Jedro

V obravnavanem primeru sta v času, ko sodišče izdaja ta sklep, tožnikova koncesija in rudarska pravica že prenehali. Posledično v tem trenutku več ni mogoče njuno podaljšanje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, kot to predlaga tožnik. Sodišče pa je na tožnikov predlog, kakršnega je podal, vezano. V primeru predlagane ureditvene začasne odredbe mora tožeča stranka podati predlog, kako naj sodišče začasno uredi stanje do odločitve o tožbi, saj se materialno procesno vodstvo ne nanaša na oblikovanje predloga za ureditev stanja s konkretizacijo načina, kako naj se to uredi, saj bi to pomenilo, da je tak predlog oblikovalo sodišče, in ne stranka. Navedeno pomeni, da začasna odredba, kot jo predlaga tožnik, ne more odvrniti škode, ki jo sam zatrjuje, saj se je sporno pravno razmerje že izteklo.

Tožnikov predlog je treba zavrniti zaradi odsotnosti neposredne zveze med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sporno pravno razmerje v konkretnem primeru determinira izrek izpodbijane odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za podaljšanje časa veljavnosti njegove rudarske pravice. Izdana začasna odredba bi se zato lahko nanašala le na veljavnost tožnikove koncesije oz. rudarske pravice, ali je na podlagi rudarske pravice upravičen izvajati rudarska dela in, če ja, katera, pa je šele nadaljnje vprašanje, ki sledi vprašanju o zahtevanem podaljšanju.

Izrek

Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje mineralne surovine laporja in apnenca na pridobivalnem prostoru ... v občinah Hrastnik in Trbovlje (1. točka izreka) ter ugotovila, da v postopku izdaje te odločbe stroški niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 6. 12. 2024 vložil vlogo za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice, saj trenutno veljavna koncesijska pogodba preneha 10. 12. 2025. V nadaljevanju upravni organ citira Zakon o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1), in sicer prvi odstavek 50. člena, ki določa pogoje za podaljšanje rudarske pravice za izkoriščanje, ki jih tudi kumulativno našteje. Nato upravni organ ugotovi, da pridobivalni prostor ... in njegova raba glede na potrdilo Občine Trbovlje nista skladna z dokumenti urejanja prostora, kar je po peti točki prvega odstavka 50. člena ZRud-1 eden izmed kumulativno določenih pogojev za podaljšanje časa veljavnosti rudarske pravice za izkoriščanje, kar tudi podrobno obrazloži. Sklene, da posledično predlagano podaljšanje ni mogoče.

3.Tožnik vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, vse pa s stroškovno posledico. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja, kar podrobno obrazloži.

4.Hkrati s tožbo podaja tudi predlog za izdajo začasne odredbe, saj mu sicer ne bo zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Sodišču predlaga, naj z začasno odredbo odloči, da se Koncesijska pogodba št. 354-14-181/01 z dne 10. 12. 2001, spremenjena z Dodatkom št. 1 Koncesijski pogodbi št. 354-14-181/01 z dne 21. 12. 2021 in Dodatkom št. 2 h Koncesijski pogodbi št. 354-14-181/01 z dne 27. 10. 2023, ter na tej podlagi podeljena rudarska pravica in koncesija za izkoriščanje mineralne surovine apnenec in lapor za industrijske namene v pridobivalnem prostoru ... podaljša do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ter se tožniku dovoli nadaljevanje izvajanja rudarskih del v pridobivalnem prostoru ... skladno z določbami navedene koncesijske pogodbe tudi po izteku njene veljavnosti dne 10. 12. 2025, vse do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu. Navaja, da ima rudarsko pravico na podlagi pravnomočne odločbe iz leta 1960, kot popravljena s sklepom pristojnega ministrstva, leta 2016. Z uredbo vlade kot koncesijskim aktom je bila imetnikom pravnomočnih dovoljenj za pridobivanje mineralnih surovin podeljena rudarska pravica, na podlagi česar je tožnik leta 2001 sklenil koncesijsko pogodbo s trajanjem koncesije do 10. 12. 2021. Zakon o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije Covid-19 je podaljšal veljavnost rudarskih pravic za izkoriščanje, na podlagi česar je tožnik sklenil z državo prvi dodatek h koncesijski pogodbi in je bila njegova koncesija na ta način podaljšana do 10. 6. 2023. Nato pa je tožnik z državo sklenil še drugi dodatek h koncesijski pogodbi na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za preprečitev škodljivih posledic pri podaljševanju rudarskih pravic in koncesij (v nadaljevanju ZIUPRPK), na podlagi česar je bila njegova koncesija podaljšana do 10. 12. 2025. Tožnik je 6. 12. 2024 je pri toženki pravočasno vložil vlogo za podaljšanje rudarske pravice za izkoriščanje po pogodbi, po 50. členu ZRud-1 in po ZIUPRPK, saj se mu rudarska pravica izteče 10. 12. 2025. Dalje pojasnjuje, da je upravni organ tožniku z zavrnitvijo njegove zahteve dejansko odrekel pravico do podaljšanja veljavnosti rudarske pravice. V pripravi je sicer Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu (ZRud-1F), ki za primere, ko je imetnik rudarske pravice pravočasno vložil vlogo za podaljšanje, predvideva posebne režime obravnave in veljavnost pravice do pravnomočne odločitve o vlogi. Zavrnitev tožnikove vloge ima zanj dejansko učinek prenehanja veljavnosti njegove koncesijske pogodbe in rudarske pravice, saj je bil z izdajo izpodbijane odločbe postopek odločanja o njegovi vlogi končan. Zaradi hitenja z izdajo nezakonite in neobrazložene odločbe je prenehala tožnikova koncesijska in rudarska pravica in mu je posledično onemogočeno izvajanje poslovne dejavnosti. Ni sporno, da ima tožnik trenutno, kot navaja, še veljavno koncesijsko pogodbo, ki izteče 10. 12. 2025. Brez izdane začasne odredbe s predlagano vsebino tudi v primeru uspeha v tem upravnem sporu ne bo dosežen njegov namen. Če začasna odredba ne bo izdana, mu bo 10. 12. 