Jedro

Jedro

Dejstvo, da je tožnik delal s svojo opremo (svojim računalnikom) in od leta 2017 dalje na domu, samo po sebi ne pomeni, da ob upoštevanju vseh ostalih kazalnikov, ne bi bilo mogoče zaključiti, da so med strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja je mogoče ugotoviti tudi za krajši delovni čas.

Dejstvo, da je tožnik delal s svojo opremo (svojim računalnikom) in od leta 2017 dalje na domu, samo po sebi ne pomeni, da ob upoštevanju vseh ostalih kazalnikov, ne bi bilo mogoče zaključiti, da so med strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja je mogoče ugotoviti tudi za krajši delovni čas.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II.Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu "skrbnik spletnega portala VI", in sicer od 1. 6. 2017 do 31. 12. 2019 za krajši delovni čas 20 ur na teden, od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 za krajši delovni čas 19 ur na teden, od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 za krajši delovni čas 14 ur na teden in od 1. 1. 2022 dalje za krajši delovni čas 12 ur na teden, z izhodiščno plačo v višini 24. plačnega razreda od 1. 6. 2017 do 31. 12. 2018, z izhodiščno plačo v višini 25. plačnega razreda od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019, z izhodiščno plačo v višini 26. plačnega razreda od 1. 11. 2019 do 31. 12. 2022, z izhodiščno plačo v višini 27. plačnega razreda od 1. 1. 2023 do 31. 3. 2023 in z izhodiščno plačo v višini 28. plačnega razreda od 1. 4. 2023 dalje. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer nad prisojenim obsegom delovnega časa iz prvega odstavka I. točke izreka oz. v odstotku delovnega časa ter višji izhodiščni plačni razred (26.) od dosojenega iz prvega odstavka I. točke izreka za čas od 1. 6. 2017 do 31. 10. 2019, je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto "skrbnik spletnega portala VI" in mu za obdobje od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2022 plača sorazmerni del plače, in sicer v mesečnih zneskih razvidnih iz izreka, pri čemer mu neto zneske, zmanjšane za že prejeta neto plačila izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer se zmanjšanje izvede za znesek največ do višine vsakokratnega prisojenega neto zneska plače. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer izdajo pisne pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu "skrbnik spletnega portala VI", za nedoločen čas, od 1. 6. 2017 do 31. 12. 2020 za 1/2 delovni čas, od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 za 2/5 delovni čas in od 1. 1. 2022 dalje za 2/6 delovni čas, z izhodiščno plačo v višini 26. plačnega razreda ter plačilo višjih mesečnih zneskov plače za obdobje od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2022 nad prisojenimi zneski mesečnih plač iz prvega odstavka II. točke izreka te sodbe, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku za čas od 1. 7. 2022 do vrnitve nazaj na delo plača sorazmerni del plače za krajši delovni čas 12 ur na teden, in sicer od 1. 7. 2022 do 31. 12. 2022 za 26. plačni razred, od 1. 1. 2023 do 31. 3. 2023 za 27. plačni razred in od 1. 4. 2023 dalje za 28. plačni razred, vse povečano za dodatek za delovno dobo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov plače od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, v roku 8 dni (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožnika prijavi v socialna zavarovanja in za čas od 1. 6. 2017 dalje uredi vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ (v skladu s skrajšanim delovnim časom iz prvega odstavka I. točke izreka sodbe - V. točka izreka) ter mu povrne stroške postopka v znesku 3.130,57 EUR (VI. točka izreka).

