Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožnica iskala možnost za nastop dela, pa ji tožena stranka tega ni omogočila, je pravilen zaključek, da tožnica ni z dela izostala neupravičeno, temveč iz razlogov na strani delodajalca. Zato ji ta v postopku, ki ga je začel voditi zoper njo, ni mogel očitati neupravičenega izostanka z dela in ji izdati sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela, ker je to odsotnost povzročil sam.
Revizija se kot neutemeljena zavrne.
Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke, razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12.11.1995 in 13.12.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnice, odločilo, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo od 8.10.1995 dalje. Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 237.150,00 SIT z zamudnimi obrestmi.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da bi sodišče pri svoji odločitvi moralo upoštevati dejstvo, da se tožnica po porodniškem dopustu ni takoj vrnila na delo, da je vedela, kdaj je delovni čas pri toženi stranki, pa se je kljub temu javljala na delo prej, in da zaradi dodatno pridobljene izobrazbe, pri njej sploh ni več hotela delati. To vse bi sodišče lahko ugotovilo, če bi zaslišalo priče, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.
Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.
Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb postopka pa se lahko upoštevajo samo, če so izrecno uveljavljane. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni dolžnosti, revizija pa samo formalno navaja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi jih tudi vsebinsko opredelilo, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede te graje ni preizkušalo.
Glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP, po katerem revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in je zato revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno po nižjih sodiščih, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z revizijskimi navedbami, ki se tičejo ugotovljenega dejanskega stanja, ni smelo preizkušati.
Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu s prvim dnem odsotnosti z dela preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo. Citirano določbo tega člena je pri izdaji sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnice uporabila tožena stranka, zato je sporno za rešitev spora pravno relevantno, najprej dejansko, nato pa materialnopravno vprašanje, če je bila ta njena odsotnot neupravičena.
Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, saj kot je že bilo pojasnjeno, po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizija ni možna zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se tudi revizijsko sodišče pridružuje na nižjih sodiščih zavzetemu stališču, da izostanek tožnice z dela ni bil neupravičen. Ker je tožnica iskala možnost za nastop dela, pa ji tožena stranka tega ni omogočila, je pravilen zaključek, da tožnica ni z dela izostala neupravičeno, temveč iz razlogov na strani delodajalca. Zato ji ta v postopku, ki ga je začel voditi zoper njo, ni mogel očitati neupravičenega izostanka z dela in ji izdati sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela, ker je to odsotnost povzročil sam.
Zato tudi revizijsko sodišče soglaša z zaključki izpodbijane sodbe, da je položaj, zaradi katerega je tožnica izostala z dela, povzročila tožena stranka in da zato ni mogoče zaključevati, da je bila v spornem obdobju z dela odsotna neupravičeno. To pa pomeni, da je bila odločitev v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni pravilno uporabila zakonske določbe, na podlagi katere je tožnici prenehalo delovno razmerje, povsem utemeljena.
Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.
Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).