2025 prenehala koncesija, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Tožnikov primer je diametralno nasproten zadevi I Up 180/2024, kjer je stranko varovalo dejstvo, da je že bil sprejet ZIUPRPK, ki je podaljšal veljavnost v določenem trenutku veljavnih rudarskih pravic in koncesij. V tožnikovem primeru pa ZRud‑1F še ni sprejet, zato tožnik nima druge možnosti, kot da predlaga izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu. Morebitno prenehanje veljavnosti rudarske pravice bi namreč, kot rečeno, pomenilo ključno oviro za nadaljnje tožnikovo opravljanje dejavnosti na tem pridobivalnem prostoru, kar glede na sodno prakso (sklep I U 714/2024) predstavlja težko popravljivo škodo. Tožnik v nadaljevanju poda še bolj podrobne navedbe glede tega pogoja za izdajo začasne odredbe, namreč da je po večmesečnih pogajanjih sklenil pogodbo o nakupu sredstev z družbo A., s katero je bila dogovorjena kupnina 1,9 mio EUR neto v zameno za sklop nepremičnin in premičnin, ključni del tega posla je bil tudi dogovor, da bo kupec iz predmetnega kamnoloma odkupoval letno 100 do 200 tisoč ton odstrela najmanj štiri leta po ceni 4 EUR na tono, kar bi pomenilo dodatnih 1,6 do 3,2 mio EUR kumulativnih prihodkov iz naslova te prodaje. Ta pogodba je sklenjena z več odložnimi pogoji, med drugim tudi z neuveljavitvijo predkupne pravice s strani Občine Trbovlje, o čemer pa med tožnikom in občino obstoji spor, ki še ni zaključen, zato je ogrožena izpolnitev pogodbe tako z družbo A. kot tudi z Občino Trbovlje, to pa tudi ogroža tožnikov pričakovani prihodek v znesku najmanj 3,5 mio EUR neto. Kljub tožnikovim relativno visokim prihodkom, je namreč večina njih povezanih s prodajo oziroma preprodajo mineralnih surovin oziroma cementa od drugih družb v skupini, kjer posluje z nizko maržo. Prodaja nepremičnin, kjer stojijo objekti stare cementarne, in mineralnih surovin pa je bistveno drugačna in si je tožnik lahko obetal bistveno višjo maržo ter upravičeno pričakoval, da bo močno izboljšal poslovni izid od leta 2025 do leta 2029. Če tožnik ne bi mogel izvrševati rudarske pravice do pravnomočnosti odločitve o vlogi za podaljšanje, bi lahko zaradi tega izgubil celoten posel na podlagi omenjene pogodbe in s tem prihodek v višini najmanj 3,5 do 5,1 mio EUR, od tega najmanj 1,9 mio EUR iz naslova izgubljene kupnine za nepremičnine in pritikline ter najmanj 1,6 mio EUR iz naslova izgubljenega prihodka od prodaje mineralne surovine. Poleg tega si tožnik že več kot pet let prizadeva za sprejem OPPN za območje predmetnega kamnoloma in je financiral vse korake v postopku sprejemanja le-tega. Tožniku grozi nepopravljiva škoda, saj je tako rekoč nemogoče, da bi lahko v roku nekaj let sklenil posel pod enakimi pogoji kot z družbo A. Dodaja, da z izdajo predlagane ureditvene začasne odredbe ne bi bila povzročena nobena škoda javnega javnemu interesu. Podaljševanje rudarskih pravic predstavlja pomembno vprašanje tudi v povezavi z javnim interesom, kot izhaja iz obrazložitev razlogov za sprejem ZIUPRPK, saj je zakonodajalec že tedaj očitno prepoznal, da je v državno in javno korist, da se rudarske koncesije podaljšajo za določen čas in da se prepreči nastop stanja, ko zaradi prenehanja teh ne bi bilo mogoče več podaljšati. Smiselno podobni ukrepi so tako predvideni tudi v predlogu ZRud-1F. Pridobivalni prostor ... je pomemben tudi na državni ravni in njegovo zmanjšanje ali zaprtje ne bi imelo negativnih posledic le za tožnika, temveč bi povečalo povpraševanje po tej mineralni surovini ob hkratnem zmanjšanju ponudbe, s čimer bi se cena podražila. To pa pomeni škodo tudi za tretje osebe, za tožnika, in nenazadnje tudi vpliv na stanje v državi glede te surovine ter s tem na javni interes po nemotenem zagotavljanju zadostnih količin po razumnih cenah. Dvig cen gradbenega materiala ima posledice tudi za druge gospodarske panoge in podražitev javnih naročil. V dokaz svojih navedb se sklicuje na tožbi priložene listine A3 - A8 in A10 ter sodišču predlaga, naj izda začasno odredbo, s katero tožniku dovoli nadaljevanje izvajanja rudarskih del pod pogoji obstoječe koncesije do končne odločitve v tem upravnem sporu.

