Jedro

ZFPPIPP se v 442. členu za postopke, ki so bili začeti do uveljavitve ZPUOOD, še vedno uporablja. Po presoji sodišča sta imela tako oba upravna organa v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za zaključek, da je tožnik, ki je imel v družbi 100 % poslovni delež, aktivni družbenik in da kot tak odgovarja za obveznosti izbrisane družbe.

Izrek

Tožba se v delu, v katerem se izpodbija sklep št. DT 4295-97/2011-4 (09-3401-05) z dne 17. 11. 2011 zavrže. V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z v tem upravnem sporu vloženo tožbo je tožnik izpodbijal v uvodu te odločbe navedene upravne akte. Sicer se v besedilu tožbe navaja tudi odločba št. DT 0610-818/2008-33-0905-37 z dne 20. 3. 2009, s katero je bil zavezancu A.A. d.o.o., odmerjen davek na dodano vrednost v skupnem znesku 17.786,00 €. Tožnik je kot direktor te družbe zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ta odločba pa je bila z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-16-142/2009 z dne 17. 12. 2012 odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek. Kot je razvidno iz tožnikove v tem upravnem sporu vložene vloge, se tožnik s takšno odločitvijo strinja, zato sodišče šteje, da predmetne odločbe v tem upravnem sporu ne izpodbija.

S sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, št. DT 4295-97/2011-3 (09072-13) z dne 14. 6. 2011 je bila zoper tožnika kot družbenika iz sodnega registra izbrisane pravne osebe A.A. d.o.o., dovoljena izvršba dolgovanega zneska, razvidnega iz seznama izvršilnih naslovov št. 4290-35/2011-15-0906-06 z dne 20. 1. 2011. Tožniku je bilo s sklepom o davčni izvršbi naloženo plačilo glavnice v znesku 17.890,49 €, zamudne obresti do 31. 12. 2010 v višini 2.813,37 €, stroški prejšnjih davčnih izvršb v višini 11,58 € in stroški davčne izvršbe v višini 20,86 €, torej skupaj 20.736,30 €. Davčna izvršba se opravi z rubežem največ do višine 2/3 dolžniku pripadajočih denarnih prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane znesek najmanj 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Z davčno izvršbo ni mogoče seči na denarne prejemke, če le-ti ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. S sklepom se dolžniku zarubi del denarnih prejemkov do višine dolgovanega davka, ki jih dobiva pri ZPIZ.

Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da je bila zgoraj navedena pravna oseba na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izbrisana iz sodnega registra. Sklep o obstoju izbrisnega razloga je Okrožno sodišče v Mariboru izdalo 3. 9. 2010, sklep o izbrisu iz sodnega registra pa dne 6. 10. 2010. Po podatkih uradnih evidenc Davčnega urada Maribor navedena pravna oseba do dneva izbrisa ni poravnala zapadlih davčnih obveznosti. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožnik v skladu z določili sedmega odstavka 442. člena ZFPPIPP aktivni družbenik izbrisane pravne osebe, zato v skladu z določilom šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP odgovarja za njene dolgove. Ker davek ni bil plačan v rokih, predpisanih v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), je davčni organ po 143. členu ZDavP-2 začel z davčno izvršbo.

Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je z odločbo št. DT 499-29-331/2011-4 z dne 28. 11. 2012 njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi po presoji drugostopnega organa je izpodbijani sklep o izvršbi pravilen in zakonit. Glede pritožbenih navedb pa ugotavlja, da se te vsebinsko ne nanašajo na sam postopek davčne izvršbe, pač pa kot bistvo spora tožnik izpostavlja okoliščino, da ni dolžnik in da torej ni več odgovoren za poslovanje družbe, katero je z darilno pogodbo z dne 12. 12. 2009 podaril B.. Drugostopni organ pojasnjuje, da je bil Zakon o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju ZPUOOD) predmet ustavne presoje, po tej pa v veljavi še ostaja 18. člen, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe od šestega do desetega odstavka 442. člena in 496. člena ZFPPIPP. Citirani 18. člen ZPUOOD se tako nanaša na položaj, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po njegovi uveljavitvi, med tem ko so se 1. do 17. člen tega zakona nanašali na položaje, ko so bile družbe izbrisane iz sodnega registra do uveljavitve tega zakona, za kar gre v obravnavanem primeru. Razveljavitev navedenih členov ZPUOOD pomeni, da se postopki, ki so bili prekinjeni po prvem odstavku 1. člena tega zakona nadaljujejo in končajo po določbah zakona, po katerem so bili začeti. Drugostopni organ ugotavlja, da so tako podani pogoji za nadaljevanje postopka.

