Jedro

Da je v zadevah, kot je obravnavana (zatrjevanje originarnega načina pridobitve lastninske oz. druge stvarne pravice) tožba na ugotovitev lastninske pravice ustrezno pravno varstvo pravic zakonitega lastnika, če je v zemljiški knjigi vknjižen (nepravi) lastnik, je nesporno sprejeto tudi v sodni praksi.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep sodišče prve stopnje razveljavi.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka zoper sodbo in zoper sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je po podatkih v spisu toženka dne 5. 7. 2014, torej po izdaji prvostopne sodbe, vendar pred izdajo prvostopnega sklepa, umrla (list. št. 145 spisa). Ker je imela pooblaščenca, postopka na prvi stopnji v obravnavani zadevi sicer ni bilo treba prekiniti (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 100. člena istega zakona), v zvezi s sposobnostjo biti stranka pa bi se izpodbijana sodba morala glasiti na pravne naslednike umrle toženke.(1) Zato je sodišče druge stopnje v uvodu te odločbe navedbo tožene stranke ustrezno popravilo.

**O pritožbi zoper sklep (I. točka izreka):**

2. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo tožene stranke z dne 19. 6. 2014 zoper sodbo z dne 12. 2. 2014 štelo za umaknjeno, ker pritožnica v določenem roku za plačilo znižane sodne takse za pritožbo le-te ni plačala.

3. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožena stranka. Izpostavlja, da razlog za domnevni umik pritožbe zoper sodbo ni resničen, saj je sodno takso za pritožbo na račun prvostopnega sodišča s sklicno številko, navedeno na pozivnem sklepu za plačilo takse z dne 3. 7. 2014, že 19. 8. 2014 plačal pooblaščenec tožene stranke s svojega poslovnega računa, torej jo je plačal takoj po sodnih počitnicah, ko roki niso tekli (smiselni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Da je bila taksa plačana, lahko sodišče preveri z vpogledom prejetih plačil pod sklicno številko iz pozivnega sklepa. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba zoper sklep je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da v roku, določenem za plačilo znižane sodne takse za pritožbo, le-ta ni bila plačana. Iz podatkov v spisu (uradni zaznamek na list. št. 138. spisa) namreč izhaja, da je bila znižana sodna taksa za pritožbo plačana dne 19. 8. 2014 po pooblaščencu tožene stranke, vendar je sodišče to plačilo spregledalo. Da je bilo opravljeno plačilo znižane sodne takse, pa je razbrati tudi iz izpiskov plačilnega prometa (list. št. 134 do 138 spisa). V posledici opisane zmotne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje s zaključkom, da se šteje pritožba zoper sodbo za umaknjeno, zmotno uporabilo materialno pravo, saj po že zgoraj obrazloženem okoliščine, ki bi utemeljevale domnevo o umiku pritožbe iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (neplačilo sodne takse) v obravnavani zadevi niso nastopile.

6. Vse navedeno je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP narekovalo ugoditev pritožbi zoper sklep in njegovo razveljavitev. Posledično je moralo sodišče druge stopnje meritorno obravnavati pritožbo zoper sodbo, kot bo še podrobneje obrazloženo.