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu "skrbnik spletnega portala VI", in sicer od 1. 6. 2017 do 31. 12. 2019 za krajši delovni čas 20 ur na teden, od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 za krajši delovni čas 19 ur na teden, od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 za krajši delovni čas 14 ur na teden in od 1. 1. 2022 dalje za krajši delovni čas 12 ur na teden, z izhodiščno plačo v višini 24. plačnega razreda od 1. 6. 2017 do 31. 12. 2018, z izhodiščno plačo v višini 25. plačnega razreda od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019, z izhodiščno plačo v višini 26. plačnega razreda od 1. 11. 2019 do 31. 12. 2022, z izhodiščno plačo v višini 27. plačnega razreda od 1. 1. 2023 do 31. 3. 2023 in z izhodiščno plačo v višini 28. plačnega razreda od 1. 4. 2023 dalje. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer nad prisojenim obsegom delovnega časa iz prvega odstavka I. točke izreka oz. v odstotku delovnega časa ter višji izhodiščni plačni razred (26.) od dosojenega iz prvega odstavka I. točke izreka za čas od 1. 6. 2017 do 31. 10. 2019, je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto "skrbnik spletnega portala VI" in mu za obdobje od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2022 plača sorazmerni del plače, in sicer v mesečnih zneskih razvidnih iz izreka, pri čemer mu neto zneske, zmanjšane za že prejeta neto plačila izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer se zmanjšanje izvede za znesek največ do višine vsakokratnega prisojenega neto zneska plače. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer izdajo pisne pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu "skrbnik spletnega portala VI", za nedoločen čas, od 1. 6. 2017 do 31. 12. 2020 za 1/2 delovni čas, od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 za 2/5 delovni čas in od 1. 1. 2022 dalje za 2/6 delovni čas, z izhodiščno plačo v višini 26. plačnega razreda ter plačilo višjih mesečnih zneskov plače za obdobje od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2022 nad prisojenimi zneski mesečnih plač iz prvega odstavka II. točke izreka te sodbe, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da tožniku za čas od 1. 7. 2022 do vrnitve nazaj na delo plača sorazmerni del plače za krajši delovni čas 12 ur na teden, in sicer od 1. 7. 2022 do 31. 12. 2022 za 26. plačni razred, od 1. 1. 2023 do 31. 3. 2023 za 27. plačni razred in od 1. 4. 2023 dalje za 28. plačni razred, vse povečano za dodatek za delovno dobo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov plače od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila, v roku 8 dni (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožniku plača regres za letni dopust za leto 2017 v višini 230,63 EUR, regres za letni dopust za leto 2018 v višini 421,40 EUR, regres za letni dopust za leto 2019 v višini 443,32 EUR, regres za letni dopust za leto 2020 v višini 446,78 EUR, regres za letni dopust za leto 2021 v višini 367,50 EUR in regres za letni dopust za leto 2022 v višini 358,11 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov regresa za letni dopust od 30. 7. 2022 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2020 v višini 23,51 EUR s pripadki in za leto 2021 v višini 52,50 EUR s pripadki pa je zavrnilo (IV. točka izreka), nadalje, da tožnika prijavi v socialna zavarovanja in za čas od 1. 6. 2017 dalje uredi vpis delovne dobe pri matični evidenci ZPIZ (v skladu s skrajšanim delovnim časom iz prvega odstavka I. točke izreka sodbe - V. točka izreka) ter mu povrne stroške postopka v znesku 3.130,57 EUR (VI. točka izreka).

