena stranka priglasila v prejšnjem postopku.

Tožnik ponavlja še prošnjo za taksno oprostitev.

Prva tožena stranka pa se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da prisojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode zniža na 7.800.000,00 SIT.

Navaja, da je prisojena odškodnina za strah pretirana, saj je tožnik utrpel le kratkotrajni primarni strah. Strah pred morebitno amputacijo je minil že v mesecu januarju, ko se je noga začela odzivati. Tožnik prometne nesreče ne podoživlja.

Glede na navedeno je tožnik upravičen do polne odškodnine iz naslova strahu v višini 700.000,00 SIT, kar ob upoštevanju 80% pravnega temelja znaša 560.000,00 SIT. Prva tožena stranka se tudi ne strinja s prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Izvedenec je ocenil, da so poškodbe pustile procentualno zmanjšanje v višini 40%. Prisojena odškodnina, ki vsak odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti ovrednoti s

150.000,00 SIT, je glede na starost tožnika pretirana. Meni, da je tožnik upravičen do izplačila odškodnine iz tega naslova v višini 5.500.000,00 SIT, kar ob upoštevanju 80% pravnega temelja znaša 4.400.000,00 SIT. Prva tožena stranka se tudi ne strinja s prisojeno odškodnino za skaženost. Glede na dejstvo, da je noga večino časa pokrita z obleko, se dejanska skaženost ne odraža v prisojeni odškodnini.

Tožnik bi bil upravičen le do odškodnine v višini 550.000,00 SIT, kar ob upoštevanju 80% pravnega temelja znaša

440.000,00 SIT. Odškodnina je odmerjena previsoko tudi v primerjavi s podobnimi primeri.

Tožeča in tožena stranka na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba prve tožene stranke pa ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni očitki pritožbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene izmed uveljavljanih kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi ne tistih kršitev, na katere mora skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi izčrpno navedlo vse dejanske ugotovitve v zvezi s posameznimi oblikami nepremoženjske škode, na podlagi katerih je tožniku odmerilo denarno odškodnino. Ker je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo (med drugim tudi dejstvo, da se bodo pri tožniku telesne bolečine pojavljale tudi v bodoče), ne drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine tožniku iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti, zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku ni odmerilo pravične odškodnine.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. Sodišče odškodnino odmerja glede na stopnjo in trajanje telesnih ter duševnih bolečin in strahu (1. odstavek 200. člena ZOR), dolžno pa je upoštevati še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR). Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih škodnih primerih.

Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo

3.000.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim očitkom, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno težo in obseg poškodb, ugotovljeno intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in številne nevšečnosti, ki jih je med zdravljenjem prestal tožnik, prenizka. Tožnik je utrpel hude telesne poškodbe (zdrobljen odprti zlom spodnjega dela desne stegnenice, odtrgan zunanji meniskus desnega kolena in pretres možganov), zaradi katerih je bil hospitaliziran kar 136 dni in tri leta v bolniškem staležu. Njegovo zdravljenje je bilo resnično dolgotrajno in povezano s številnimi nevšečnostmi, na kar v pritožbi pravilno opozarja tožnik. Številni operacijski posegi, rentgenski in zdravniški pregledi, 60 dni mirovanja v postelji, imobilizacije desnega kolena z mavčevo oblogo ali kolensko opornico, ki je trajala 194 dni in 890 dni uporabe bergel so samo nekatere izmed nevšečnosti, ki jih je zaradi nastalih poškodb moral med zdravljenjem prestati tožnik. Glede na navedeno ter upoštevaje dolgotrajnost in intenzivnost telesnih bolečin, ki jih je trpel tožnik in ki se bodo pojavljale tudi v bodoče, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob pravilni uporabi standarda pravične odškodnine potrebno tožniku za pretrpljene in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem prisoditi odškodnino v višini

3.500.000,00 SIT. Upoštevajoč tožnikovo soodgovornost (20 %) je bilo potrebno prisojeno odškodnino znižati na

2.800.000,00 SIT. Višja odškodnina iz tega naslova, ki jo predlaga tožnik, pa po oceni pritožbenega sodišča ne bi bila v skladu z merili iz 200. člena ZOR.

Tudi pri določitvi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tožniku odmerilo prenizko odškodnino. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vseh trajnih posledic, ki jih je ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca. Slednji je ugotovil več trajnih funkcionalnih posledic poškodb (zelo omejena gibljivost desnega kolena, hudo šepanje, oslabljena mišična moč spodnje desne okončine za 1/3, zmerno omejena gibljivost ledvene hrbtenice zaradi statične obremenitve in pokomocijski sindrom lažje stopnje), ki se odražajo prav na vseh področjih tožnikovega življenja. Tožnik ni več zmožen opravljati svojega poklica in vrsto drugih del, ki se pojavljajo v vsakodnevnem življenju (opravil, pri katerih je potrebna prisilna drža spodnjih okončin ali zajemajo vzpenjanje ali sestopanje, hojo nad 500 m brez vmesnega počitka, delo na višini ali delo na soncu), pri ostalih opravilih pa mora za doseganje enakega delovnega učinka vlagati več psihofizičnih naporov. Vseh navedenih trajnih posledic, ki pri tožniku nedvomno povzročajo duševne bolečine, sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni upoštevalo v zadostni meri. Glede na ugotovljen obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti in številne trajne posledice, ki tožnika omejujejo v vsakodnevnem življenju, po oceni pritožbenega sodišča primerna denarna odškodnina iz tega naslova znaša

7.500.000,00 SIT, ta znesek pa je upoštevajoč tožnikovo soodgovornost (20 %) potrebno znižati na 6.000.000,00 SIT.

Ni pa se mogoče strinjati s pritožbenimi zahtevami tožeče in prve tožene stranke za odmero višje oz. nižje denarne odškodnine, saj bi bila glede na vse okoliščine obravnavanega primera in glede na odškodnino, ki se prisoja v podobnih škodnih primerih višja odškodnina pretirana, nižja odškodnina od prisojene pa prenizka. V zvezi z odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa tožnik v pritožbi še navaja, da bi sodni izvedenec moral oceniti tudi stopnjo invalidnosti zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi. Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnik glede na vse omenjene trajne posledice nedvomno trpi duševne bolečine, vendar mu je bila za to tudi priznana primerna denarna odškodnina. Če pa se posledice nastalih poškodb pojavljajo tudi v njegovi duševni sferi, bi moral tožnik psihične težave, ki jih trpi, izrecno zatrjevati že v postopku na prvi stopnji in sodišču prve stopnje ponuditi tudi ustrezne dokaze (npr. predlagati postavitev sodnega izvedenca psihiatra). Takšnih posledic namreč sodni izvedenec - specialist kirurg, ki je v obravnavani zadevi izdelal izvedensko mnenje, ne more ugotavljati.

Pritožbeno sodišče pa se s tožnikovo pritožbo strinja tudi glede odmere odškodnine za skaženost. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo 700.000,00 SIT. Ni mogoče sprejeti pritožbenih trditev prve tožene stranke, da lahko tožnik skaženost prikrije z obleko. Oškodovanec lahko z obleko prikrije samo brazgotine, v obravnavanem primeru pa je tožnik utrpel tudi skrajšanje spodnje okončine za 5,5 cm, tožnikove deformacije pa se odražajo tudi v opazni šepajoči hoji z polkrožnimi gibi. Vse opisane posledice poškodb tudi po oceni sodnega izvedenca predstavljajo skaženost hude stopnje. Glede na ugotovljen obseg in stopnjo skaženosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena denarna odškodnina prenizka, nikakor pa previsoka, kot to zatrjuje prva tožena stranka. Upoštevaje vse navedene okoliščine pravična denarna odškodnina iz tega naslova po oceni pritožbenega sodišča znaša 1.200.000,00 SIT, ta znesek pa je ob upoštevanju soodgovornosti tožnika (20%) potrebno znižati na 960.000,00 SIT. Odškodnina v tej višini je primerljiva tudi z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih škodnih primerih. Ob upoštevanju vsega navedenega znižanje prisojene odškodnine na znesek, ki ga je predlagala prva tožena stranka, ne bi bilo utemeljeno, prisoditev odškodnine v vsem zahtevanem znesku pa bi bila pretirana.

V zvezi z odškodnino za strah pa prva tožena stranka oporeka višini prisojene odškodnine in navaja, da je sekundarni strah trajal manj časa, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se z njenimi pritožbenimi navedbami ne strinja, saj se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju intenzivnosti in trajanja strahu oprlo na s strani obeh pravdnih strank neprerekano izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke prim.

A. K., ki je jasno, prepričljivo in strokovno utemeljil svoje ugotovitve in ga zato v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje v tem delu pravilno ugotovljeno. Prva tožena stranka bi morala svoje ugovore v zvezi z ugotovitvami glede trajanja strahu podati že v postopku na prvi stopnji, saj je uveljavljanje takšnih ugovorov v pritožbi glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP prepozno. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost strahu (hud primarni strah in sekundarni strah hude intenzitete v trajanju 369 dni ter zmerne intenzitete v trajanju 1064 dni), pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo s prisoditvijo denarne odškodnine v višini 900.000,00 SIT. Prisojena odškodnina za strah ustreza vsem kriterijem 200. člena ZPP in je primerljiva z odškodninami, ki se prisojajo v podobnih škodnih primerih. Prisoja višje odškodnine, ki jo zahteva tožnik, pa bi že pomenila odmero odškodnine v nasprotju z njenim namenom in pomenom prizadete dobrine, prisoja nižje odškodnine, ki jo predlaga prva tožena stranka, pa ne bi bila utemeljena glede na okoliščine obravnavanega primera.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča o zavrnitvi tožnikovega zahtevka na plačilo izgube na zaslužku. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik izgube na zaslužku ni dokazal, z razlogi za takšno odločitev pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, lahko odškodovanec na podlagi 3. odstavka 189. člena ZOR uveljavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih ustvaril v vtoževanem obdobju, če škodnega dogodka ne bi bilo, in dohodki, ki jih je v tem obdobju dejansko prejel. Glede na dejstvo, da je bil tožnik taksist, bi bilo o višini pričakovanih prihodkov mogoče sklepati na podlagi podatkov o njegovem preteklem poslovanju. Tožnik bi torej moral najprej dokazati, da je pred škodnim dogodkom prejemal prihodke v zatrjevani višini (to je v višini povprečne plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji) in da bi takšne dohodke prejemal tudi po škodnem dogodku, če do njega ne bi prišlo, ter nadalje, da so bili njegovi dejanski dohodki v tem obdobju nižji od navedenih. Tožnik pa v obravnavanem primeru ni dokazal ničesar od navedenega, saj sodišču prve stopnje ni ponudil nobenih ustreznih dokazov za svoje trditve. Na podlagi odločb o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti tožnika, ki so bile pridobljene na predlog tožene stranke, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo ravno nasprotno in sicer, da tožniku izguba na zaslužku sploh ni nastala, saj so bili njegovi dejanski dohodki v času pred škodnim dogodkom minimalni in niso presegli višine nadomestila, ki ga je prejemal v času bolniškega staleža. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo izgube na zaslužku materialnopravno pravilna. V tej zvezi pa je potrebno še dodati, da je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, kakšne dohodke je tožnik v resnici prejemal, ne pa, na kakšni osnovi si je obračunaval prispevke, kot to zmotno meni v svoji pritožbi.

Nadalje so neutemeljeni tudi tožnikovi očitki v zvezi s stroškovno odločitvijo sodišča prve stopnje. Le-to je pravilno ocenilo uspeh tožnika glede na spremenjeno vrednost spornega predmeta (četudi je bil zahtevek spremenjen tik pred koncem glavne obravnave), saj šele ta vrednost dejansko predstavlja tisto višino (realne) denarne odškodnine, do katere naj bi bil tožnik po svoji oceni upravičen glede na nastalo škodo in vse okoliščine primera, in o katere utemeljenosti bo sodišče prve stopnje odločalo. Sodišče prve stopnje je pri oceni uspeha tožeče stranke v postopku upoštevalo tudi vse spremembe tožbenega zahtevka, zato ne drži pritožbena trditev, da tožnikovo znižanje tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo izgubljenega zaslužka, in umik tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo rente, ni bilo upoštevano. Vrednost spornega predmeta je namreč po zadnji modifikaciji tožbenega zahtevka dne 16.6.2004 znašala 44.769.432,00 SIT, to vrednost pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri oceni uspeha tožeče stranke. Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati stroškov druge tožene stranke, ker jih le-ta ni priglasila ob koncu glavne obravnave. Skladno s 3. odstavkom 163. člena ZPP je stranka dolžna priglasiti stroške postopka najpozneje do konca glavne obravnave. Ker sodišče prve stopnje o pravdnih stroških strank v obravnavani zadevi sploh še ni odločalo, je zato pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo vse pravdne stroške, ki so jih pravdne stranke priglasile do konca glavne obravnave.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbo prve tožene stranke v celoti zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. členom ZPP spremenilo v zgoraj navedenem obsegu. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks pa bo odločalo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče bi zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje in z njim povezanega spremenjenega uspeha strank v postopku moralo spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, vendar pa v obravnavanem primeru v odločitev o pravdnih stroških ni poseglo, ker je prvostopenjska sodba v tem delu že postala pravnomočna. Skupni uspeh tožeče stranke po spremembi prvostopenjske sodbe znaša 56,50% (80% po temelju in 33% po višini), kar pomeni, da bi bila toženca ob upoštevanju že odmerjenih in neprerekanih pravdnih stroškov dolžna tožniku plačati manj pravdnih stroškov kot so mu že bili priznani z izpodbijano sodbo (tj. v višini 1.244.826,00 SIT). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo uspeh tožeče stranke v višini 63,65 % in temu ustrezno odmerilo pravdne stroške vseh pravdnih strank, tožena stranka pa se zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje ni pritožila. Ker je s tem odločitev o stroških postopka postala pravnomočna, pritožbeno sodišče v to odločitev ne more več poseči. Odločba o povračilu pritožbenih stroškov pa temelji na 165. členu v zvezi s 154. členom ZPP. Glede na to, da je tožnik izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, pritožbena vrednost spora znaša 32.542.226,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je zato tožniku v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) priznalo 1.875 točk za sestavo pritožbe in 40 točk za dve poročili stranki, skupaj torej

1.915 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT znaša 210.650,00 SIT. Postavka prejem prvostopenjske in drugostopenjske sodbe pa je že zajeta v drugih priznanih postavkah. Nadalje je pritožbeno sodišče tožniku priznalo še materialne stroške v višini 29,15 točk (2% od nagrade v višini do 1000 točk in 1% od presežka nagrade nad 1000 točk), kar znaša 3.206,50 SIT in 20% DDV v znesku 42.771,30 SIT, vse skupaj torej 256.627,80 SIT. Pritožbeno sodišče uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku ocenjuje na 7,70 %, zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti

19.760,00 SIT pritožbenih stroškov skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbene stroške pa je priglasila tudi prva tožena stranka, ki pa do njihove povrnitve zaradi neuspele pritožbe ni upravičena.