Jedro

Tožnica ni upravičena zahtevati vračila dodatka za povečan obseg dela, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače. Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Slednjemu je tožnica zadostila z zatrjevanjem, da bi toženka kot finančni knjigovodja morala poznati obveznosti pravočasnega in rednega oddajanja davčnih obračunov oziroma napovedi ter posledice neoddajanja. V zvezi z zatrjevano preobremenjenostjo, s katero se toženka skuša razbremeniti krivdne odgovornosti (očitka hude malomarnosti), je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, ali je tožnico kot delodajalko v času delovnega razmerja dejansko opozarjala, da je preobremenjena.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu I. točke izreka glede plačila odškodnine v znesku 7.516,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe in v III. točki izreka glede odločitve o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede plačila zneska 6.778,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 14.294,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Tožnici je naložilo povrnitev stroškov postopka toženki v višini 2.114,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov in sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj izpoved direktorja A. A. glede izplačila dodatka zaradi povečanega obsega dela ni bila prepričljiva, saj se dejansko ni v ničemer razlikovala od izpovedi priče B. B. in toženke same. Toženka je po presoji B. B. in direktorja v svojem rednem delovnem času imela več dela kot ostale zaposlene, zaradi česar je na podlagi dogovora prejemala 20 % dodatek za količino. Strinjala se je, da ves čas opravlja večji obseg dela kot ostale zaposlene v računovodstvu. Ker pa tega dela dejansko ni opravila, kar je tožnica ugotovila šele po prenehanju delovnega razmerja, dodatek terja nazaj. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni izkazala, da je toženka neutemeljeno prejemala dodatek iz naslova povečanega obsega dela. Predložila je številne pisne dokaze, do katerih se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, s čimer je kršilo njeno pravico do sojenja. Toženki je očitala, da za stranke, za katere je vodila računovodstvo, ni opravila del, ki bi jih po pravilih računovodske stroke morala izvesti vestno, strokovno in pravočasno, kot to določa tretji odstavek 9. člena pogodbe o zaposlitvi, vključno z oddanimi REK obrazci in obračuni DDV do 31. 7. 2020, prav tako pa tožnice ni opozorila, da del ni opravila ali da bi imela s katero od strank težave v smislu, da ne posreduje listin, niti da bi bila preobremenjena, zaradi česar svojih nalog ne bi zmogla po pravilih stroke opraviti pravočasno. Poudarja, da je v svojih vlogah obširno obrazložila nestrokovnost in nevestnost dela toženke ter očitane napake, kot so neoddajanje REK obrazcev ob izplačilu plač, neoddajanje obračunov za DDV, neknjiženje faktur, osnovnih sredstev, potnih nalogov, plačilnih kartic zaposlenih itd., za kar je predložila listinske dokaze, do katerih se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Toženka se je v četrtem odstavku 4. člena pogodbe o zaposlitvi zavezala dela opravljati pravočasno oziroma v postavljenem roku, strokovno in kvalitetno, vendar te svoje obveznosti ni izpolnjevala. Izpostavlja, da vsak povprečno skrben računovodja ve, da mora skladno s predpisi in pravili stroke obračun za DDV oddati do konca naslednjega meseca ter da mora REK obrazec oddati ob izplačilu plač. Vsakršno drugačno ravnanje je nevestno, neskrbno in hudo malomarno. Da je bilo toženki naročeno, da odda zahtevek za nagrado za zaposlenega invalida pri C. d. o. o., potrjujeta e-sporočilo D. D. z dne 8. 5. 2020 ter izpoved B. B., da ima sama ključek za oddajanje vseh obrazcev za tožnico in so si ga z zaposlenimi podajale. Dejstvo, da ni imela pooblastila, toženke ne opravičuje, da zahtevka ni oddala. Navaja, da je brez podlage ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila toženka preobremenjena z delom in s pomočjo drugim sodelavkam. Za pomoč, ki jo je izvajala kot mentor, je bila plačana. Ostala pomoč pa ni sodila v okvir njenih del in nalog, niti ji ni bila odrejena s strani tožnice, zato bi jo morala zavrniti, če jo je to obremenjevalo. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja elementov odškodninske odgovornosti, sodba pa ne vsebuje razlogov oziroma ugotovitev o protipravnem ravnanju toženke, niti o vzročni zvezi med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Sodišče ne more presojati krivde toženke, ne da bi predhodno ugotovilo protipravna ravnanja. Krivdo je mogoče presojati le v povezavi s konkretnimi protipravnimi ravnanji. Dejstvo, da nekdo redoma ne oddaja predpisanih obračunov DDV ali drugih predpisanih davčnih obračunov, prejema celo pozive FURS, kaže najmanj na hudo malomarnost. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugo sodnico posameznico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Navaja, da sta bila razlog in s tem podlaga za to, da je toženka prejemala dodatek za povečan obseg dela, ves čas prejemanja dodatka podana, zato tožnica ne more zahtevati (niti delnega) vračila dodatka. Sporni dodatek je bil vezan na število strank in s tem povečan obseg dela, ne pa na količino dejansko opravljenega dela, zato tožnica svojega zahtevka ne more utemeljevati s tem, da toženka ni opravila vsega dela, za katerega je pričakovala, da bo opravljeno. Ker je tožnica dodatek ob vsakokratnem mesečnem ocenjevanju ves čas izplačevala, ni dvoma, da je bila toženka do njega upravičena. Tudi če bi sodišče prve stopnje sledilo izpovedi direktorja, ki je sicer deloma kontradiktorna in ji utemeljeno ni sledilo, ne bi moglo priti do drugačnega zaključka glede neutemeljenosti zahtevka v delu, ki se nanaša na vračilo spornega dodatka. Zaradi jasno izkazane preobremenjenosti toženka ni mogla poknjižiti vseh poslovnih dogodkov za E. d. o. o. in je naredila nekaj manjših napak pri ostalih družbah. Delo je opravljala po najboljših močeh in v skladu s svojo najboljšo presojo. Ni ravnala v nasprotju s svojimi obveznostmi iz delovnega razmerja, zato ji ni mogoče očitati protipravnosti. Predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

**Glede vračila dodatka za povečan obseg dela**

6. Tožnica v tem sporu od toženke zahteva plačilo zneska 6.778,08 EUR iz naslova izplačanega dodatka za povečan obseg dela. V postopku pred sodiščem prve stopnje je navajala, da je toženki od maja 2019 izplačevala 20 % dodatek zaradi povečanega obsega dela, ker je vodila računovodstvo za več strank, po prenehanju delovnega razmerja pa je ugotovila, da toženka dejansko ni izvajala niti osnovnih del po pogodbi o zaposlitvi oziroma ni opravila več dela, zato je dodatek prejemala neupravičeno. Z izplačilom tega dodatka naj bi pri tožnici prišlo do zmanjšanja premoženja. V pritožbi prav tako navaja, da je na podlagi (ustnega) dogovora toženki mesečno plačevala dodatek za povečan obseg dela oziroma dodatek za količino, s čimer jo je stimulirala, ker je glede na število strank ves čas opravljala večji obseg dela kot ostale zaposlene v računovodstvu, kar sta presodila tako direktor tožnice kot vodja računovodstva B. B. 7. Ker ji je bilo dodeljeno večje število strank, je tožnica toženki priznala dodatek za povečan obseg dela, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da po naravi predstavlja (vsaj delno) stimulacijo oziroma delovno uspešnost in da se je direktor glede dodatka sproti odločal, koliko in komu bo izplačan. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilno presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena zahtevati vračila tovrstnega dodatka, čemur v pritožbi neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da tega dodatka ne bi izplačevala, če bi med trajanjem pogodbe o zaposlitvi vedela, da toženka povečanega obsega dela ne opravlja. Tožnica kot delodajalka bi namreč v okviru izvajanja nadzora morala sproti preverjati količino opravljenega dela toženke in posledično njeno upravičenost do dogovorjenega dodatka za povečan obseg dela. Svoje neskrbnosti oziroma opustitve delodajalske dolžnosti nadzora nad opravljenim delom, zaradi katere je prišlo do izplačil spornega dodatka, pa ne more prevaliti na toženko in tako od nje zahtevati vračila tega dela plače. Glede na navedeno za odločitev niti ni bistveno, ali je toženka dejansko opravila več dela kot ostale zaposlene oziroma je imela povečan obseg dela (kar je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo) ali ne. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba posebej opredeljevati do pisnih dokazov, s katerimi je tožnica dokazovala, da je toženka neutemeljeno prejemala dodatek iz naslova povečanega obsega dela.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za vračilo dodatka za povečan obseg v znesku 6.778,08 EUR, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**Glede odškodninske odgovornosti**

9. Tožnica od toženke uveljavlja tudi plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je toženka povzročila tožnici pri delu oziroma v zvezi z delom. Zahtevek je oprla na navedbe, da toženka svojih del in nalog ni opravljala strokovno (ni pravilno upoštevala olajšav), pravočasno (ni v rokih oddajala predpisanih obrazcev REK, obračunov DDV na FURS), vestno in kvalitetno (ni knjižila faktur, potnih nalogov, bančnih izpiskov, ni uveljavljala oprostitev plačila prispevkov …), pri čemer je kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi oziroma ravnala v nasprotju z davčnimi predpisi in s pravili računovodske stroke, ki jih je poznala oziroma bi jih morala poznati, kar ne ustreza ravnanju povprečno skrbnega računovodje. V tožbi in pripravljalnih vlogah je konkretno za vsako od strank, za katere je bila zadolžena toženka (C. d. o. o., F. d. o. o., G. d. o. o., E. d. o. o.), opredelila nepravilna ravnanja (opustitve) toženke pri vodenju računovodstva in škodo, ki jo je zaradi tega utrpela.

