Jedro

Pravnomočna sodna odločba ima učinek inter partes, ter ne more vezati oseb, ki niso sodelovale v postopku ter torej nanj niso mogle vplivati.

Pogoja za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini po ODZ sta bila zakonita in dobroverna posest, torej posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in bila izvrševana v dobri veri, da je posestnik lastnik stvari, ki jo poseduje. Načelno mnenje razširjene seje ZVS z dne 4. 4. 1960 je skrajšalo priposestvovalno dobo iz 30 na 20 let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 351,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter ugotovilo, da je tožnik M. B. lastnik parcel 397 in 396/1, vl.št. 223, k.o. Č.. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine ter toženi stranki naložilo, da je dolžna povrniti pravdne stroške tožeči stranki v višini 881,28 EUR, plačilo pa se izvrši na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, ker je bila tožeča stranka oproščena plačila stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrže, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. O identičnem tožbenem zahtevku, ki temelji na identični pravni podlagi, ni mogoče odločati v novem sodnem postopku, saj to preprečuje materialna pravnomočnost prve sodbe. Sodišče pa je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženec je pravni naslednik Š. U., torej tistega, ki je leta 1959 s takratnima solastnikoma sklenil sedaj neobstoječo zemljiškoknjižno nikoli realizirano pogodbo o prenosu lastninske pravice, zato je vstopil v vse pravice svojega pravnega prednika. To velja ne glede na to, da je slednji z darilno pogodbo iz leta 1968 s svojim nepremičnim premoženjem razpolagal v korist brata tožene stranke F. U.. Sedaj sporni nepremičnini nista bili predmet darilne pogodbe, saj Š. U. še ni bil njun zemljiškoknjižni lastnik. Ti dve zemljišči sta ostali v zemljiškoknjižni lasti bivših lastnikov vse do tedaj, ko je toženec postal njun izključni lastnik. Toženec je kot pravni naslednik Š. U. nadaljeval priposestvovalno dobo, saj je popolnoma jasno izpovedal, da je brat F. U. parceli užival na enak način kot njegov oče, sam pa je pri tem pomagal. Gre za nadvse pomembna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje poenostavi do te mere, da je to nesprejemljivo. Tožencu namreč pripiše le pomoč, kar naj bi pomenilo, da na njih ni izvrševal posesti na način, kot da bi bili njegovi. Toženec je jasno izpovedal, da je imel, ko se je brat F. U. ponesrečil v gozdu, v L. že zgrajeno stanovanjsko hišo, družino in zaposlitev ter zgolj iz tega razloga je občasno obdeloval obe zemljišči. Kljub temu, da sodišče prve stopnje dobrovernost strank meri in ocenjuje po tem, kje kdo stanuje, pa bi moralo spoštovati pravne standarde dobrovernosti. V zvezi s tem bi moralo oceniti vprašanje obstoja darilne pogodbe iz leta 1968, pred iztekom priposestvovalne dobe, po kateri F. U. ni postal lastnik tudi spornih nepremičnin, zato je moral sklepati, da predmetni nepremičnini pripadata drugemu. Tožena stranka pri zapisu darilne pogodbe ni sodelovala. Sporni nepremičnini je torej toženec uporabljal kot svoji in v dobri veri, kar za F. U. ni mogoče ugotoviti.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama, pravnomočna sodba torej veže pravdni stranki, ki morata pravnomočno odločitev sodišča šteti za resnično in pravilno ter ne smeta začeti nove pravde o isti stvari. Pravnomočna sodna odločba ima torej učinek inter partes, ter ne more vezati oseb, ki niso sodelovale v postopku ter torej nanj niso mogle vplivati. Ker toženec v pravdi pod opr.št. P 89/2006, na katero se sklicuje, ni tožil tožnika, temveč D. R., v razmerju do tožnika ne gre za pravnomočno razsojeno zadevo in sodišče ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je o zadevi meritorno odločilo.

6. Ker je bila prodajna pogodba med pokojnim Š. U. ter J. in F. R. sklenjena 30. 12. 1959, takrat pa sta bili nepremičnini tudi že izročeni kupcu, je sodišče kot pravno podlago za priposestvovanje pravilno uporabilo določila Občega državljanskega zakonika (ODZ) v povezavi z načelnim mnenjem razširjene seje ZVS z dne 4. 4. 1960 o skrajšanju priposestvovalne dobe iz 30 na 20 let. Pogoja za priposestvovanje sta bila zakonita in dobroverna posest, torej posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in bila izvrševana v dobri veri, da je posestnik lastnik stvari, ki jo poseduje. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tako posest na obeh parcelah sprva užival Š. U., po njegovi smrti njegov sin F. U. in nato njegov dedič A. U., v obdobju katerega se je tudi iztekla 20-letna priposestvovalna doba kot pogoj za originarno pridobitev lastninske pravice. Edini dedič po A. U. pa je tožnik. Pritožbene navedbe, ki merijo na nedobrovernost F. U., češ da parcele niso bile zajete v darilni pogodbi, s katero je Š. U. F. U. podaril vse svoje nepremično premoženje, predstavljajo v pritožbi na novo uveljavljane trditve, ki so zato neupoštevne. Darilne pogodbe, ki sta jo omenjali obe stranki, v spis nista predložili, pritožbeno sodišče pa ne dvomi v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je po sklenitvi te pogodbe obdarjenec F. U. enako dobroverno kot prej njegov oče izvrševal posest nad vsem nepremičnim premoženjem in tudi nad omenjenima spornima nepremičninama. Dejstva, da bi te obdeloval kot svoje toženec sam, slednji v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, niti tega ni izkazoval. Skliceval se je zgolj na sodbo v pravdni zadevi P 89/2006, v kateri pa tožnik ni sodeloval. Sodišče prve stopnje je zato logično dokazno ocenilo njegovo izpoved, da je pri delu na kmetiji in tudi na spornih parcelah pomagal tako bratu F. U. kot kasneje A. U., kot pomoč sorodnikov pri delu na njihovih parcelah in ne kot izvrševanje posesti na lastnih zemljiščih. Nekonsistentnosti v takšni dokazni oceni ni.

7. Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, katere bi pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po priglasitvi, v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Ti stroški predstavljajo stroške odgovora na pritožbo, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost ter skupaj znašajo 351,13 EUR. Odločitev o stroških je sodišče sprejelo na podlagi 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.