Jedro

Odlok je v tem, ko za postavitev nosilcev oglaševanja na zemljiščih, ki niso v lasti Mestne občine ..., predpisuje soglasje pristojnega oddelka Mestne občine, nezakonit in ga zato ni mogoče uporabiti pri odločanju. Odlok namreč ureja zgolj postavljanje oziroma uporabo objektov in naprav za nameščanje obvestil in reklam, zato očitno ne predstavlja prostorskega akta v smislu ZPNačrt oziroma pred tem veljavnega ZUreP-1, saj ti akti prostor urejajo celovito in ne le glede posamezne vrste objektov. Odlok torej v obsegu, v kakršnem posega na področje urejanja prostora mimo določb ZPNačrt, nima zakonske podlage, oziroma je nezakonit. Celo na podlagi prostorskega akta pa investitorju ni mogoče nalagati pridobitve soglasja občine, saj je volja občine izražena že v postopku priprave tega akta. Izdajanje soglasja brez vnaprej določenih pogojev in mimo določb prostorskega akta po svoji vsebini pomeni dopolnjevanje oziroma spreminjane prostorskega akta, ki ga ne opravi pristojni organ in do katerega ne pride po predpisanem postopku, tako da je Odlok tudi iz tega razloga nezakonit.

Izrek

1.Tožbi se ugodi, odločba Mestne občine Kranj št. 3506-256/2008-7-(46/10) z dne 15. 9. 2009 se odpravi in se zadeva vrne Mestni občini Kranj v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Mestna občina Kranj je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo soglasja za postavitev nosilca oglaševanja za lastne potrebe na parc. št. 1217/4 k.o. ... V obrazložitvi te odločbe je navedla, da Odlok o oglaševanju in usmerjevalnem sistemu v Mestni občini Kranj (Uradni list RS, št. 79/01 in 20/06, dalje Odlok) v 12. členu določa, da je oglaševanje za lastne potrebe pravnih oseb in samostojnih podjetnikov dovoljeno na njihovih poslovnih stavbah, prostorih in funkcionalnih zemljiščih, kjer opravljajo svojo dejavnost in je vidno z javne površine. Na teh zemljiščih sme stranka s soglasjem pristojnega oddelka tožene stranke postaviti nosilce oglaševanja za lastne potrebe, za izdajo soglasja pa se smiselno uporablja postopek, določen v 9. členu Odloka. Tožeča stranka je zaprosila za izdajo soglasja za postavitev nosilca oglaševanja na zemljišču, ki ne predstavlja njene poslovne stavbe, prostora ali funkcionalnega zemljišča, kjer opravlja svojo dejavnost. Zato tožeča stranka ni izpolnila pogojev za lastno oglaševanje ter je tožena stranka njeno vlogo zavrnila.

Župan Občine Kranj je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa je smiselno ponovil navedbe iz obrazložitve prvostopenjske odločbe.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo prekršila Odlok, pa tudi ustavno varovano pravico tožeče stranke do svobodne podjetniške pobude po 74. členu Ustave RS. Nosilec oglaševanja – oglasna tabla, ki je predmet obravnavanega upravnega postopka, namreč ne po izgledu, ne po vsebini ali velikosti ne krši nobenih omejitev iz 74. člena Ustave RS, oziroma ne nasprotuje javni koristi ali pravilom prepovedi nelojalne konkurence. Z izdano odločbo je tožena stranka tožeči absolutno onemogočila oglaševanje na sedanji način. Izpodbijana odločba je v nasprotju z določbami ZUP, saj ne navaja, na podlagi katerih dokazov oziroma listin je bilo ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka ob izdaji odločbe ni upoštevala vseh elementov oglaševanja, ki jih je v svoji vlogi navedla tožeča stranka, temveč le tri, namreč nosilca oglaševanja, izvajalca oglaševanja in MOK, ni pa upoštevala lokacije oglaševanja. Iz predloga tožeče stranke je jasno razvidno, da zahteva izdajo soglasja za točno določen nosilec oglaševanja, namreč reklamno tablo, glede točno določene osebe, ki izvaja oglaševanje, ki želi postaviti lastno tablo, na kateri je oglas za lastno firmo, z navedbo parcele pa je jasno navedena tudi lokacija oglaševanja. Organ bi moral upoštevati tudi določbo člena 5/2 Odloka, po katerem se nosilci oglaševanja lahko postavljajo na zasebnih zemljiščih, pri čemer ta določba nima nobenih omejitev glede izvajalcev oglaševanja, povzema pa jo tudi „5. točka 9/1 Odloka, ki se smiselno uporablja tudi po 13. členu Odloka“, kar pomeni, da je za postavitev tovrstnega oglaševanja poleg soglasja lastnika potrebno tudi soglasje MOK. O vsem tem se tožena stranka ni izrekla kljub temu, da je tako stanje v zadevi izkazano. Tožena stranka bi morala glede na to dejansko stanje izdati zahtevano soglasje ali pa ugotoviti, da za tako oglaševanje soglasje ni potrebno. Tožeča stranka navaja še, da je za oglasno tablo toženi stranki plačala tudi komunalni prispevek, ki ga je tožena stranka sprejela, kar pomeni, da soglaša z oglasno tablo in njeno postavitvijo. Iz vseh navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani upravni akt odpravi, poleg tega pa naj odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v odgovoru na tožbo pa je smiselno ponovila navedbe iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter sodišču predlagala, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Predmet obravnavanega postopka je bila izdaja soglasja Mestne občine Kranj, ki je za postavitev nosilcev oglaševanja za lastne potrebe predpisana v 1. odstavku 13. člena Odloka. Pravna podlaga za odločanje tožene stranke v obravnavani zadevi je 12. člen Odloka, ki v 1. odstavku 12. člena določa, da je oglaševanje za lastne potrebe oglaševanje pravnih oseb in samostojnih podjetnikov na njihovih poslovnih stavbah, prostorih in funkcionalnih zemljiščih, kjer opravljajo svojo dejavnosti in je vidno z javne površine (...).

Sodišče uvodoma ugotavlja, da se besedilo 1. odstavka 12. člena Odloka, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 79/01 z dne 10. 10. 2001, razlikuje od besedila, na kakršnega se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje tožena stranka. Objavljeno besedilo, kot ga zgoraj povzema sodišče, namreč ne vsebuje besede „dovoljeno“. Brez te besede navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da oglaševanje za lastne potrebe kakorkoli omejuje, temveč ga le opredeljuje. Ta določba zato toženi stranki že sama po sebi ne daje podlage za to, da bi tožeči stranki kakorkoli preprečevala postavitev nosilca oglaševanja. Sodišče pripominja še, da navedena določba ni bila v ničemer spremenjena z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o oglaševanju in usmerjevalnem sistemu v Mestni občini Kranj, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 20/06 z dne 24. 2. 2006. Vendar pa bistvenega razloga za odločitev sodišča ne predstavlja opisana pomanjkljivost, temveč ugotovitev, da je Odlok v tem, ko za postavitev nosilcev oglaševanja na zemljiščih, ki niso v lasti Mestne občine Kranj, predpisuje soglasje pristojnega oddelka Mestne občine Kranj (2. odstavek 5. člena, 1. odstavek 13. člena) nezakonit in ga zato ni mogoče uporabiti pri odločanju.

Odlok namreč ureja zgolj postavljanje oziroma uporabo objektov in naprav za nameščanje obvestil in reklam, zato očitno ne predstavlja prostorskega akta v smislu Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, dalje ZPNačrt) oziroma pred tem veljavnega Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, dalje ZUreP-1), saj ti akti prostor urejajo celovito in ne le glede posamezne vrste objektov (prim. npr. 38. člen ZPnačrt). Zakoni o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št 32/93), o volilni kampanji (Uradni list RS, št. 62/94 in nadaljnji) in o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in nadaljnji), na katere se tožena stranka formalno sklicuje v preambuli Odloka, po drugi strani toženi stranki ne dajejo nobene podlage za sprejemanje prostorskih aktov mimo ZPNačrt. Odlok torej v obsegu, v kakršnem posega na področje urejanja prostora mimo določb ZPNačrt, nima zakonske podlage, oziroma je nezakonit. Celo na podlagi prostorskega akta pa investitorju ni mogoče nalagati pridobitve soglasja občine, saj je volja občine izražena že v postopku priprave tega akta (prim. npr. 25. in 46. člen ZPNačrt). Izdajanje soglasja brez vnaprej določenih pogojev in mimo določb prostorskega akta po svoji vsebini pomeni dopolnjevanje oziroma spreminjane prostorskega akta, ki ga ne opravi pristojni organ in do katerega ne pride po predpisanem postopku, tako da je Odlok tudi iz tega razloga nezakonit. Sodišče se je pri presoji zakonitosti navedenih določb Odloka oprlo na ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča RS, kot je povzeta npr. v odločbah opr. št. U-I-35/01 z dne 13. 2. 2003 in U-I-262/01 z dne 19. 12. 2001. Po določbi 125. člena Ustave RS je sodišče pri odločanju vezano izključno na Ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če sodišče meni, da podzakonski akt, ki bi ga sicer moralo uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (t. i. exceptio illegalis). Ker je Odlok iz prej navedenih razlogov očitno nezakonit, ga zato sodišče ni moglo uporabiti pri odločanju v tej zadevi. To pa tudi pomeni, da tožena stranka za svojo odločitev, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni imela veljavne pravne podlage.

Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da v postopku izdaje upravnega akta ni bil pravilno uporabljen materialni predpis (1. točka 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji ZUS-1), zato je na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo organu, ki je upravi akt izdal, v ponoven postopek. Po določbi 4. odstavka istega člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, zato je tožeča stranka po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika).