Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je v stečajnem postopku terjatev, v zvezi s katero je upnik pred začetkom stečajnega postopka začel pravdni postopek, priznana, preneha njegova pravna korist za vodenje pravde v tej zadevi (prvi in osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Iz citirane zakonske določbe smiselno izhaja, da ima priznana terjatev enak učinek kot pravnomočna sodba. Ker je bila terjatev tožeče stranke delno priznana, je v tem obsegu tedaj prenehala njena pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi.
Za opredelitev obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč, kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem). Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za nadaljevanje postopka (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka (3. točka drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP). Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na načelu koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov.
I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v delu glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo glavnice v znesku 53.847,21 EUR in zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnic v znesku 12.923,33 EUR (zakonske zamudne obresti od 22.4.2019 dalje) in se tožba v tem delu (skupaj za znesek 66.770,54 EUR) zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnice pred 22.4.2019 in glede zavrnitve zahteve tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka).
III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 287,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača glavnico v znesku 53.847,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice od datumov, ki so navedeni v točki II izreka. Zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka je zavrnilo.
2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila terjatev v stečajnem postopku prerekana. Tožena stranka je prerekala le izločitveno pravico, priznala pa je terjatev, ki je predmet tega sodnega postopka in to glavnico v višini 53.847,21 EUR in del pripadkov do skupnega zneska 66.770,54 EUR, prerekala pa je izračun terjatve nad tem zneskom. Terjatev iz tega postopka je bila praktično v celoti priznana, o njej je bilo že pravnomočno odločeno v stečajnem postopku, kot to izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev St. 1712/2021 z dne 11.11.2022. Pritožbeno sodišče naj zato razveljavi sodbo in zavrže tožbo, saj je bilo o terjatvi že pravnomočno odločeno pred odločitvijo v izpodbijani sodbi. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Gledano celovito oba postopka je treba šteti, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v postopku stečaja z zahtevkom zoper toženo stranko v tej pravdi skorajda v celoti uspela. Zato bi bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika upravičena do povrnitve stroškov celotnega postopka (smiselna uporaba 157. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške tega postopka. Za terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, tudi ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku.
3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila terjatev tožeče stranke v celoti prerekana. Iz dopolnjenega seznama preizkušenih terjatev in končnega seznama preizkušenih terjatev (ki je sestavni del izreka sklepa o preizkusu terjatev z dne 30.11.2022), je razvidno, da je bila terjatev tožeče stranke delno prerekana. Priznana je bila terjatev v znesku 66.770,54 EUR (glavnica v znesku 53.847,21 EUR in zakonske zamudne obresti po 22.4.2019 - v znesku 12.923,33 EUR, kar izhaja iz razlike med zneskoma 66.770,54 in 53.847,21 EUR). Prerekana pa je bila terjatev v znesku 17.506,47 EUR (obresti pred 22.4.2019 naj bi zastarale, stroški prijave terjatve v znesku 805,20 EUR pa bremenijo upnika).
6. Če je v stečajnem postopku terjatev, v zvezi s katero je upnik pred začetkom stečajnega postopka začel pravdni postopek, priznana, preneha njegova pravna korist za vodenje pravde v tej zadevi (1. in 8. odst. 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP2). Iz citirane zakonske določbe smiselno izhaja, da ima priznana terjatev enak učinek kot pravnomočna sodba3. Ker je bila terjatev tožeče stranke delno priznana, je v tem obsegu tedaj prenehala njena pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi. V tem obsegu je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo glede zavrnitve zahtevka za plačilo glavnice v znesku 53.847,21 EUR in zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnic v znesku 12.923,33 EUR (zakonske zamudne obresti od 22.4.2019 dalje) in tožbo v tem delu (skupaj za znesek 66.770,54 EUR) zavrglo (3. odst. 354. člena ZPP). V ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnice pred 22.4.2019 in glede zavrnitve zahteve tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka). Tožeča stranka namreč v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev ni predlagala nadaljevanja pravdnega postopka glede tistega dela terjatve, ki je bil prerekan.
7. Pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi zahteve tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji. Za opredelitev obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč, kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem)4. Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za nadaljevanje postopka (2. odst. 301. člena ZFPPIPP), je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka (3. točka 2. odst. 60. člena ZFPPIPP). Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na načelu koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov5. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da njeni stroški pravdnega postopka (za katere je razvidno, da so nastali do začetka stečajnega postopka) znašajo 2.731,71 EUR. Tožeča stranka pa v pritožbi zmotno meni, da glede teh stroškov ne velja obveznost prijave v stečajnem postopku, poleg tega niti ne navaja, da je nastale pravdne stroške uveljavljala v zahtevku za priznanje terjatve. V zahtevku za priznanje terjatve se sicer navajajo neki stroški v višini 805,20 EUR in da gre za stroške prijave terjatve, za kar pritožbeno sodišče sklepa, da gre za stroške v zvezi z vložitvijo zahteve za priznanje terjatve v stečajnem postopku in ne za pravdne stroške iz te zadeve, saj se tudi po višini ne ujemajo niti tožeča stranka ne navaja v pritožbi, da bi pravdne stroške zahtevala v zahtevku za priznanje terjatve. Ker predpisana procesna predpostavka v konkretnem primeru ni bila izpolnjena, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka, ki so ji nastali do začetka stečajnega postopka.
8. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela (pritožbeno sodišče njen pritožbeni uspeh ocenjuje na 75%), zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v tem obsegu (2. odst. 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah priznalo nagrado za sestavo pritožbe 375 točk, zastopanje dveh strank 37,5 točk, materialne stroške 4,13 točke, 22% DDV v znesku 54,99 EUR, ter sodno takso v znesku 78,00 EUR, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj znaša 382,97 EUR, pri čemer 75% znaša 287,22 EUR. Te pritožbene stroške je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.
1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami in dopolnitvami 3 Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku, kar pomeni, da je s sklepom o preizkusu terjatev odločeno o zahtevku z učinkom pravnomočnosti. Tako dr. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, 2008, stran 233 4 Sklep III Ips 67/2017 z dne 22.5.2018 5 Sklep III Ips 33/2018 (odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti)