Jedro

Zgolj dejstvo, da lahko toženec z denarnimi sredstvi v vsakem trenutku prosto razpolaga, ne zadošča za izkaz objektivne nevarnosti uveljavitve delitve njunega premoženja, saj ni nič rečeno, na kakšen način se bo sploh delilo. Celo če bi toženec res dvignil vse denar, to še ne bi pomenilo, da bi bila s tem otežena ali celo onemogočena delitev skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, naj se zaradi zavarovanja njene nedenarne terjatve N., d. d., naloži, da mora tožencu ali komu drugemu po toženčevem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, kakršenkoli drug prenos denarnih sredstev ali razpolaganje s sredstvi na njegovem klasičnem računu, če je kritje na tem računu manjše od zneska 42.118,39 EUR oz. če bi bilo s takšnim razpolaganjem kritje zmanjšano pod navedeni znesek (1. točka), enako pa tudi za znesek 2.886,66 CHF na varčevalnem računu toženca (2. točka). Nadalje naj bi se prepoved nanašala tudi na toženčeva sredstva pri K., d. d., če je kritje na tem računu manjše od zneska 7.009,58 EUR (3. točka), ter pri S., d. d., če je kritje na računu manjše od 778,65 EUR (4. točka). Prepoved izplačila ne bi veljala za toženčev nalog izplačanih denarnih sredstev oz. prenos denarnih sredstev tožnici (5. točka). Po predlogu tožnice bi začasna odredba veljala še 60 dni po pravnomočnosti sodbe, toženec pa naj bi ji povrnil pravdne stroške v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega paricijskega roka pa do plačila (6. in 7. točka predloga).

2. Tožnica se zoper sklep pritožuje, nominalno iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov (1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Predlaga njegovo spremembo in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe ter opredeljuje pritožbene stroške. Navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča neživljenjska. Meni, da je izkazala za verjetno, da njena terjatev obstoji in glede tega sodišče očitno ni imelo nobenega dvoma. Graja presojo vprašanja, ali obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve, če sodišče ne bo sledilo njenemu predlogu, onemogočena ali precej otežena. Sodišče je namreč svoj zaključek glede neobstoja tovrstne nevarnosti temeljilo na ugotovitvi, da je toženec glede na trenutek razveze zakonske zveze znesek sredstev na svojem osebnem računu povečal in ne zmanjšal. Pritožnica očita, da je sodišče zanemarilo dejstvo, da lahko toženec prosto in v vsakem trenutku razpolaga z denarnimi sredstvi, ki pripadajo tudi njej. Pravi, da je jasno, da bi bila v takem primeru uveljavitev njene terjatve bistveno otežena, za takšno toženčevo ravnanje pa obstaja objektivna in izkustvena nevarnost, saj ta odklanja vsako mirno rešitev spora. Nadalje nasprotuje oceni, da je verjetnost nastanka težko nadomestljive škode ter dejstvo, da toženec zaradi izdaje začasne odredbe ne bi utrpel nikakršnih neugodnih posledic, zatrjevala zgolj pavšalno. Zahtevala je namreč zgolj prepoved razpolaganja s polovico sredstev na toženčevih računih, ki bi po izreku predlaganega ukrepa še vedno razpolagal z lepo količino denarnih sredstev. Navaja, da je toženec zaposlen ter redno prejema mesečno plačo. Pravi, da je že tekom postopka na prvi stopnji zatrjevala, da je njeno premoženjsko stanje slabo in bi jo toženec z razpolaganjem pahnil v še večjo socialno stisko; bila bi primorana uveljavljati različna pravna sredstva, za katera že sedaj zelo težko zbere denar.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Tožnica z aktualnim predlogom za izdajo začasne odredbe meri na zavarovanje svojega zahtevka po tožbi zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja zakoncev in določitve deleža na njem, kar je nedenarna terjatev, čeprav s predlogom meri le na blokado denarnih sredstev.

7. Pritrditi je treba presoji sodišča prve stopnje, da tožnica pogojev, ki se zahtevajo za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ni izkazala.

8. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) kot prvi pogoj za to zahteva, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst. 272. čl. ZIZ). Poleg verjetnega obstoja terjatve je treba za izdajo začasne odredbe pri nedenarnih terjatvah izkazati še enega izmed naslednjih pogojev: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (2. odst. 272. čl. ZIZ). Upnik pa nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 270. v zvezi s 3. odst. 272. čl. ZIZ). Sodišče prve stopnje se sicer napačno sploh ni ukvarjalo z vprašanjem verjetnega obstoja tožničine terjatve. Vendar se je treba strinjati, da tožnica nobenega izmed dodatno potrebnih pogojev ni verjetno izkazala.

9. Ker tožnica s tožbo zahteva, naj sodišče ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo nepremičnine in denarna sredstva ter da je njen delež na tem premoženju ena polovica, bi morala verjetno izkazati, da obstoji nevarnost za uveljavitev te njene terjatve, to pa pomeni za delitev skupnega premoženja.(1) Tega tožnici ni uspelo izkazati, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla le, da toženec iz skupnega premoženja pravdnih strank prispeva za stroške stanovanja, v katerem živi z novo partnerko. Zgolj dejstvo, da lahko toženec z denarnimi sredstvi prosto razpolaga, ne zadošča za izkaz (objektivne) nevarnosti uveljavitve delitve njunega premoženja, saj ni nič rečeno, na kakšen način se bo sploh delilo. Celo če bi toženec res dvignil ves denar, to še ne bi pomenilo, da bi bila s tem otežena ali celo onemogočena delitev skupnega premoženja.

10. Nadalje se pritožbeno sodišče strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožnica glede nastanka neznatne škode podala zgolj pavšalne navedbe. Neznatna škoda je pravni standard, ki ga mora s trditveno podlago o konkretnih okoliščinah na strani dolžnika izkazati upnik, pri čemer zgolj povzemanje zakonske dikcije na zadošča. Navedbe morajo biti v tolikšni meri konkretizirane in podprte z relevantnimi dokazi, da lahko sodišče zanesljivo oceni, ali bi dolžniku z izdajo začasne odredbe res nastala zgolj neznatna škoda. Kot opozarja že prvostopenjsko sodišče, je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe v tej zvezi navedla zgolj, da toženec ne bo utrpel nikakršnih neugodnih posledic, ker gre za začasno odločitev, kar je premalo, saj v izhodišču velja, da je vsak poseg v lastnino za lastnika škodljiv, četudi ima lastnik še drugo premoženje,(2) na kar se tožnica med drugim sklicuje v pritožbi.

11. Tudi ocena prvostopnega sodišča, da tožnica ni izkazala, kakšna škoda bi ji nastala v primeru neizdaje začasne odredbe in zakaj bi bila ta škoda težko nadomestljiva, je pravilna. Kadar naj bi nastala premoženjska škoda, je kriterij za presojo njene težke nadomestljivosti oz. nenadomestljivosti precej strog, tožnica pa ni niti zatrjevala, da toženec eventualne škode kasneje (npr. zaradi slabega finančnega stanja) ne bi mogel povrniti.(3)

12. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. člena ZPP).

13. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov (151. čl. ZPP). O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Op. št. (1): Prim. sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 1110/2016 z dne 4. 5. 2016. Op. št. (2): Prim. sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1338/2016 z dne 18.5.2016. Op. št. (3): Pogorelčnik Vogrinc N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 98.