2.Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo, da je tožba pravočasna in da je utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zadnjič delal dne 16. 6. 2022 in da ga je tega dne tožena stranka obvestila, da z njim ne bo več podaljšala pogodbe civilnega prava. Ne glede na to, da je bila ta pogodba sklenjena do 30. 6. 2022, pa je po mnenju pritožbe za presojo pravočasnosti bistveno, da tožnik dela po 16. 6. 2022 ni več opravljal. Za presojo obstoja delovnega razmerja ni bistveno, kakšna je pogodba civilnega prava, posledično je sam obstoj pogodbe civilnega prava nebistven tudi glede vprašanja teka roka, v katerem lahko delavec uveljavlja zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Rok za uveljavljanje pravic ni vezan na samo trajanje pogodbe civilnega prava, temveč na dejansko opravljanje dela. Sklicuje se na judikate Vrhovnega sodišča VIII Ips 120/2018, VIII Ips 16/2018 in VIII Ips 339/2006. Rok je potekel 16. 7. 2024, zato je tožba, vložena dne 30. 7. 2022, prepozna. Napačna je presoja, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja. Tožnik je od leta 2017 dalje delo opravljal od doma, dela ni opravljal v enakem obsegu kot redno zaposleni delavci (ne vsak dan in ne v polnem delovnem času), obseg njegovega dela je bil odvisen od prisotnosti oz. odsotnosti redno zaposlenih administratorjev. Delo tožnika od doma ni delo v smislu delovnopravnega načina izvajanja delovnega razmerja, gre za tipičen način dela oseb, ki niso v delovnem razmerju, v lastnih prostorih in z lastnimi sredstvi. Ker dela ni opravljal v prostorih tožene stranke in z njenimi sredstvi, ni bil pod nadzorom tožene stranke. Delo tožnika ni bilo kontinuirano, temveč se je spreminjalo po obsegu, tožnik ni delal vsak dan in tudi ne enako vsak mesec. Sam si je odrejal kdaj in kako bo delal, dogovorjeno je bilo le, v katerem časovnem pasu mora spremljati komentarje. Delo ni bilo organizirano s strani tožene stranke, pač pa je bila tožniku dana le naloga, ki jo je moral izvršiti. Tožnik je opravljal le eno nalogo, in sicer spremljanje komentarjev na spletni strani. Pomoči uporabnikom ni izvajal, kar je potrdila priča A. A. Pravni položaj tožnika v tem sporu ustreza situaciji iz zadeve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 236/2016. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oz. celoten tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

2.Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo, da je tožba pravočasna in da je utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zadnjič delal dne 16. 6. 2022 in da ga je tega dne tožena stranka obvestila, da z njim ne bo več podaljšala pogodbe civilnega prava. Ne glede na to, da je bila ta pogodba sklenjena do 30. 6. 2022, pa je po mnenju pritožbe za presojo pravočasnosti bistveno, da tožnik dela po 16. 6. 2022 ni več opravljal. Za presojo obstoja delovnega razmerja ni bistveno, kakšna je pogodba civilnega prava, posledično je sam obstoj pogodbe civilnega prava nebistven tudi glede vprašanja teka roka, v katerem lahko delavec uveljavlja zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Rok za uveljavljanje pravic ni vezan na samo trajanje pogodbe civilnega prava, temveč na dejansko opravljanje dela. Sklicuje se na judikate Vrhovnega sodišča VIII Ips 120/2018, VIII Ips 16/2018 in VIII Ips 339/2006. Rok je potekel 16. 7. 2024, zato je tožba, vložena dne 30. 7. 2022, prepozna. Napačna je presoja, da ima razmerje med pravdnima strankama vse elemente delovnega razmerja. Tožnik je od leta 2017 dalje delo opravljal od doma, dela ni opravljal v enakem obsegu kot redno zaposleni delavci (ne vsak dan in ne v polnem delovnem času), obseg njegovega dela je bil odvisen od prisotnosti oz. odsotnosti redno zaposlenih administratorjev. Delo tožnika od doma ni delo v smislu delovnopravnega načina izvajanja delovnega razmerja, gre za tipičen način dela oseb, ki niso v delovnem razmerju, v lastnih prostorih in z lastnimi sredstvi. Ker dela ni opravljal v prostorih tožene stranke in z njenimi sredstvi, ni bil pod nadzorom tožene stranke. Delo tožnika ni bilo kontinuirano, temveč se je spreminjalo po obsegu, tožnik ni delal vsak dan in tudi ne enako vsak mesec. Sam si je odrejal kdaj in kako bo delal, dogovorjeno je bilo le, v katerem časovnem pasu mora spremljati komentarje. Delo ni bilo organizirano s strani tožene stranke, pač pa je bila tožniku dana le naloga, ki jo je moral izvršiti. Tožnik je opravljal le eno nalogo, in sicer spremljanje komentarjev na spletni strani. Pomoči uporabnikom ni izvajal, kar je potrdila priča A. A. Pravni položaj tožnika v tem sporu ustreza situaciji iz zadeve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 236/2016. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže oz. celoten tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki urejali s pogodbami o naročilu avtorskega dela, obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru se po 18. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR-1 se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba civilnega prava, ki sta jo stranki sklenili. ZDR-1 v takem primeru predpisuje konverzijo pogodbe. Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, zahteva od delodajalca njegovo priznanje. Ko pa (delovno) razmerje preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1.

5.Tožnik uveljavlja obstoj delovnega razmerja, ker naj bi v razmerju, ki sta ga stranki urejali s pogodbami o naročilu avtorskega dela, obstajali elementi delovnega razmerja. V takem primeru se po 18. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) domneva, da obstoji delovno razmerje. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR-1 se delovna razmerja sklepajo s pogodbo o zaposlitvi. Zato pomeni domneva o obstoju delovnega razmerja tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi in ne pogodba civilnega prava, ki sta jo stranki sklenili. ZDR-1 v takem primeru predpisuje konverzijo pogodbe. Dokler (delovno) razmerje še traja, delavec lahko po postopku, predpisanem v prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1, zahteva od delodajalca njegovo priznanje. Ko pa (delovno) razmerje preneha, lahko uveljavlja sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1.

6.Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo vložil pravočasno, ter da so bili pri opravljanju dela tožnika pri toženi stranki podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1.

6.Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo vložil pravočasno, ter da so bili pri opravljanju dela tožnika pri toženi stranki podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1.

7.Tožnik je delo pri toženi stranki več let neprekinjeno opravljal na podlagi sklenjenih pogodb o naročilu avtorskega dela. Zadnja veljavna pogodba je pogodba z dne 1. 4. 2022 za obdobje od 1. 4. 2022 do 30. 6. 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik tožbo vložil pravočasno, to je v roku 30 dni od tedaj, ko je izvedel za kršitev. To je v predmetni zadevi od dne prenehanja veljavnosti zadnje sklenjene pogodbe o naročilu avtorskega dela. Skladno s 5. členom predmetne pogodbe je bil tožnik, pod pretnjo zmanjšanja plačila za delo, delo strokovno, kakovostno in pravočasno dolžan opravljati do vključno 30. 6. 2022, in sicer po določenem planu dela, ki se je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje tekom meseca večkrat usklajeval s tekočimi spremembami delovnih potreb tožene stranke. Kot izhaja iz neprerekanih navedb tožnika (214. člen ZPP), je bil tožnik do izteka zadnje pogodbe o naročilu avtorskega dela tudi vključen v vso službeno komunikacijo in je imel dostop do spletnega portala tožene stranke. Ker je bil skladno s pogodbo delo dolžan opravljati do 30. 6. 2022 in po planu tožene stranke, ki se je mesečno sproti usklajeval, je povsem jasno, da je bil toženi stranki na voljo, da ga po planu angažira za delo vse do konca veljavnosti predmetne pogodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik tožbo vložil prepozno, ker je zadnjič zanjo opravljal delo 16. 6. 2022 in je tega dne prejel tudi njeno obvestilo, da nova avtorska pogodba ne bo sklenjena. Stališče tožene stranke bi bilo pravilno, v kolikor med strankama sploh ne bi bila sklenjena nikakršna pogodba. Ker pa, kot pojasnjeno, domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi (in torej ne pogodba civilnega prava), ta pa je veljala do 30. 6. 2022, saj z dopisom z dne 16. 6. 2022 ni bila odpovedana, je zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti vložene tožbe pravilen.1 Iz judikatov Vrhovnega sodišča RS, ki jih s tem v zvezi citira tožena stranka, ne izhaja drugačno stališče.

