Jedro

Ključno za storitev kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 sta vsebina, s katero posameznik v pravnem prometu nekaj dokazuje in vrsta listine, na kateri se ta dokaz nahaja.

Izrek

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Lendavi je kot sodišče prve stopnje 8. 3. 2017 obdolženega B.L. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni obdolženčevi izdatki, kakor tudi potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika obremenjujejo proračun. Izrečeno je bilo izdano v sodbi I K 4762/2016. 2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve navedenega kaznivega dejanja ter mu po presoji vseh okoliščin izreče kazen 4 mesece zapora.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica po povzetku opisa dejanja in dokazne ocene sodišča prve stopnje, tej nasprotuje z obrazložitvijo, po kateri je jasno, da je obdolženi D.S. zamolčal, da puške z risano cevjo znamke Baikal nima v posesti, ker mu je bila pri hišni preiskavi dne 20. 10. 2015 zasežena. S tem je dosegel, da mu je D.S. izdal najprej dovoljenje za nabavo navedene puške, nato pa še puško vpisal v orožni list. Razen tega obdolženčev zagovor, da je imel puško v posesti na podlagi pravno-veljavnega naslova v dokaznem postopku ni bil potrjen, hkrati pa je bilo zanesljivo ugotovljeno, da si je takoj po hišni preiskavi prizadeval za prepis lastništva na puški in nato za pridobitev dovoljenja za posest in nošenje orožja. V zvezi z zadnjim je obdolženi sprožil postopek, v katerem je istočasno podal vlogo za nabavo puške ter vlogo za njeno registracijo. V postopku mora imetnik dovoljenja ob registraciji orožja prinesti nabavljeno orožje pristojnemu organu na vpogled in mu tudi izročiti potrdilo o nabavi (slednje je obdolženi sicer storil), spet pa ni nikjer določeno, da bi morala uradna oseba od prosilca zahtevati, da puško pokaže na vpogled. Še zlasti, ker je bila predmetna puška že vpisana v evidencah, ki jih vodi upravni organ o registraciji orožja, zaradi česar so bili podatki o orožju uradni osebi znani in jih je lahko samo prenesla iz uradnih evidenc, saj je ravno to namen, da bi naj oseba, ki orožje registrira, orožje dala upravnemu organu na vpogled, da podatke o orožju vnese v uradne evidence in seveda v orožno listino. Določilo, da imetnik dovoljenja ob registraciji orožja nabavljeno orožje pristojnemu organu da na vpogled, služi ravno temu, da se pridobijo podatki o orožju in ugotovi skladnost med dovoljenjem in registracijo, ne pa, da bi bilo namenjeno zgolj temu, da se ugotovi, ali ima imetnik dovoljenja orožje v posesti. O slednjem je bila uradna oseba toliko bolj prepričana, saj je bil v obravnavanem primeru ob registraciji orožja prisoten tudi prodajalec, kar bi moralo biti povezano z izpovedbo D.S., da orožja ne bi registriral, če bi vedel, da je bilo orožje zaseženo, da se nahaja na policiji in da ga torej obdolženi ni imel v posesti.

6. Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 stori tisti, ki spravi pristojni organ ali notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bil dokaz v pravnem prometu. Gre za posebno obliko tako imenovane intelektualne falsifikacije, ko listino izda pravi izdajatelj, ki je na listini kot tak tudi označen ter je pooblaščen za izdajo listine, vendar je vsebina izdane listine lažna (Deisinger M., Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 598 do 599). Ključna za storitev tega kaznivega dejanja sta torej vsebina, s katero posameznik v pravnem prometu nekaj dokazuje in vrsta listine, na kateri se ta dokaz nahaja.

7. Čeprav pritožnica v uvodu pritožbene obrazložitve povzema konkretni opis kaznivega dejanja, prezre sestavine (rubrike) vloge za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, kot vloge za registracijo orožja ter izdajo orožne listine, v katerih se obdolženi ob posesti navedene puške niti ni bil dolžan izjavljati. V prvi vlogi je obdolženi moral, ob izpolnjenih osebnih podatkih, opredeliti kategorijo, vrsto in kaliber orožja, navesti potrebe, kraj ter razloge za nabavo. V drugi vlogi je zgolj priglasil nabavljeno orožje ter skupaj s potrdilom o nabavi in dokazilom o plačani taksi vložil zahtevek za registracijo orožja ter izdajo orožne listine oziroma za vpis orožja v orožno listino. Z izdanim dovoljenjem za nabavo orožja tako ni bilo potrjeno ničesar lažnega (neresničnega), kot ni bilo potrjeno ničesar lažnega tedaj, ko je bila puška vpisana v orožni listini. Res je sicer, da gre v obeh primerih za javni listini, ki pa nista služili dokazovanju posesti puške, ampak sta potrjevali izpolnjenost zakonskih pogojev za njuno izdajo. Če to ne bi bilo upravičeno, gre zmota na rovaš izdajatelja listin, kar pa je v obravnavanem primeru končno nepomembno, saj navedeni listini, kot rečeno, posesti puške nista dokazovali.

8. Po ugotovljenem pritožničino poudarjanje nepotrjenosti obdolženčevega zagovora, povzemanje prvin postopka tako imenovane registracije orožja ter zlasti sklicevanje na izpovedbo omenjenega D.S., ne more biti uspešno in hkrati še, ker je posredi skoraj identičen položaj, kot v primeru izdaje dvojnika vozniškega dovoljenja, ko pristojni upravni organ ne potrdi, niti v tej listini niti v registru voznikov motornih vozil ali v kakšni drugi evidenci, ki jo vodi, da je bil izvirnik voznikovega dovoljenja izgubljen (Deinsinger, prav tam, stran 599). To je bilo bržkone v postopku za izdajo vozniškega dovoljenja zatrjevano, ne pa tudi, kot v obravnavanem primeru posest puške, z izdanim dvojnikom dokazano. Razlika med primeroma je le, da pri prvem zatrjevanja o izgubi vozniškega dovoljenja najverjetneje niso bila resnična, medtem ko v obravnavanem primeru posest puške sploh ni bila zatrjevana, navedba o njenem zasegu pa v nobeni vlogi ni bila zahtevana. Če torej v prvem primeru ni bil izpolnjen/dokazan drugi pogoj za storitev navedenega kaznivega dejanja, v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen nobeden izmed teh dveh pogojev in je obdolženi smel biti obtožbe že zato oproščen oziroma še preden je bilo ugotovljeno, da mu storitev očitanega kaznivega dejanja v bistvu ni bila dokazana zato, ker vsebina vlog po upravnem organu ni bila preverjena.

9. Glede na to, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.