**O pritožbi zoper sodbo (II. in III. točka izreka):**

7. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da sta tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) vsak do ene idealne polovice solastnika nepremičnin parc. št. 630/0 in *131/0 k.o. V.V. (I. točka izreka). Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna tožnikoma v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 494,49 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka s pritožbenim predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe, podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpostavlja, da prvostopno sodišče med postopkom ni uporabilo določbe 181. člena ZPP, ki vsebuje pravila o ugotovitveni tožbi. Citira zakonsko določbo drugega odstavka 181. člena ZPP o predpostavkah za vložitev ugotovitvene tožbe. Navaja, da je zahtevek iz naslova priposestovanja lastninske pravice takšne narave, da je zapadel že pred vložitvijo tožbe, saj dobroverni posestnik po samem zakonu pridobi lastninsko pravico na stvari po preteku določenega časa. Tožnika bi po mnenju pritožnice lahko vložila le dajatveni zahtevek, s katerim bi zahtevala izročitev stvari, in ne ugotovitvenega, sicer pa tudi v ničemer nista pojasnila, v čem naj bi imela pravno korist za vlaganje ugotovitvenega zahtevka. Ob tem pritožnica izpostavlja, da ni posebnega predpisa, ki bi v primeru priposestvovanja lastninske pravice dopuščal ugotovitveno tožbo. Takšna tožba je bila po prepričanju pritožnice nesklepčna in ni bila dopustna, zato bi jo moralo prvostopno sodišče zavreči, na kar je pritožnica opozorila že med postopkom, prvostopno sodišče pa ni obrazložilo, zakaj navedenega procesnega ugovora ni upoštevalo (absolutna bistvena kršitev procesnih določb). V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožnica izpostavlja, da je lastninsko pravico na spornih dveh parcelah pridobila na podlagi dedovanja po svojem očetu v letu 1982 in po materi v letu 1985, s čimer je v skladu z 29. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobila tudi posest na spornih nepremičninah. Izročevalka A.Z. je pri izročanju svojega posestva tožnikoma lahko „pomotoma“ izpustila zgolj kakšno svojo parcelo, ne pa tuje (toženkine ali njenih pravnih prednikov). Tožena stranka graja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in prvostopno dokazno oceno ter izpostavlja, da je v letu 1987 prodajala vse svoje nepremičnine v k.o. V.V., med njimi tudi sporni nepremičnini. Javna objava ponudbe o prodaji je v celoti izničila zatrjevanje dobrovernosti posesti tožnikov, ker sta takrat nedvomno izvedela, da je lastnica teh nepremičnin tožnica (pravilno: tožena stranka). Toženkina mati je tožnikom dovolila, da za vinogradniške potrebe uporabljajo njihovo „bajtico“, v kateri so imeli spravljeno orodje in sode, v njej so se lahko preoblačili in pomalicali - šlo je torej za brezplačno oddajo v uporabo oz. najem. Tožnika tako nista bila nikoli dobroverna posestnika spornih nepremičnin, saj sta vedela, da je njihova lastnica tožena stranka. Pritožnica smiselno graja prvostopno dokazno oceno verodostojnosti in zanesljivosti zaslišanih prič. Priglaša pritožbene stroške.

9. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru pravočasnih zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

12. V obravnavani zadevi sta tožnika svoj tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice utemeljevala na podlagi zatrjevanega priposestvovanja, torej originarnega načina pridobitve lastninske pravice, česar jima tožena stranka ni hotela priznati in ni bila pripravljena spornega razmerja urediti s pogodbo. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba, sta tožnika vložila ugotovitveno tožbo. Z njo je mogoče zahtevati le ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (prvi odstavek 181. člena ZPP), čemur pa sta tožnika z zahtevkom na ugotovitev obstoja (so)lastninske pravice na spornih nepremičninah v obravnavani zadevi zadostila. Tožena stranka v svoji pritožbi sicer pravilno izpostavlja posebno procesno predpostavko za dopustnost ugotovitvene tožbe, določeno v drugem odstavku 181. člena ZPP(2) (obstoj pravnega interesa ali če je ugotovitvena tožba predvidena s posebnimi predpisi), vendar pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča druge stopnje tožnikoma neutemeljeno odreka obstoj pravnega interesa za vložitev obravnavane ugotovitvene tožbe.

13. Pri ugotovitveni tožbi je zakon pravovarstveni interes povzdignil v izrecno določeno procesno predpostavko zato, ker se z ugotovitveno sodbo obstoj pravice ali pravnega razmerja le ugotavlja, ničesar pa se ne zapoveduje oziroma preoblikuje in zato praviloma ugotovitvena sodba nima učinka izvršljivosti. Tako mora upnik v primeru, če (nasprotna) stranka ne ravna v skladu s svojimi obveznostmi iz ugotovljenega pravnega razmerja, za uresničitev svoje pravice vložiti še dajatveno tožbo, kar pa dodatno obremenjuje sodišče.(3) Pri tožbi, s katero tožnik od sodišča zahteva ugotovitev obstoja lastninske pravice, pa ni tako. Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) v 3. točki prvega odstavka 40. člena določa, da se vknjižba pravic dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. To pomeni, da lahko stranka neposredno na podlagi take ugotovitvene sodbe doseže vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi, kar pomeni, da ima takšna sodba učinek izvršljivosti. Že to dejstvo tudi po presoji sodišča druge stopnje zadošča za zaključek o obstoju pravnega interesa za vložitev takšne tožbe.(4) Da je v zadevah, kot je obravnavana (zatrjevanje originarnega načina pridobitve lastninske oz. druge stvarne pravice) tožba na ugotovitev lastninske pravice ustrezno pravno varstvo pravic zakonitega lastnika, če je v zemljiški knjigi vknjižen (nepravi) lastnik, je nesporno sprejeto tudi v sodni praksi(5). Po vsem obrazloženem so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnika nista izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. V zvezi s pritožbeno grajo, da bi lahko tožnika vložila dajatveni zahtevek na izročitev nepremičnine, pa sodišče druge stopnje pripominja, da tožnika (zgolj) s takim tožbenim zahtevkom v obravnavani zadevi ne bi mogla biti uspešna, glede na to, da je v zemljiški knjigi lastninska pravica na spornih nepremičninah (zaenkrat še) nesporno vknjižena na toženo stranko.

14. Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi katerega je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da sta tožnika lastninsko pravico na spornih nepremičninah priposestvovala.(6) V obravnavani zadevi sta tožnika svojo dobroverno lastniško posest utemeljevala na s pravno prednico v letu 1985 sklenjeni izročilni pogodbi, katere predmet so bile med drugim tudi nepremičnine v k.o. V. Le-te jima je pravna prednica - izročevalka ob sklenitvi izročilne pogodbe v naravi pokazala in pri tem zajela sporni parceli, ki ju je izročevalka do sklenitve izročilne pogodbe tudi sama uporabljala, kot da sta njeni. Po zatrjevanjih tožnikov sta bila tako dobroverna lastniška posestnika spornih nepremičnin in sta jih uporabljala vse od sklenitve izročilne pogodbe dalje, še pred tem pa je bila njihova dobroverna lastniška posestnica njuna pravna prednica (skupaj več kot 35 let). Tožnika sta tako zatrjevala obstoj primernega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice - izročilna pogodba - in s tem svojo lastniško posest(7), kakor tudi svojo dobrovernost(8), in ustrezen pretek časa (torej vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem po 43. členu SPZ). Tožena stranka pa se je tožbenim navedbam tožnikov glede posameznih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za priposestvovanje, izrecno zoperstavljala zgolj z zanikanjem njune dobrovernosti, ker naj bi vedela, da so sporne parcele last tožene stranke oz. njene pravne prednice. Ni pa zanikala, da tožnika sporne parcele ves ta čas uporabljata (jih imata v posesti) oz. je celo priznavala, da imata tožnika tam prešo in deponirane določene stvari, ter ni zatrjevala, da bi jima sama (ali njena pravna prednica) to prepovedovala oz. kadarkoli prepovedala.

15. Glede na zgoraj povzeto dejansko (trditveno) podlago in v tem okviru izpeljan dokazni postopek, je sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni uspela izpodbiti zakonske domneve dobrovernosti tožnikov(9) (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 14). Kot že zgoraj omenjeno, tožena stranka v postopku na prvi stopnji niti ni izrecno prerekala, da imata tožnika sporne nepremičnine v posesti in jih vzdržujeta ter uporabljata kot svoje, sicer pa sta navedeno tožnika dokazala z izpovedbami večih v tej smeri zaslišanih prič (kot je utemeljeno zaključilo sodišče prve stopnje), katerim pritožba neutemeljeno, pa tudi preveč pavšalno očita neverodostojnost in nezanesljivost. Sicer pa so tudi po toženi stranki predlagane priče potrdile, da sta tožnika sporne nepremičnine obnavljala in koristila. Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema tudi prvostopno dokazno oceno teh prič ter zgolj z njihovo izpovedbo o zemljiškoknjižnem stanju spornih nepremičnin tožena stranka ni uspela izpodbiti dobrovernosti tožnikov (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 11). Glede na to, da tožena stranka ni nasprotovala uporabi in vzdrževanju spornih nepremičnin s strani tožnikov, so opisane okoliščine vsekakor utrjevale utemeljeno prepričanje tožnikov, da sta do posesti spornih nepremičnin, ki sta jih pridobila na podlagi izročilne pogodbe, upravičena, kar nasprotuje definiciji nedobroverne posesti iz 28. člena SPZ.

16. V zvezi s pritožbeno grajo zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere tožena stranka izpostavlja, da je bila sama kot dedinja posestnica spornih nepremičnin, ki je posest v skladu z 29. členom SPZ pridobila v trenutku smrti svojih pravnih prednikov, je dodati, da bi takrat tožena stranka glede na dejanske ugotovitve, opisane zgoraj, lahko pridobila le posredno posest na teh nepremičninah (drugi odstavek 24. člena SPZ), ki jih je pustila v uporabi in vzdrževanju tožnikov. Sicer pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji svoje neposredne dejanske oblasti nad spornimi nepremičninami (prvi odstavek 24. člena SPZ) nikoli ni zatrjevala, kot že zgoraj obrazloženo tudi posesti tožnikov na teh nepremičninah ni prerekala.

17. V okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja tožena stranka šele v pritožbi (in s tem prepozno - prvi odstavek 337. člena ZPP) navaja pravni naslov za v pritožbi zatrjevano (nelastniško) posest tožnikov - da naj bi šlo s strani njene pravne prednice za brezplačno oddajo v uporabo oz. v najem. Tudi navedbe o javni ponudbi za prodajo vseh zemljišč tožene stranke v k.o. V.V. v letu 1987, s čimer naj bi tožnika nedvoumno izvedela, da je lastnica teh nepremičnin tožena stranka, so prvič izrecno podane šele v obravnavani pritožbi. Na podlagi zatrjevanj tožnikov je sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji zgolj ugotovilo, da sta se tožnika v letu 1987 zanimala za nakup drugih (in ne spornih) nepremičnin tožene stranke v isti k.o., ki so bile nato prodane drugemu kupcu. Navedeno pa na dobro vero glede lastniške posesti spornih nepremičnin ni moglo vplivati.

18. Ker je tako sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno presodilo, da so bile s strani tožnikov izpolnjene vse predpostavke za priposestvovanje lastninske pravice na spornih nepremičninah po 43. členu SPZ, je povsem utemeljeno (materialnopravno pravilno) ugodilo tožbenemu zahtevku.

19. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe.

20. Ker tožena stranka z obravnavano pritožbo zoper sodbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka zoper sodbo. Prav tako tožena stranka, ki je v postopku v celoti propadla, v skladu z načelom končnega uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) krije sama tudi svoje pritožbene stroške zoper sklep.

Op. št. (1) : Tako tudi A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2005, str. 324. Če ima stranka pooblaščenca, se zaradi njene smrti postopek ne prekine, vendar to ne pomeni, da se bo nadaljeval z mrtvo stranko, ampak z njenimi (morda še neznanimi) dediči, kar je v zapisu sodbe treba upoštevati.

Op. št. (2) : 2. odstavek 181. člena ZPP določa: „Takšna (ugotovitvena) tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.“ Op. št. (3) : Tako A. Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 142 in 148. Op. št. (4) : Tako tudi Sodba VS RS II Ips 321/2010 z dne 20. 9. 2012. Op. št. (5) : Tako sodba VS RS II Ips 440/2008 z dne 24. 11. 2011, smiselno tudi npr.: Sodba VS RS II Ips 115/2012 z dne 30. 10. 2014, Sodba II Ips 275/2011 z dne 19. 1. 2012, v katerih so bili obravnavani ugotovitveni zahtevki.

Op. št. (6) : V času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR - od 1. 9. 1980 do uveljavitve SPZ dne 1. 1. 2003) je izredno priposestvovanje (na podlagi dobroverne posesti) nastopilo po poteku dvajset let, redno priposestvovanje (na podlagi zakonite in dobroverne posesti) pa z iztekom desetletne priposestvovalne dobe. Po prehodni določbi prvega odstavka 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe tega zakona. Ta kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ). Za primere, ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Za čas pred uveljavitvijo SPZ mora biti posest dobroverna ali dobroverna in zakonita v smislu določb ZTLR, s prehodno določbo iz drugega odstavka 269. člena SPZ pa je glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobroverno lastniško posestjo po SPZ. Tako tudi Sodba VS RS II Ips 359/2010 z dne 19. 12. 2013. Op. št. (7) : Prvi odstavek 27. člena SPZ določa: „Kdor ima stvar v posesti, kot da je njegova, je lastniški posestnik.“ Op. št. (8) : Posest je upoštevaje določbe prvega odstavka 27. člena in 28. člena SPZ dobroverna in lastniška, če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje; dobroverni lastniški posestnik je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Biti mora v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik.

Op. št. (9) : Tretji odstavek 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), 9. člen SPZ v zvezi z 28. členom istega zakona.