7.Tožnik je delo pri toženi stranki več let neprekinjeno opravljal na podlagi sklenjenih pogodb o naročilu avtorskega dela. Zadnja veljavna pogodba je pogodba z dne 1. 4. 2022 za obdobje od 1. 4. 2022 do 30. 6. 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik tožbo vložil pravočasno, to je v roku 30 dni od tedaj, ko je izvedel za kršitev. To je v predmetni zadevi od dne prenehanja veljavnosti zadnje sklenjene pogodbe o naročilu avtorskega dela. Skladno s 5. členom predmetne pogodbe je bil tožnik, pod pretnjo zmanjšanja plačila za delo, delo strokovno, kakovostno in pravočasno dolžan opravljati do vključno 30. 6. 2022, in sicer po določenem planu dela, ki se je, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje tekom meseca večkrat usklajeval s tekočimi spremembami delovnih potreb tožene stranke. Kot izhaja iz neprerekanih navedb tožnika (214. člen ZPP), je bil tožnik do izteka zadnje pogodbe o naročilu avtorskega dela tudi vključen v vso službeno komunikacijo in je imel dostop do spletnega portala tožene stranke. Ker je bil skladno s pogodbo delo dolžan opravljati do 30. 6. 2022 in po planu tožene stranke, ki se je mesečno sproti usklajeval, je povsem jasno, da je bil toženi stranki na voljo, da ga po planu angažira za delo vse do konca veljavnosti predmetne pogodbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik tožbo vložil prepozno, ker je zadnjič zanjo opravljal delo 16. 6. 2022 in je tega dne prejel tudi njeno obvestilo, da nova avtorska pogodba ne bo sklenjena. Stališče tožene stranke bi bilo pravilno, v kolikor med strankama sploh ne bi bila sklenjena nikakršna pogodba. Ker pa, kot pojasnjeno, domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo, da obstoji pogodba o zaposlitvi (in torej ne pogodba civilnega prava), ta pa je veljala do 30. 6. 2022, saj z dopisom z dne 16. 6. 2022 ni bila odpovedana, je zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti vložene tožbe pravilen. Iz judikatov Vrhovnega sodišča RS, ki jih s tem v zvezi citira tožena stranka, ne izhaja drugačno stališče.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so v pogodbenem razmerju med strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Priporočilo MOD št. 198 z naslovom "Določitev obstoja delovnega razmerja" v 13. točki obsežno navaja možne kazalnike obstoja delovnega razmerja, ki se nanašajo zlasti na opravljanje dela in na plačilo, kot npr.: delo se opravlja po navodilih in pod nadzorom druge stranke, delavec se vključi v organizacijo podjetja druge stranke, delo se opravlja izključno ali pretežno v korist druge stranke, delo mora opravljati delavec osebno, delo se opravlja v okviru določenega delovnega časa, gre za trajajoče delo, ki ima določeno kontinuiteto, delavec mora biti na razpolago drugi stranki, tehnologijo za opravljanje dela zagotavlja naročnik, periodično plačilo delavcu, plačilo je za delavca edini ali glavni vir zaslužka, delavec ne nosi finančnega rizika, itd.. Skladno z 11. točko Priporočil je potrebno dopustiti širok spekter različnih dokaznih sredstev ter vzpostaviti zakonsko presumpcijo obstoja delovnega razmerja, če obstaja eden ali več relevantnih kazalnikov.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so v pogodbenem razmerju med strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Priporočilo MOD št. 198 z naslovom "Določitev obstoja delovnega razmerja" v 13. točki obsežno navaja možne kazalnike obstoja delovnega razmerja, ki se nanašajo zlasti na opravljanje dela in na plačilo, kot npr.: delo se opravlja po navodilih in pod nadzorom druge stranke, delavec se vključi v organizacijo podjetja druge stranke, delo se opravlja izključno ali pretežno v korist druge stranke, delo mora opravljati delavec osebno, delo se opravlja v okviru določenega delovnega časa, gre za trajajoče delo, ki ima določeno kontinuiteto, delavec mora biti na razpolago drugi stranki, tehnologijo za opravljanje dela zagotavlja naročnik, periodično plačilo delavcu, plačilo je za delavca edini ali glavni vir zaslužka, delavec ne nosi finančnega rizika, itd.. Skladno z 11. točko Priporočil je potrebno dopustiti širok spekter različnih dokaznih sredstev ter vzpostaviti zakonsko presumpcijo obstoja delovnega razmerja, če obstaja eden ali več relevantnih kazalnikov.