10. Po presoji sodišča prve stopnje toženki v zvezi s povzročitvijo škode ni mogoče očitati hude malomarnosti, saj naj bi bila preobremenjena in naj bi imela več dela, kot ga je zmogla, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Takšna presoja krivdne oblike je materialnopravno zmotna, odločitev sodišča prve stopnje pa najmanj preuranjena. Zgolj ugotovitev, da je bila toženka preobremenjena s svojim delom in s pomočjo drugim sodelavkam, zaradi česar ni mogla opraviti vsega naloženega dela oziroma tega, kar ji očita tožnica, še ne zadostuje za sklep, da ji ni mogoče očitati hude malomarnosti oziroma da ni podana njena odškodninska odgovornost. Standard hude malomarnosti pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega (povprečno skrbnega) človeka oziroma v obravnavnem primeru povprečno skrbnega računovodje. Slednjemu je tožnica zadostila z zatrjevanjem, da bi toženka kot finančni knjigovodja morala poznati obveznosti pravočasnega in rednega oddajanja davčnih obračunov oziroma napovedi ter posledice neoddajanja. V zvezi z zatrjevano preobremenjenostjo, s katero se toženka skuša razbremeniti krivdne odgovornosti (očitka hude malomarnosti), je po presoji pritožbenega sodišča bistveno, ali je tožnico kot delodajalko v času delovnega razmerja dejansko opozarjala, da je preobremenjena. Kot pravilno opozarja tožnica v pritožbi, je sodišče prve stopnje krivdo toženke presojalo ne da bi predhodno ugotovilo konkretna protipravna ravnanja. Krivda kot osebna sposobnost oškodovalca, da spozna nedopustnost svojega ravnanja in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje, se namreč neločljivo navezuje na neko nedopustno ravnanje (ali opustitev).1 Ker iz sodbe ne izhaja, kaj so bili očitki toženki, ali so bila ravnanja (opustitve) protipravna, kakšna je nastala škoda in ali obstaja vzročna zveza, je utemeljen tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Z vidika možnosti preizkusa sodbe je namreč pomanjkljiva obrazložitev sodišča prve stopnje, da ni dokazano nestrokovno in nevestno delo toženke, ker je ta uživala zaupanje med zaposlenimi, ki so se nanjo obračali, ter da vsega, kar je bilo ''narobe'' pri tožnici, ni mogoče naprtiti toženki, ki je bila morda pri določenih opravilih res malo manj agilna in skrbna.

11. Sodišče prve stopnje bi moralo za vsako izmed očitanih ravnanj oziroma opustitev opredeliti vse elemente odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (OZ), tj. obseg nastale škode,2 v čem je toženka ravnala protipravno (opredeliti dolžno skrbnost toženke kot finančne knjigovodje ter v čem jo je kršila), vzročno zvezo med njenim protipravnim ravnanjem (opustitvijo) in nastalo škodo ter hudo malomarnost (okoliščine, ki kažejo na hujšo obliko krivde od navadne malomarnosti) skladno z določbo 177. člena ZDR-1. V konkretnem primeru bi moralo tudi ugotoviti, ali je bila prav toženka zadolžena za izvedbo del in nalog, v zvezi s katerimi ji tožnica očita protipravna in hudo malomarna ravnanja oziroma opustitve.

12. Ker je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ker zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo vseh elementov odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu odločitve o odškodninskem zahtevku v znesku 7.516,64 EUR, kot je razvidno iz izreka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP). Zaradi takšne odločitve o glavni stvari, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, saj je odločitev o stroških postopka v tem sporu odvisna od končnega uspeha strank, ki v tej fazi postopka še ni znan. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ugotoviti posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti ob upoštevanju v tej odločitvi poudarjenih izhodišč in napotil, ter navesti ustrezne razloge za odločitev o (delni ali ne)utemeljenosti odškodninskega zahtevka, tako da bo mogoč njen preizkus.

13. Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj zaradi izostanka razlogov za odločitev izpodbijane sodbe v tem delu ne more preizkusiti, pa tudi sicer gre za obsežnejše sklope odločilnih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost odškodninskega zahtevka tako po temelju kot po višini, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, saj ne bo prišlo do bistvenega podaljšanja trajanja sodnega postopka, temveč ravno nasprotno - postopek bi se podaljšal zaradi dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave, in pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

14. Pritožbeno sodišče ni sledilo (neobrazloženemu) pritožbenemu predlogu, da se zadeva vrne v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika. Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnice odločalo prvič, zato ni ovire, da ne bi moglo v isti sestavi zagotoviti učinkovitega in nepristranskega sojenja. Ugotovljena kršitev sodišča prve stopnje sama po sebi ne predstavlja razloga za odreditev sojenja pred drugim sodnikom oziroma podlage za uporabo 356. člena ZPP.

15. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker za odločitev oziroma za delno razveljavitev izpodbijane sodbe niso odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Prim. Dunja Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik (OZ), splošni del s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 668. 2 Zatrjevano škodo, ki je nastala tožnici, predstavljajo izdani dobropis družbi G. d. o. o. po zavrnjenem plačilu dveh mesečnih pavšalov, nadomestitev škode C. d. o. o. za neprejeto nagrado za zaposlene invalide in za obračunane zamudne obresti pri nepravočasnem plačilu DDV, ter plačila dodatno opravljenega dela namesto toženke (ure dela, ki sta ga morali opraviti B. B. in H. H.).