Jedro

Izvršilno sodišče mora ves čas postopka paziti, ali je nepremičnina, na katero je bila dovoljena izvršba, (še) v zemljiškoknjižni lasti dolžnika po sklepu o izvršbi. V konkretnem primeru je zato sodišče prve stopnje pravilno ustavilo izvršbo in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ker je bil že pred vložitvijo izvršilnega predloga kot njen lastnik vpisan tretji.

Tudi pravnomočnost sklepa o izvršbi ne more biti zadosten argument za to, da bi bila izguba lastninske pravice tretjega, ki sploh ni v pravnem razmerju z upnikom, dopustna. Pravnomočnost v izvršilnem postopku nima povsem enakega pomena kot v pravdnem postopku. Izvršilni postopek je nepravdni postopek, sklep o izvršbi pa tudi ni sodba, s katero sodišče meritorno zaključi ne samo nek spor, tudi konča določen postopek. Sklep o izvršbi je izdan v začetni fazi postopka, zato ni izključeno, da sodišče kasneje izvršbo ustavi, če ugotovi, da zanjo niso izpolnjeni pogoji. Eden od bistvenih pogojev pa je tudi ta, da sodišče ne sme prodati nepremičnine, ki je evidentno v lasti nekoga drugega.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. in III. točki potrdi.

II. Upnik in tretji krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor tretjega, F. R. starejšega, z dne 23. 4. 2018, dopolnjenega dne 30. 4. 2018, zavrnilo (I. točka izreka), izvršbo na nepremičnino katastrska občina X parcela 1 (ID 000) ustavilo in razveljavilo izvršilno dejanje zaznambe sklepa o izvršbi I 606/2016 z dne 25. 11. 2016 pri nepremičnini: katastrska občina X parcela 1 (ID 000 (II. točka izreka), ter odločilo, da upnik nosi sam svoje stroške ugovornega postopka, priglašene z vlogo z dne 6. 6. 2018 (III. točka izreka).

2. Upnik je zoper II. in III. točko izreka sklepa vložil pravočasno pritožbo. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ne bi smelo samo ustaviti izvršbe na nepremičnino in je ravnalo arbitrarno. Odločitev sodišča je povsem v nasprotju z zakonskimi določbami. Sodišče ne more po uradni dolžnosti ustaviti izvršbe, tudi če se vodi na predmet, ki ni v lasti dolžnika. Kršeno je bilo načelo dispozitivnosti in razpravno načelo. Upnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da bi moralo sodišče ugovor zavrniti in tretjega napotiti na pravdo, odločitev o stroških pa pridržati do končne odločitve v pravdi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

3. Sodišče je pritožbo poslalo tretjemu v odgovor. Tretji je v odgovoru pritožbi nasprotoval in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izvršba za poplačilo denarne terjatve se lahko vodi le na premoženje v lasti dolžnika (32. člen Zakona o izvršbi in zavrovanju - ZIZ). Če je dovoljena izvršba na premoženje koga drugega, lahko ta svojo pravico na predmetu izvršbe uveljavlja z ugovorom tretjega (64. člen ZIZ). Usoda tega pravnega sredstva v izvršilnem postopku pa je v veliki meri odvisna od ravnanja upnika. Če je ugovor tretjega obrazložen in je v njem pravica na predmetu izvršbe verjetno izkazana, upnik pa v odgovoru ugovoru tretjega nasprotuje, mora izvršilno sodišče po izrecni določbi drugega odstavka 65. člena ZIZ ugovor zavrniti, tretji pa ima nato možnost nedopustnost izvršbe na predmetu izvršbe dokazovati v pravdnem postopku (tretji odstavek 65. člena ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je tretji F. R. starejši v ugovoru tretjega uveljavljal, da je sam lastnik (dejanski in zemljiškoknjižni) nepremičnine ID znak X 1, na katero je bila dovoljena izvršba. Vendar je upnik temu v odgovoru na ugovor nasprotoval in je zato sodišče prve stopnje ugovor tretjega na podlagi drugega odstavka 65. člena ZIZ zavrnilo. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka sklepa izvršbo na nepremičnino ID znak X 1 po uradni dolžnosti ustavilo in razveljavilo opravljeno izvršilno dejanje zazanmbe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ker je ugotovilo, da po podatkih zemljiške knjige dolžnik že pred vložitvijo izvršilnega predloga ni bil lastnik navedene nepremičnine. Višje sodišče ugotavlja, da je taka odločitev pravilna in zakonita ter je pritožba ne ovrže. 7. Hitra in učinkovita izvršba je neločljiv del upnikove ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Upniku, ki že razpolaga z izvršilnim naslovom zoper dolžnika, mora biti tako zagotovljena možnost, da svojo terjatev tudi dejansko uveljavi. Vendar pravica do izvršbe ni absolutna oziroma v dolžnikov pravni položaj (zlasti v dolžnikovo lastninsko pravico iz 33. člena Ustave RS) ni mogoče posegati brez vsakršnih omejitev. Še toliko bolj pa za realizacijo upnikove terjatve zoper dolžnika ni mogoče posegati v pravice tretjih oseb, ki niso dolžniki. Pravica do sodnega varstva namreč upniku zagotavlja (omejeno) pravico do poplačila iz premoženja dolžnika, nikakor pa je ne zagotavlja tudi iz premoženja tretjih. Zaradi upnikove pravice do sodnega varstva je dopustno omejiti dolžnikovo lastninsko pravico, ni pa stvarnega in razumnega razloga, da bi se v ta namen lahko poseglo tudi v lastninsko pravico oseb, ki niso dolžniki. Če upnik predlaga izvršbo na stvar, ki je evidentno v lasti tretjega, je tako ravnanje mogoče označiti že za zlorabo procesnih pravic oziroma izvršbe. Sodišče takemu upniku ne more in ne sme nuditi pravnega varstva, pa čeprav je sklep o izvršbi že pravnomočen.

8. Glede na obrazloženo pravno izhodišče mora izvršilno sodišče že po uradni dolžnosti paziti, da se lahko dovoli izvršba le na premoženje dolžnika, ne pa tudi tretjih. Če upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiški knjigi, mora tako sodišče pred izdajo sklepa o izvršbi preveriti, ali je dolžnik vpisan kot lastnik. Če temu ni tako, mora upnika pozvati, da predloži listino, primerno za vpis lastninske pravice na dolžnika oziroma vloži ustrezno tožbo. Izvršilni postopek se nato nadaljuje po pravnomočnosti sklepa o vpisu dolžnika kot zemljiškoknjižnega lastnika (168. člen ZIZ).

9. V obravnavani zadevi tudi za pritožnika ni sporno, da je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi med drugim dovolilo izvršbo na nepremičnino ID znak X 1, ki glede na zemljiškoknjižno stanje ni v lasti dolžnika. Vendar pa pritožnik meni, da sodišče v tej fazi postopka ni imelo zakonske podlage za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti, temveč bi moralo na lastništvo nepremičnine paziti že ob odločanju o predlogu za izvršbo. Pritožbeno sodišče takega stališča ne sprejema. Drži sicer, da bi prvostopenjsko sodišče pred izdajo sklepa o izvršbi moralo izpeljati postopek po 168. členu ZIZ, glede na to, da dolžnik že pred vložitvijo izvršilnega predloga ni bil vpisan kot lastnik nepremičnine ID znak X 1. Vendar pa dejstvo, da sodišče tega ni storilo in je dovolilo izvršbo na nepremičnino v zemljiškoknjižni lasti tretjega, ne pomeni, da gre za neodpravljivo napako oziroma napako, ki je v kasnejši fazi postopka ne bi bilo mogoče sanirati. Ravno nasprotno, izvršilno sodišče mora na podlagi 32. člena ZIZ ves čas postopka paziti, ali je nepremičnina, na katero je bila dovoljena izvršba (še) v zemljiškoknjižni lasti dolžnika po sklepu o izvršbi. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, namreč ni dopustno, da teče izvršba na premoženje nekoga, ki ni dolžnik.

10. V konkretnem primeru je zato prvostopenjsko sodišče ravnalo povsem pravilno, ko je po uradni dolžnosti izvršbo na nepremičnino ID znak X 1 ustavilo in razveljavilo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ker je bil že pred vložitvijo izvršilnega predloga kot njen lastnik vpisan tretji. Ker izvršba ne sme teči na premoženje tretjega, je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo izvršilno sodišče tretjega napotiti na pravdo. V tem trenutku je sicer rok za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe že potekel (glej še razloge v robni številki 15). Če bi sodišče dopustilo nadaljevanje izvršbe, bi to v končni posledici lahko pomenilo tudi, da bi bila prodana nepremičnina tretjega (sklep o izvršbi je že pravnomočen; prim. drugi odstavek 181. člena ZIZ), ki je bil že pred vložitvijo izvršilnega predloga vpisan kot lastnik, s tem pa bi tretji na nepremičnini nepovratno izgubil lastninsko pravico (192. in 193. člen ZIZ), država pa bi bila za to odgovorna (26. člen Ustave).

11. Tudi pravnomočnost sklepa o izvršbi (319. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ne more biti zadosten argument za to, da bi bila izguba lastninske pravice tretjega, ki sploh ni v pravnem razmerju z upnikom, dopustna. S tem v zvezi višje sodišče še pojasnjuje, da institut pravnomočnosti, ki je tudi eden od vidikov ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), v izvršilnem postopku nima povsem enakega pomena kot v pravdnem postopku. Pravnomočnost v pravdnem postopku ima dva vidika – formalno in materialno pravmomočnost. Formalna pravnomočnost se kaže v neizpodbojnosti sodne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi, materialna pravnomočnost pa se nanaša na vsebino sodne odločbe. Pozitivna funkcija materialne pravnomočnosti pomeni, da je treba to, kar je pravnomočno razsojeno, šteti za resnično, negativna funkcija pa se odraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari1. Materialna pravnomočnost pomeni „odločilnost” sodbe, sega čez okvir konkretne pravde2. Tudi v izvršilnem postopku sklep o izvršbi postane pravnomočen, vendar, kot rečeno, ne v enakem smislu kot sodba v pravdnem postopku. S sklepom o izvršbi sodišče dovoli opravo izvršbe z določenim izvršilnim sredstvom. Izvršilni postopek je nepravdni postopek, sklep o izvršbi pa tudi ni sodba, s katero sodišče meritorno zaključi ne samo nek spor, tudi konča določen postopek. Sklep o izvršbi je izdan v začetni fazi nepravdnega postopka, zato ni izključeno, da sodišče kasneje izvršbo ustavi, če ugotovi, da zanjo niso izpolnjeni pogoji. Eden od bistvenih pogojev pa je tudi ta, da sodišče ne sme prodati nepremičnine, ki je evidentno v lasti nekoga drugega. In, kot rečeno, je treba tako tudi razumeti odnos med pravnomočnostjo (ki jo Ustavno sodišče obravnava v okviru pravice do sodnega varstva) na eni strani in spoštovanjem zasebne lastnine (33. člen Ustave) na drugi strani. Pri tehtanju obeh pravic mora v izvršilnem postopku prevladati zadnja. Kar je še toliko bolj očitno v tem primeru, ko bi sodišče (če bi zavzelo stališče, kot ga zagovarja upnik - torej prodaja nepremičnine), moralo poseči v lastninsko pravico nekoga tretjega in to zaradi upnikove zlorabe pravice in napake sodišča (tako izvršilnega kot zemljiškoknjižnega sodišča - kljub formalnim oviram je bila v zemljiški knjigi opravljena zaznamba izvršbe).

12. Pravnomočnost sklepa o izvršbi torej pomeni, da je bilo dano dovolilo za prisilno poplačilo upnika po sodni poti, ne pomeni pa tudi zagotovila, da bo upnik zaradi pravnomočnosti brezpogojno poplačan, ne glede na morebitne pravne ali dejanske ovire. Prav taka pravna ovira pa je podana v obravnavani zadevi, glede na to, da je bil tretji že pred vložitvijo izvršilnega predloga vpisan kot lastnik nepremičnine. Za take primere mora pravni red predvidevati mehanizem, da se očitno neutemeljena izvršba prepreči. Tak ustrezen mehanizem pa je tudi po presoji višjega sodišča ustavitev izvršbe na nepremičnino in razveljavitev zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Pritožnik navaja, da take odločitve ZIZ ne pozna. Izrecno res ne, vendar je tudi ne more, saj zakon ne more biti napisan tako, da predvideva upnikovo zlorabo pravice in sodno napako (in to kar v dveh postopkih). Ob togosti drugega odstavka 65. člena ZIZ, opoštevajoč naravo izvršilnega postopka kot nepravdnega postopka, tehtajoč med načelom pravnomočnosti (in njegovo pravilno razlago v izvršilnem postopku) in varstvom lastninske pravice, je odločitev sodišča, da ustavi izvršbo na nepremičnino, ki dejansko in zemljiškoknjižno ni dolžnika, pravilna.

13. Glede na zgoraj obrazloženo tudi pritožbeni očitek o kršitvi načela dispozitivnosti in razpravnega načela ne vzdrži. Nazadnje pritožba ne more uspeti niti s sklicevanjem na ničnost pravnega posla, s katerim naj bi lastninska pravica na nepremičnini prešla na tretjega. V okviru tega izvršilnega postopka sodišče zatrjevane ničnosti pravnega posla ne more ugotavljati, če bi upnik v prihodnosti pridobil listino, primerno za vpis dolžnikove lastninske pravice na nepremičnini (168. člen ZIZ), pa bo vedno imel možnost vložiti nov predlog za izvršbo.

14. Pritožba zoper II. točko izreka sklepa je tako neutemeljena, zato jo je višje sodišče, ki tudi ni našlo kakšnih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 339. členom ZPP in 15. členom ZIZ), zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Prav tako pa je pravilna tudi odločitev v III. točki izreka, v kateri je sodišče prve stopnje odločilo, da upnik sam nosi stroške ugovornega postopka tretjega. Po določilu sedmega odstavka 38. člena ZIZ je tretji dolžan upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Ugovor tretjega je bil sicer zavrnjen, ker je neobrazložen in mu je poleg tega upnik tudi nasprotoval, vendar pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tretji upniku stroškov odgovora na ugovor ni neutemeljeno povzročil. Upnik sam je namreč vložil predlog za izvršbo na nepremičnino, čeprav je bilo iz zemljiške knjige razvidno, da dolžnik ni njen lastnik. Upnik torej ni ravnal skrbno in tretjemu ni mogoče naložiti, da bi nosil še upnikove stroške odgovora na ugovor, kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugovor tretjega presodilo za neobrazloženega (ta presoja je bila sicer materialnopravno zmotna). Stroškovne odločitve pa ni mogoče pridržati niti do končne odločitve v pravdnem postopku zaradi nedopustnosti izvršbe, saj glede na odločitev o ustavitvi izvršbe na nepremičnino ID znak X 1 izločitvene pravde ne bo (gleda na potek rokov, tudi ne more biti več vložena; da pa tretji ni mogel računati z vložitvijo tožbe pa je tudi jasno, saj je sodišče hkrati z zavrnitvijo ugovora izvršbo na taisto nepremičnino ustavilo). Tudi pritožba zoper III. točko izreka je tako neutemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo ter sklep tudi v tem delu potrdilo, saj ni podan niti kateri od uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 339. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

16. Upnik s pritožbo ni uspel in mu tako tretji pritožbenih stroškov ni neutemeljeno povzročil, zato jih upnik krije sam (sedmi odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako pa je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sam svoje stroške pritožbenega postopka tudi tretji, saj odgovor na pritožbo ni obligatorna vloga in v konkretnem primeru tudi ni prispeval k odločitvi sodišča. 1 Prim. Wedam Lukić D. v: Ude L., Galič A. (ur.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 148. 2 Prav tam, str. 148.