5.Toženka je na predlog za izdajo začasne odredbe odgovorila in sodišču predlaga, naj ga zavrže oz. zavrne. Predlogu nasprotuje in v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 izpostavlja, da sporno koncesijsko razmerje sploh ni trajajoče, saj je bilo že ob sklenitvi pogodbe sklenjeno za določen čas, torej časovno omejeno. Koncesijsko razmerje je namreč po določbah ZRud-1 časovno omejeno in se rudarska pravica za izkoriščanje podeljuje zgolj za določen čas. V obravnavanem primeru je bilo to do 10. 12. 2025, ko je rudarska pravica s potekom časa prenehala. Nadalje pa meni tudi, da tožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode. O višini zatrjevane škode tožnik ni predložil nobenih verodostojnih dokazov, četudi bi bilo to še posebej nujno, ker je splošno znano, da B., ki je bila največji odjemalec materiala iz kamnoloma, že 10 let ne obratuje več. Tožnik se sicer sklicuje še na pogodbo o nakupu sredstev z družbo A., glede česar toženka prvenstveno izpostavlja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Tožnik se je namreč v dosedanjem postopku na to pogodbo ni skliceval, zato toženka temu nasprotuje. Prav tako pa so pričakovani dohodki po tej pogodbi bodoče negotovo dejstvo in nanje tožnik ocene višine grozeče škode ne more opirati. Začetek veljavnosti pogodbe s to družbo je vezan na izpolnitev več kumulativno določenih pogojev (petnajst njih), med drugim tudi, da Občina Trbovlje ne bo uveljavljala predkupne pravice. Ta pogoj pa v obravnavani zadevi ni izpolnjen, zato krivde za izgubo pričakovanega dohodka ni mogoče valiti izključno na nepodaljšanje rudarske pravice. Nemožnost doseganja 1,9 mio EUR dohodka iz naslova kupnine po predmetni pogodbi ni mogoče šteti za škodo, ki bi utemeljevala izdajo predlagane začasne odredbe. Gre namreč za specialno pogodbeno ureditev, ki je posledica svobodne pogodbene volje, ne pa izdaje izpodbijane odločbe. Prav tako ni jasno, od kod tožnik črpa podatek o štiriletnem skupnem prihodku 1,6 do 3,2 mio EUR iz naslova prodaje mineralne surovine (tako imenovanega odstrela, ki nastane kot produkt miniranja v kamnolomu). Ta znesek je tožnik izračunal na način, da je letno proizvodnjo 100 do 200 tisoč ton pomnožil s štirimi leti in ceno 4 EUR na tono, pri čemer ni jasno, od kod črpa podatke o predvideni letni proizvodnji in ceni na tono, saj tega z ničemer ne pojasni. Zatrjevana škoda je torej nekonkretizirana in neizkazana. Toženka še izpostavlja, da je obratovanje kamnoloma, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev, saj ni skladen z dokumenti urejanja prostora Občine Trbovlje, v nasprotju z javno koristjo in izdaja začasne odredbe ni dopustna tudi zaradi tega razloga. Kolikor pa bi sodišče vseeno predlogu tožnika sledilo, pa toženka izpostavlja, naj z začasno odredbo na predmetnem pridobivalnem prostoru prepove dovažanje in skladiščenje materiala od drugod in na ta način dodatno poskrbi, da se prepreči dovažanje in odlaganje odpadnih materialov v kamnolom.

6.Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

7.Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda, po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka predlaga tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Sodišče po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 torej lahko s t. i. pravo začasno odredbo do pravnomočne sodne odločbe začasno uredi sporno pravno razmerje.

8.Tožnik sodišču predlaga, naj izda ravno takšno ureditveno začasno odredbo, s katero naj podaljša koncesijsko pogodbo ter na njeni podlagi tožniku podeljeno rudarsko pravico in koncesijo, in sicer za čas tudi po izteku njene veljavnosti 10. 12. 2025 do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu.

9.Vendar pa glede na potek časa po presoji sodišča izdaja takšne začasne odredbe, kot jo predlaga tožnik, več ni mogoča. Kot izhaja iz tožnikovih navedb (str. 3, 14, 15 ter 16 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe), tožnikova koncesija in rudarska pravica

. Tudi iz izpodbijane odločbe (str. 1) izhaja, da tožnikova koncesijska pogodba preneha veljati 10. 12. 2025, enako izhaja tudi iz toženkinega odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe (str. 2). O tem torej med strankama ni spora. Tožnik pa je svojo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe vložil na vložišču sodišča 9. 12. 2025 popoldan. Glede na vsa procesna opravila, ki jih je treba izvesti pred odločitvijo o takšnem predlogu, je le stežka mogoče, da bi sodišče odločalo o tožnikovem predlogu, preden se je njegova koncesija iztekla, torej pred 10. 12. 2025. Tako sta v obravnavanem primeru v času, ko sodišče izdaja ta sklep, glede na navedeno tožnikova koncesija in rudarska pravica že prenehali. Posledično po presoji sodišča v tem trenutku več ni mogoče njuno podaljšanje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, kot to predlaga tožnik. Sodišče pa je na tožnikov predlog, kakršnega je podal, vezano. V primeru predlagane ureditvene začasne odredbe mora tožeča stranka namreč podati predlog, kako naj sodišče začasno uredi stanje do odločitve o tožbi, saj se materialno procesno vodstvo ne nanaša na oblikovanje predloga za ureditev stanja s konkretizacijo načina, kako naj se to uredi, saj bi to pomenilo, da je tak predlog oblikovalo sodišče, in ne stranka. Navedeno pomeni, da torej začasna odredba, kot jo predlaga tožnik, ne more odvrniti škode, ki jo sam zatrjuje, saj se je sporno pravno razmerje že izteklo.

10.Te sodne presoje ne spreminjajo tožnikove navedbe (str. 3 ter 15 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe), da je sam vlogo za podaljšanje, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, vložil na podlagi 50. člena ZRud-1 in ZIUPRPK. To zadnje, tj. da bi bila tožnikova vloga vložena po ZIUPRPK, namreč ne drži. Tožnik po drugi strani tudi sam izpostavlja (str. 16 tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe), da je njegov primer diametralno nasproten tistemu iz zadeve I Up 180/2024, v katerem je stranko varovalo, da je bil sprejet ZIUPRPK, ki je omogočal podaljšanje rudarskih pravic in koncesij že na podlagi samega zakona. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pa tožnik svojega predloga za podaljšanje ni vložil kot vlogo za izjemno podaljšanje rudarske pravice na podlagi ZIUPRPK, ampak jo je vložil kot redno vlogo po 50. členu ZRud-1, kar pomeni, da tožnika ni mogel varovati prvi odstavek 3. člena ZIUPRPK.

11.Sklepno se sodišče opredeljuje še glede tožnikovega predloga, naj se mu z začasno odredbo tudi po izteku veljavnosti koncesijske pogodbe 10. 12. 2025 dovoli nadaljevanje izvajanja rudarskih del v pridobivalnem prostoru ... skladno z določbami navedene koncesijske pogodbe. V tem delu je tožnikov predlog treba zavrniti zaradi odsotnosti neposredne zveze med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sporno pravno razmerje v konkretnem primeru namreč determinira izrek izpodbijane odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za podaljšanje časa veljavnosti njegove rudarske pravice. Izdana začasna odredba bi se zato lahko nanašala le na veljavnost tožnikove koncesije oz. rudarske pravice, ali je na podlagi rudarske pravice upravičen izvajati rudarska dela in, če ja, katera, pa je šele nadaljnje vprašanje, ki sledi vprašanju o zahtevanem podaljšanju. Zato med tem delom predloga za izdajo začasne odredbe in izpodbijano odločbo ni neposredne zveze, temveč je ta zveza zgolj posredna.

12.Glede na navedeno tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe že apriorno ni mogoče ugoditi, zato ga je sodišče zavrnilo, ne da bi presojalo izpolnjenost nadaljnjih pogojev (težko popravljive škode, neprizdetosti javne koristi).

13.Tožnik povrnitve stroškov v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe ni zahteval.

-------------------------------

1Povzeto po sklepu VSRS I Up 81/2017 z dne 19. 4. 2017.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2, 32/3

Zakon o rudarstvu (2010) - ZRud-1 - člen 50

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.