9.Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno upoštevalo zgoraj navedene, primeroma naštete kriterije, ki jih v svojo definicijo delovnega razmerja podobno povzema tudi 4. člen ZDR-1. Svoje ugotovitve je oprlo predvsem na izpovedi prič, zaposlenih pri toženi stranki (B. B., C. C. in A. A.), ki so pri svojem delu sodelovale s tožnikom in so skladno (razen glede delovne naloge pomoči uporabnikom spletnih portalov) izpovedale o načinu in vsebini tožnikovega dela v obravnavanem obdobju. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnik za toženo stranko opravljal delo skrbnika spletnega portala D. Vključen je bil v organiziran delovni proces dela pri toženi stranki na isti način, kot redno zaposleni delavci, kjer je osebno in neprekinjeno opravljal delo vse od leta 2017 dalje. Delo je moral opravljati v skladu s termini oz. v časovnih okvirih, ki so jih mesečno med seboj uskladili vsi pri toženi stranki redno zaposleni in pogodbeno zaposleni administratorji spletnega portala in si torej delovnega časa ni razporejal sam. Turnusnemu uredniku je moral pred nastopom dela sporočiti, da je začel z delom. Urnik vseh administratorjev je vedno določal in vodil vodja skupine administratorjev E. E. Tožnik je imel službeni elektronski naslov, za delo je uporabljal uporabniško ime s pravicami in dostop do vsebin, ki jih je administriral. Tožnikov nadrejeni E. E. mu je dajal usmeritve in splošna navodila, tudi na sestankih, na katerih je bil prisoten tudi tožnik. Navodila so mu dajali tudi turnusni uredniki. Opravljal je enako delo kot redno zaposleni administratorji in, kot izhaja iz njegove izpovedi, je v spornem času opravljal delo le za toženo stranko, ki mu je na podlagi mesečnih poročil o delu, mesečno izplačevala dogovorjeno plačilo za delo.

9.Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno upoštevalo zgoraj navedene, primeroma naštete kriterije, ki jih v svojo definicijo delovnega razmerja podobno povzema tudi 4. člen ZDR-1. Svoje ugotovitve je oprlo predvsem na izpovedi prič, zaposlenih pri toženi stranki (B. B., C. C. in A. A.), ki so pri svojem delu sodelovale s tožnikom in so skladno (razen glede delovne naloge pomoči uporabnikom spletnih portalov) izpovedale o načinu in vsebini tožnikovega dela v obravnavanem obdobju. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da je tožnik za toženo stranko opravljal delo skrbnika spletnega portala D. Vključen je bil v organiziran delovni proces dela pri toženi stranki na isti način, kot redno zaposleni delavci, kjer je osebno in neprekinjeno opravljal delo vse od leta 2017 dalje. Delo je moral opravljati v skladu s termini oz. v časovnih okvirih, ki so jih mesečno med seboj uskladili vsi pri toženi stranki redno zaposleni in pogodbeno zaposleni administratorji spletnega portala in si torej delovnega časa ni razporejal sam. Turnusnemu uredniku je moral pred nastopom dela sporočiti, da je začel z delom. Urnik vseh administratorjev je vedno določal in vodil vodja skupine administratorjev E. E. Tožnik je imel službeni elektronski naslov, za delo je uporabljal uporabniško ime s pravicami in dostop do vsebin, ki jih je administriral. Tožnikov nadrejeni E. E. mu je dajal usmeritve in splošna navodila, tudi na sestankih, na katerih je bil prisoten tudi tožnik. Navodila so mu dajali tudi turnusni uredniki. Opravljal je enako delo kot redno zaposleni administratorji in, kot izhaja iz njegove izpovedi, je v spornem času opravljal delo le za toženo stranko, ki mu je na podlagi mesečnih poročil o delu, mesečno izplačevala dogovorjeno plačilo za delo.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da elementi delovnega razmerja niso podani, ker tožnik dela ni opravljal z delovnimi sredstvi tožene stranke in ker je od leta 2017 delo opravljal od doma. Tožena stranka šteje, da torej tožnik ni bil pod direktivnim nadzorom tožene stranke. Bistvena značilnost delovnega razmerja in temeljni razlikovalni element, ki delovno razmerje loči od samostojnega dela, samozaposlenih in civilnopravnih razmerij, v katerih se prav tako opravlja delo, je podrejenost, odvisnost delavca. Pri presoji odvisnosti oz. podrejenosti delavca pa je potrebno upoštevati, da se organiziranje delovnega procesa s časom tudi spreminja. Podrejenost tako ne pomeni, da oseba ne bi smela imeti določene avtonomije pri opravljanju dela, še posebej, če gre za sodoben način organiziranja dela, ki ga omogoča tehnologija, kot je tudi delo na domu. Upoštevati je torej potrebno kontekst odvisnosti, podrejenosti, v katerem se opravlja delo.2 Ta pa, upoštevajoč način opravljanja dela, kot opisan zgoraj, terja zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je tožnik delal s svojo opremo (svojim računalnikom) in od leta 2017 dalje na domu,3

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da elementi delovnega razmerja niso podani, ker tožnik dela ni opravljal z delovnimi sredstvi tožene stranke in ker je od leta 2017 delo opravljal od doma. Tožena stranka šteje, da torej tožnik ni bil pod direktivnim nadzorom tožene stranke. Bistvena značilnost delovnega razmerja in temeljni razlikovalni element, ki delovno razmerje loči od samostojnega dela, samozaposlenih in civilnopravnih razmerij, v katerih se prav tako opravlja delo, je podrejenost, odvisnost delavca. Pri presoji odvisnosti oz. podrejenosti delavca pa je potrebno upoštevati, da se organiziranje delovnega procesa s časom tudi spreminja. Podrejenost tako ne pomeni, da oseba ne bi smela imeti določene avtonomije pri opravljanju dela, še posebej, če gre za sodoben način organiziranja dela, ki ga omogoča tehnologija, kot je tudi delo na domu. Upoštevati je torej potrebno kontekst odvisnosti, podrejenosti, v katerem se opravlja delo.

samo po sebi tako ne pomeni, da ob upoštevanju vseh ostalih kazalnikov, ne bi bilo mogoče zaključiti, da so med strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Kot izhaja tudi iz judikata Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 212/2016 (točka 15), zlasti za opravljanje dela s pomočjo računalnika, ni nujno, da se organizirano delo opravlja v prostorih delodajalca, pa gre kljub temu za delo z vsemi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Tožnik si dela ni organiziral sam, temveč ga je bil dolžan opraviti v okviru časovnega termina, ki mu ga je za posamezen dan za delo določila tožena stranka. Zgolj to, da si je v okviru tega časovnega termina sam odredil kdaj oz. kako bo delal, pa upoštevajoč legitimno avtonomijo delavca pri opravljanju dela, ne more biti bistvenega pomena.

