Jedro

Tožena stranka je s sklicevanjem na ZUP/99 uporabila predpis, ki v času odločanja upravnega organa prve stopnje še ni veljal, in tudi napačno sklepala, da se lahko upravni spisi, za katere zakon predpisuje obvezno osebno vročanje, izročijo tudi kateremu od odraslih družinskih članov gospodinjstva. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča navedena kršitev na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, saj bi ob uporabi določb pravilnega zakona (ZUP/86) na v upravnem postopku ugotovljena dejstva prišli do istega sklepa, tožnik pa ni z ničemer dokazal, da odločbe tožene stranke ni prejel.

Izrek

1. Pritožba zoper sodbo (1. točka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Pritožba zoper sklep (2. točka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 6.11.2000 (1. točka izpodbijane sodbe in sklepa) ter odločilo, da se predlogu tožnikov za odlog plačila sodnih taks ne ugodi. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep inšpektorja za graditev Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota L. z dne 7.7.2000, s katerim je inšpektor za graditev odločil, da je odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 25.10.1999, s katero je bila zavezancema M.K. in mld. K.K., ki jo zastopa mati I.F., odrejena ustavitev gradnje stanovanjske hiše na zemljišču s parcelno št. 2399/25 in 2399/55 k.o. I., dne 4.11.1999 postala izvršljiva in po zavrnjeni pritožbi z odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor z dne 11.1.2000 tudi dokončna, in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka sklepa); če bosta zavezanca v nasprotju z naloženo obveznostjo še naprej izvajala dela pri gradnji stanovanjske hiše na zemljišču parc.št. 2399/25 in 2399/55 k.o. I., bo kot prisilno sredstvo uporabljena kazen v znesku 100.000 SIT (2. točka izreka sklepa) ter da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe (3. točka izreka sklepa).

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da so neutemeljeni ugovori tožnikov, da odločba, katere izvršba je predmet tega upravnega spora, ni nikoli postala izvršljiva in dokončna. Nadalje je navedlo, da čeprav je tožena stranka svojo odločitev oprla na predpis, ki v času vročanja še ni veljal in ga v tem delu napačno uporabila ter da za sklep, da je šlo za vročanje po odraslem članu gospodinjstva, ni najdi dejanske podlage v upravnih spisih, tožnik ni z ničemer dokazal, da odločbe z dne 11.1.2000 ni prejel. Sodišče prve stopnje je zato zavrnilo tožbeni ugovor, da je izvršba zoper prvega tožnika preuranjena. Po presoji sodišča prve stopnje je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da odločba ni postala dokončna iz razloga, ker je mladoletna druga tožnica po svoji zakoniti zastopnici sprožila upravni spor. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da nad mladoletno tožnico ni dovoljeno izvajati represije v smislu zagroženih denarnih kazni. Tožnika v tožbi z ničemer ne izpodbijata, da mladoletna druga tožnica ni soinvestitorka sporne gradnje stanovanjske hiše, v skladu z določbami ZPP v zvezi z določbo 1. odstavka 16. člena ZUS pa jo zastopa zakonita zastopnica in ima zato polno procesno sposobnost. Ker se v izvršbi ne odloča meritorno o upravni stvari, ki je že rešena z izvršilnim naslovom, tožnika v tem upravnem sporu ne moreta uspeti z ugovori, ki se nanašajo na postopek izdaje dovoljenja. V zvezi s predlogom za odlog plačila sodnih taks je sodišče prve stopnje odločilo, da se mu ne ugodi. V obrazložitvi je navedlo, da iz podatkov v spisu ne izhaja utemeljenost tožbe, tožnika pa drugih razlogov za odlog plačila sodnih taks ne navajata. Ker so za odločanje v zvezi s tem pomembne tudi okoliščine, ki opredeljujejo premoženjski položaj strank, tožnika pa predloga nista podkrepila z listinskimi dokazili o tem, sodišče prve stopnje njunemu predlogu za odlog plačila sodnih taks ni ugodilo.

Tožnika vlagata pritožbo zoper sodbo in sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke. V pritožbi navajata, da je sklicevanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi na določilo 2. odstavka 269. člena ZUP/86 nepravilno in nelogično, saj navedeni člen nima nikakršne zveze niti z izvršljivostjo niti z dokončnostjo. V tem delu je izpodbijana sodba brez jasnih razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti.

Izpodbijana odločba tožene stranke bi morala biti osebno vročena stranki, kar pa v konkretnem primeru ni bila. Upravni organ in sodišče prve stopnje sta dolžna v skladu z načelom materialne resnice presojati navedbe posamezne stranke in upravni organ prve stopnje bi v skladu z načelom materialne resnice lahko postavil tudi izvedenca grafologa, saj podpis na vročilnici ni tožnikov. Ker odločba tožene stranke z dne 11.1.2000 tožniku ni bila vročena, kljub obveznemu osebnemu vročanju, ni postala dokončna niti izvršljiva. V pritožbi navajata še, da je v zvezi z mladoletnostjo tožnice protispisna ugotovitev v prvostopni sodbi, da mladoletna tožnica obstoji kot soinvestitorka sporne gradnje, saj je že po naravi stvari, to je glede na mladoletnost tožnice, logično, da slednja ni soinvestitorka sporne gradnje. V tem delu obrazložitve tudi ni jasno, zakaj se sodba sklicuje na določilo 78. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS, saj sposobnost stranke ureja sam ZUP/86. V zvezi z izpodbijanim sklepom pa tožeča stranka v pritožbi opozarja na načelo materialne resnice, po katerem bi lahko upravni organ sam ugotavljal za odločitev o predlogu za odlog plačila sodnih taks pravno relevantna dejstva.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnikoma zadevni sklep o dovolitvi izvršbe izdan na podlagi odločbe o ustavitvi gradnje stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 2399/25 in 2399/55 k.o. I. z dne 25.10.1999. Sporno pa je, ali je odločba o ustavitvi gradnje stanovanjske hiše z dne 25.10.1999 postala izvršljiva, glede na to, da je sporno, ali je bila tožniku pravilno vročena odločba tožene stranke o pritožbi zoper odločbo o ustavitvi gradnje z dne 11.1.2000. Po določbi 1. odstavka 87. člena ZUP/86 se mora spis v primeru, da začne od dneva vročitve teči rok, ki se ne more podaljšati, vročiti osebno tistemu, kateremu je namenjen. Pravila za osebno vročanje so določena v 2. odstavku 87. člena določa ZUP/86. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišče prve stopnje, da bi v obravnavanem primeru morala biti odločba tožene stranke z dne 11.1.2000 vročena osebno. Tožena stranka je, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, s sklicevanjem na ZUP/99 uporabila predpis, ki v času odločanja upravnega organa prve stopnje še ni veljal, in tudi napačno sklepala, da se lahko upravni spisi, za katere zakon predpisuje obvezno osebno vročanje, izročijo tudi kateremu od odraslih družinskih članov gospodinjstva. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča navedena kršitev na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva, saj bi ob uporabi določb pravilnega zakona (ZUP/86) na v upravnem postopku ugotovljena dejstva prišli do istega sklepa. Kot je pravilno sklepalo že sodišče prve stopnje, tožnik ni z ničemer dokazal, da odločbe z dne 11.1.2000 ni prejel. V skladu s pravili o dokaznem bremenu je le-to na strani tistega, ki obstoj določenega dejstva zatrjuje. Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku ni predložil nobenih dokazov, ki bi zbudili dvom v to, da mu je bila odločba tožene stranke z dne 11.1.2000 res vročena. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, se v upravnih spisih nahaja podpisana povratnica, iz katere ni razbrati, da podpis ni tožnikov, tožnik pa v postopku tudi ni predložil nobenih dokazov, da je vročilnico podpisala druga oseba. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča razlogi sodbe niso nejasni, torej niso bila kršena pravila postopka. Pritožbeni ugovor, da tožnica ni soinvestitorka sporne gradnje, pa po presoji pritožbenega sodišča ne more biti predmet tega postopka. V postopku upravne izvršbe se namreč pritožba lahko nanaša samo na izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K točki 2 izreka Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se predlogu za odlog plačila sodnih taks ne ugodi. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo tudi pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja. V skladu z določbo 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS, št. 1/90-prečiščeno besedilo, in Uradni list RS št. 14/91, 38/96, 20/98, 50/98, 70/00, 29/01 in 93/01) lahko sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s kateri se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Ne glede na citirano določbo pa lahko v skladu z 2. odstavkom 13. člena ZST sodišče stranki plačilo taks odloži do izdaje odločbe ali pa ji dovoli obročno plačilo. O predlogu za odlog plačila sodnih taks v skladu s citiranim členom torej odloča sodišče. V skladu z določbo 3. odstavka 13. člena ZST mora stranka predlogu sama predložiti predpisane listine, česar pa tožnika v obravnavani zadevi kljub pozivu sodišča prve stopnje nista storila. Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi lahko upravni organ, ko odloča o predlogu za odlog plačila sam ugotavljal pravno relevantna dejstva.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.