Jedro

Sodišče v kazenskem postopku nima pooblastila za zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka. Tudi če ugotovi, da teče v zvezi s tem pravda ali da je bila celo izrečena že pravnomočna sodba (ali da obstoji drug izvršilni naslov), oškodovanca napoti na pravdo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot strošek nastal pri odločanju v zahtevi za varstvo zakonitosti 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo J.K. za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ. Po 50. členu tega zakona mu je izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Določilo mu je posebni pogoj, da mora oškodovancu S.d.o.o. v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe plačati znesek premoženjske koristi v višini 764.000 SIT (oziroma sedaj 3.188,12 EUR), to je znesek v katerem je oškodovancu priznalo premoženjskopravni zahtevek. Pritožbo obdolženčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo višje sodišče v Mariboru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Če zagovornik ne soglaša z višino povzročene škode in posledično z višino prisojenega premoženjskopravnega zahtevka, uveljavlja le razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). S tem, ko je bil oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek, pa sodišče prve stopnje tudi ni poseglo v pristojnost pravdnega oziroma izvršilnega sodišča. 105. člen ZKP, na katerega se sklicuje zahteva, namreč določa obveznost sodišča, da odloči o uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku.

V odgovoru obsojenčevega zagovornika na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornik vztraja pri vloženi zahtevi ter ponovno poudarja, da sta se obdolženec in oškodovanec sporazumela na hodniku sodišča o poravnavi škode, zaradi česar sodišče ne bi smelo odločati o premoženjskopravnem zahtevku, kateri hkrati predstavlja izvršilni naslov. Ponovno poudarja, da oškodovanec z ničemer ni dokazal višine svoje terjatve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sme skladno s prvim odstavkom 420. člena ZKP vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku le zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede na to, da že iz navedene določbe nedvoumno izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vsebuje drugi odstavek istega člena še izrecno prepoved vlaganja tega izrednega pravnega sredstva iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tem, ko zagovornik v zahtevi navaja, da dolg obdolženca v višini, kakor je navedena v izreku pravnomočne sodbe, ne obstaja, oziroma da je višina dolga sporna, da sodišče sploh ni ugotavljalo koliko blaga je bilo obdolžencu dobavljenega, ipd., izpodbija dejansko presojo sodišča, torej uveljavlja razlog iz katerega, kot je bilo povedano, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati.

Neutemeljena pa je tudi nadaljnja trditev v zahtevi, da sodišče ni imelo podlage za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ker sporna višina premoženjskopravnega zahtevka, ne da bi zato sodišče imelo dejansko podlago v knjigovodskih listinah, ne more predstavljati temelja za odločitev o povrnitvi škode. V kazenskem postopku je namreč dejanska podlaga za odločitev o višini premoženjskopravnega zahtevka v tem postopku ugotovljena premoženjska korist, ki si ju je obdolženec pridobil s kaznivim dejanjem, pri čemer sodišče pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev (torej tudi podlage za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku) ni vezano na nobena formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno (18. člen ZKP). Pravno podlago za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku pa predstavlja 105. člen ZKP. Glede na očitek, da je sodišče s tem, ko je oškodovancu prisodilo premoženjskopravni zahtevek, poseglo v pravdni postopek in v civilni postopek, pa je potrebno pojasniti, da pomeni adhezijski postopek ravno pritegnitev pravde h kazenskemu postopku, le da se v kazenskem postopku povrnitev škode uveljavlja s predlogom in ne s tožbo. Kazensko sodišče pa nima pooblastila za zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka in to tudi v primeru, če ugotovi, da teče v zvezi s tem pravda ali da je bila celo izrečena že pravnomočna sodba (ali da obstoji drug izvršilni naslov). V takem primeru bo namreč v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom le napotilo na pot pravde. V konkretni kazenski zadevi ne gre za tak primer, saj oškodovanec zoper obsojenca ni vložil civilne tožbe, ni sklenil sodne poravnave, niti glede poplačila obravnavane škode ne obstaja izvršljiv notarski zapis, oziroma kakršnakoli listina, ki bi lahko bila podlaga za izvršbo. Glede na navedeno je sodišče s tem, ko je obdolženca spoznalo za krivega in mu prisodilo uveljavljani premoženjskopravni zahtevek v višini s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, ni kršilo drugega odstavka 105. člena. To določbo bi kršilo, kolikor ne bi odločilo tako kot je.

Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju v tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče upoštevalo težo in zapletenost te kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu.