Jedro

V postopku za določitev zaščitene kmetije ogled nepremičnine v ZDKG ni predviden. Zato je upravni organ svojo odločitev pravilno oprl na podatke iz uradnih evidenc, kot to določa 4. člen ZDKG.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.5.2002, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper odločbo Upravne enote Lendava z dne 26.2.2002. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ odločil, da se kmetija v lasti A. in B.B., ki obsega nepremičnine, vpisane v zemljiškoknjižnih vložkih 12, 13, k.o. J, 14, 15, 16, k.o. K., 17, k.o. L., 18, k.o. M., določi za zaščiteno.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Z odločbo izdano v upravnem postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo (kmetija je bila zaščitena z Odlokom Skupščine občine L., o določitvi kmetij, za katere velja posebna ureditev dedovanja po Zakonu o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev - kmetij; Odlok, Uradne objave P., št. 23/77, 22/84) je bilo pravilno ugotovljeno, da navedena kmetija izpolnjuje pogoje iz 2. člena Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99). Pravilno so bile uporabljene določbe 2., 3. in 4. člena ZDKG ter 6. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96 do 36/03). Zavrača tožbene ugovore in obrazloži, zakaj so po njegovi presoji neutemeljeni.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge. Smiselno ponovi tožbene navedbe in navaja, da sta bila lastnika spornih nepremičnin njegova oče in mati, A. in B.B., ob izdaji odločbe prvostopnega upravnega organa 26.2.2002, že oba pokojna in meni, da "ni več pogoja za zaščiteno kmetijo", saj zapuščina preide na dediče s smrtjo zapustnikov, tožnik da je dedič po starših in se je k dedovanju tudi prijavil, zapuščinski postopek pa še ni zaključen. Ponovi tudi tožbene navedbe, da se poslopja na nekdanji kmetiji ne uporabljajo v kmetijske namene in ne morejo spadati v zaščiteno kmetijo, kakor tudi ne druge nepremičnine, ki se več ne uporabljajo za kmetijsko dejavnost, saj so v uporabi za druge namene. Del zemljišč pa je tudi opredeljen kot nezazidano stavbno zemljišče. Po njegovem mnenju bi moral biti opravljen ogled nepremičnin, ker se podatki iz zemljiške knjige in katastra ne ujemajo z dejanskim stanjem. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče RS obravnavalo vloženo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Pritožba ni utemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, ki so skladni s podatki spisa in določbami 2., 3., in 4. člena ZDKG.

Iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bila sporna kmetija po Odloku določena kot zaščitena kmetija. Za take kmetije je v 1. odstavku 25. člena ZDKG predpisan postopek, v katerem se po uradni dolžnosti preveri, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za status zaščitene kmetije določa 2. člena ZDKG in upravni organ o tem v upravnem postopku izda ustrezno odločbo. Po 2. členu ZDKG je zaščitena kmetija tista kmetija oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. V postopku je bilo ugotovljeno, da so v obravnavani zadevi podani pogoji iz navedene določbe.

Pritožbeni ugovori, v katerih tožnik smiselno le ponavlja ugovore, na katere je bilo pravilno odgovorjeno že v upravnem sporu na prvi stopnji, na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V postopku za določitev zaščitene kmetije ogled nepremičnine v ZDKG ni predviden. Zato je upravni organ svojo odločitev pravilno oprl na podatke iz uradnih evidenc, kot to določa 4. člen ZDKG. Tožnikovo zatrjevanje, da zemljiško katastrski podatki, ki jih je upošteval upravni organ, niso točni, ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča, saj je, kot že navedeno, upravni organ dolžan upoštevati podatke iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra, tožnik pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niti ne trdi niti ni z ničemer izkazal, da je bil izveden kakršenkoli uradni postopek spremembe teh katastrskih in zemljiškoknjižnih podatkov. Ker so podatki iz uradnih evidenc podlaga za ugotovitev lastništva in obsega zaščitene kmetije (4. člen ZDKG), po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati zatrjevanje tožnika, da dejanska raba zemljišč ne ustreza podatkom v zemljiškem katastru. Trenutno stanje zemljišč v naravi za odločitev v tej zadevi ni relevantno. Tudi ni utemeljen ugovor, ki ga je tožnik uveljavljal že v tožbi, da se predmetne nepremičnine ne morejo določiti za zaščiteno kmetijo zato, ker je s smrtjo pokojnih tožnikovih staršev zapuščina prešla na dediče. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se z določbami ZDKG ščiti status oziroma celovitost kmetije oz. kmetijskih zemljišč in samo dejstvo, da so lastniki kmetijskih zemljišč že umrli, na ugotovitev ali so glede predmetnih zemljišč izpolnjeni pogoji za določitev zaščitene kmetije po ZDKG, ne morejo vplivati.

Glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni ugovori niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.