Jedro

Dedna izjava je nepreklicljiva, saj se s tem zagotavlja stabilnost pravnih razmerij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišča prve stopnje je ugotovilo, da v dodatno zapuščino po pokojni M. M. sodi tudi solastni delež do 1/6 nepremičnine: k. o. 001, parc. št. 195. Na podlagi prvotnega pravnomočnega sklepa o dedovanju Občinskega sodišča II v Ljubljani O 646/65 z dne 18. 10. 1965 je dodatno zapuščino dodelilo zapustničini vnukinji N. M. 2. Zoper takšno odločitev se pritožuje predlagatelj J. M., ki v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se dodatna zapuščina dodeli zapustničinima vnukoma A. M. in N. M., obema do 1/12. Podredno pa predlaga razveljavitev zadeve in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Opozarja, da zakoniti dedič po umrlem L. M. ni bila le njegova hči N. M., vnukinja pokojne M. M., temveč tudi njegov sin A. M. Ta se je v prvotnem zapuščinskem postopku po L. M. res odpovedal dedovanju. Vendar pa se takšna odpoved nanaša le na znano premoženje v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, nikakor pa ne na pozneje najdeno premoženje. Takšno načelno pravno mnenje je Vrhovno sodišče RS sprejelo že leta 1970. O tem se je večkrat izrekla tudi sodna praksa. Po L. M. je bil izdan tudi pravnomočni sklep o dedovanju „D“ II D 1539/94 z dne 3. 4. 1995 Okrajnega sodišča v Ljubljani, v katerem pa sta bila kot zakonita dediča proglašena J. M. in N. M., vsak do ½ na nepremičninah vl. št. 542, k. o. 002. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nesporno je, da je bil s prvotnim pravnomočnim sklepom o dedovanju po pokojni M. M. kot edini dedič na podlagi zakonitega dedovanja proglašen njen sin L. M., ki je junija 1979 umrl. S pravnomočnim sklepom o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani D 2638/79 z dne 19. 11. 1979 pa je bila kot edina dedinja po njem na podlagi zakonitega dedovanja proglašena hči N. M., ker se je sin A. M. dedovanju odpovedal. Navedeno dejstvo je nesporno in ga povzema tudi pritožba.

5. Sklep o dedovanju rešuje vprašanje o tem, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju.1 Odpoved dediščini učinkuje retroaktivno, torej od smrti zapustnika dalje. Gre za odpoved pravici do dedovanja in ne za odpoved premoženju, pridobljenem z dedovanjem. Dedna izjava pa je nepreklicljiva, saj se s tem zagotavlja stabilnost pravnih razmerij.

6. V sodbi II Ips 17/2020 je bilo jasno zavzeto stališče, da se izjava o odpovedi dediščini nanaša tudi na pozneje najdeno premoženje, pri tem pa ni pomembno, če je bil obseg zapuščine bistveno spremenjen. Sodba je na načelni ravni razrešila dileme v zvezi z odpovedjo dediščini v povezavi s pozneje najdenim premoženjem, saj je bila praksa višjih sodišč različna. Posebej je bilo poudarjeno, da lahko dedič, ki se je odpovedal dediščini, zahteva le razveljavitev dedne izjave zaradi zmote; pri odločanju pa je treba uporabiti določbo 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri mora biti zmota bistvena in opravičljiva.

7. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na pravnomočni sklep o dedovanju „D“ II D 1539/94 z dne 3. 4. 1995 Okrajnega sodišča v Ljubljani, v katerem sta bila kot zakonita dediča proglašena tako N. M. kot tudi A. M. Predmetni sklep se nanaša na dedovanje denacionaliziranega premoženja. V tem primeru gre za posebno ureditev, izhodišče katere je v popravi krivic, ki pa je v primerih običajnega dedovanja ni mogoče uporabiti. V teh primerih velja določba 80. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri dedne izjave, podane do odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripada upravičencu po odločbi o denacionalizaciji.2

8. Sicer pa se sklep VSK I Cp 899/2005 in načelno pravno mnenje, na kateri opozarja pritožba, ne nanašata na odpoved dediščini, marveč na odpoved v korist določenega dediča oz. na izjavo o odstopu svojega dednega deleža, ki jo ureja določba 136. člena ZD.

9. Izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvami, ki jih očita pritožba, niti s tistimi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (druga alineja 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Primerjaj VS RS, sodba II Ips 17/2020 z dne 25. 9. 2020. 2 Primerjaj VS RS sodba II Ips 17/2020 z dne 25. 9. 2020.