11.Tudi dejstvo, da tožnik dela ni opravljal v enakem obsegu kot redno zaposleni administratorji (ne vsak dan in ne v polnem delovnem času), na odločitev ne more vplivati, saj je obstoj delovnega razmerja mogoče ugotoviti tudi za krajši delovni čas (65. člen ZDR-1), če ima sporno razmerje vse elemente delovnega razmerja.

Bistveno je, da tožnik glede na organizacijo dela pri toženi stranki, v primerjavi z redno zaposlenimi delavci, ni bil nič bolj svoboden in samostojen. Položaj tožnika v obravnavanem primeru pa sicer ni podoben položaju tožnice iz zadeve VSRS opr. št. VIII Ips 236/2016, kot izpostavlja pritožba, saj je bilo v citirani zadevi Vrhovnega sodišča RS ključno, ali v delu tožnice pri toženi stranki obstoji element začasnosti in občasnosti, ki je glede na določbo 6. b) člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB) odločilen element, ki loči delovno razmerje od študentskega dela. Tožnik ni bil študent in ni opravljal dela preko študentskih napotnic.

12.Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik od 1. 6. 2017 dalje opravljal vsa tista dela in naloge delovnega mesta "skrbnik spletnega portala VI", ki so jih opravljali tudi redno zaposleni delavci. Pri ugotavljanju nalog delovnega mesta, ki jih je opravljal tožnik, je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz opisa del in nalog tega delovnega mesta v toženkinem aktu o sistematizaciji. Pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija dokazno oceno in zgoraj navedeni zaključek sodišča prve stopnje, niso utemeljene. Da ne drži, da bi tožnik opravljal zgolj eno nalogo, in sicer spremljanje komentarjev na spletni strani, izhaja iz skladnih izpovedi tožnika ter prič C. C. ter B. B. Tožnik je izpovedal, kaj natančno je zajemala posamezna naloga, kot izhaja iz opisa delovnega mesta, to velja tudi za nalogo "pomoč uporabnikom spletnih portalov", da so to nalogo opravljali prav vsi administratorji, pa sta potrdili tudi C. C. in B. B. Sodišče prve stopnje posledično pravilno ni sledilo nasprotni izpovedi priče A. A. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je pravilna, prepričljiva in ustrezno obrazložena skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, zato ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Za ugotovitev o obstoju delovnega razmerja pa tudi sicer ni odločilno, ali je delavec opravljal prav vse naloge delovnega mesta, ki izhajajo iz njegovega opisa.

13.Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med pravdnima strankama v vtoževanem obdobju obstajalo delovno razmerje, je toženi stranki naložilo, da tožnika za ta čas prijavi v vsa socialna zavarovanja, ga pozove nazaj na delo, ter mu za vtoževano obdobje za vsak mesec plača sorazmerni del plače, in sicer v delu, ki ustreza ugotovljenemu delovnemu času ter glede na vsakokratno višino plačnega razreda delovnega mesta "skrbnik spletnega portala VI". Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku plača sorazmerne dele regresa za letni dopust za leta 2017, 2018, 2019, 2020, 2021 in 2022. Tožena stranka je v pritožbi v celoti izpodbijala del sodbe, s katero je bilo zahtevku tožnika ugodeno. To velja tudi za odločitev, opisano v tej točki obrazložitve. Glede slednje je pritožba neobrazložena, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna.

14.Ker pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar ni bilo ugotovljeno. Glede na pritožbeni neuspeh pa je tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer je pritožbeno sodišče skladno z Odvetniško tarifo (OT) tožniku priznalo 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR (prvi odstavki členov 165, 154 in 155 ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 339/2006.

2B. Kresal, D. Senčur Peček, Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, 2. posodobljena in dopolnjena izdaja, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2019, str. 35.

3Tožnik je izpovedal, da je pred tem delo opravljal v prostorih tožene stranke.

4Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 236/2016, točka 9.

5Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 276/2016 (točka 9).