Nadalje drugostopni organ pojasnjuje, da je v skladu z določbo tretjega odstavka 481. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) za odsvojitev deleža potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa. V obravnavani zadevi tožnik tudi na poziv drugostopnega organa takšne pogodbe ni predložil, zato se pritožbeni organ strinja z ugotovitvami prvostopnega organa, da je imel tožnik ob prenehanju izbrisane družbe položaj njenega aktivnega družbenika, saj je imel v družbi 100% poslovni delež, kar pomeni, da je imel možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje. Četudi morda drži, da je vse posle sklepal in vodil prokurist B., sam pa je po njegovi prošnji napisal le nekaj faktur, pritožbeni organ meni, da se tožnik s takšnimi navedbami ne more rešiti svoje odgovornosti kot aktivni družbenik izbrisane družbe, saj je glede na določbe 442. člena ZFFPPIPP pomembna le pravna možnost vpliva, ne pa dejanski vpliv na upravljanje in poslovanje družbe. Glede na to drugostopni organ meni, da so bili podani pogoji za začetek davčne izvršbe po 143. členu ZDavP-2. Davčna izvršba se začne s sklepom o izvršbi, ki mora vsebovati sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Po prvem odstavku 144. člena ZDavP-2 je predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom iz davčne izvršbe izvzeta. Izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). V obravnavani zadevi se dolg iz naslova davka na dodano vrednost terja na podlagi izvršljive odločbe. Pritožbeni organ ugotavlja, da ima seznam izvršilnih naslovov vse potrebne sestavine, kot jih določa 145. člen ZDavP-2. S sklepom št. DT 4295-97/2011-4 (09-3401-05) z dne 17. 11 2011 je Davčni urad Maribor odločil, da se prekine postopek davčne izvršbe, začet zoper tožnika z zgoraj navedenim sklepom o davčni izvršbi, in sicer do končne odločbe sodišča o odpustu obveznosti oziroma do izteka šestmesečnega roka za vložitev predloga za odpust obveznosti, če dolžnik predloga za odpust ne vloži. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ ta sklep izdal na podlagi 1. člena ZPUOOD, po katerem se vsi pravdni, upravni in izvršilni postopki, začeti na podlagi ZFPPIPP, v katerih upniki izbrisanih družb uveljavljajo terjatve zoper družbenika ali družbenike in družbenice take družbe ali njihove pravne naslednike ali naslednice, ki na dan uveljavitve tega zakona še niso končani, prekinejo do izdaje končne odločbe sodišča o odpustu dolga.

Tožnik se je tudi zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je z odločbo št. DT 499-29-561/2011-3 z dne 29. 11. 2011 njegovo pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila pravilno izdana na podlagi 1. člena ZPUOOD.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija zgoraj navedene upravne akte. Navaja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi družba A.A. d.o.o. predmetne artikle, od katerih je bil izračunan davek na dodano vrednost, sploh naročila. Razen tega navaja še, da je prokurist Viktor Kampuš deloval popolnoma samostojno in torej zanika, da bi bil kakorkoli odgovoren za nastali dolg. Predlaga, da sodišče izpodbijane odločbe odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdanih odločbah, iz razlogov, ki so v njih navedeni. Navaja še, da je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT 499-16-142/2009-6 z dne 17. 12. 2012 po pritožbi tožnika res odpravilo odločbo št. DT 0610-818/2008-33-0905-37 z dne 20. 3. 2009, ki v obravnavanem postopku davčne izvršbe predstavlja izvršilni naslov in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek, vendar pa je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi dne 14. 6. 2011 izvršilni naslov izvršljiv, kar pomeni, da je bil izpolnjen pogoj za začetek davčne izvršbe. Okoliščine, ki so nastopile po tem datumu, zato na izdan sklep o davčni izvršbi ne morejo vplivati in so zato v tem postopku neupoštevne. Če bo izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, pa je to lahko razlog za ustavitev davčne izvršbe po 155. členu ZDavP-2. Tožena stranka vztraja tudi pri svojih stališčih iz izpodbijanih odločb, da je tožnik kot aktivni družbenik odgovoren za dolgove izbrisane družbe. Tožnik pogodbe v obliki notarskega zapisa tudi na poziv ni predložil. Tožnik je svojo tožbo tekom postopka še dopolnil, tej vlogi pa je priložil odločbo organa druge stopnje, s katero je bila odpravljena odločba, ki predstavlja izvršilni naslov.

Tožba v delu, v katerem se izpodbija sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor, št. DT 4295-97/2011-3 (09072-13) z dne 14. 6. 2011 ni utemeljena (II. točka izreka).

Po presoji sodišča je navedeni upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so v njem in drugostopni odločbi navedeni ter se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V tem upravnem sporu izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan na podlagi šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ki določa, da v primeru, ko je imela pravna oseba, ki je prenehala po 441. členu tega zakona, neplačane obveznosti, aktivni družbeniki te pravne osebe, upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. Aktivni družbenik po šestem odstavku tega člena pa je oseba, 1. ki je imela v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in 2. ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivati na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali da v rokih določenih z zakonom predlaga začetek stečajnega postopka na podlagi uresničevanja upravljalskih pravic iz njenega deleža v pravni osebi ali drugih pravic v razmerju do pravne osebe v skladu z zakonom ali pravili izbrisane pravne osebe ali kateregakoli drugega pravnega ali dejanskega razmerja z izbrisano pravno osebo ali članov njenega poslovodstva ali organa nadzora (sedmi odstavek 442. člena ZFPPIPP). Da je predpostavka iz 2. točke sedmega odstavka tega člena izpolnjena, velja, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25% vseh glasovalnih pravic (osmi odstavek 442. člena ZFPPIPP).

Ta določila so bila z ZPUOOD razveljavljena z dnem uveljavitve tega zakona, to je z dnem 19. 5. 2012. Zakonodajalec je s tem zakonom predvidel prekinitev vseh postopkov, to je vseh pravdnih, upravnih in izvršilnih postopkov, ki so se začeli na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij in ZFPPIPP, ki na dan uveljavitve tega zakona še niso končani, do končne odločbe sodišča o odpustu obveznosti oziroma, če dolžnik ne vloži predloga za odpust obveznosti v roku šestih mesecev od uveljavitve tega zakona, do preteka tega roka. Zakon je nato nadalje predpisal postopek za odpust obveznosti, vendar pa so bila določila 1. do 17. člena tega zakona z odločitvijo Ustavnega sodišča RS št. U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012 razveljavljena, ker pomeni, da se postopki začeti na podlagi ZFPPIPP nadaljujejo po določilih tega zakona.

Tožeča stranka je v tej zadevi vložila tožbo v upravnem sporu zoper sklep o izvršbi, sodišče pa ocenjuje, da je v tem delu njena tožba neutemeljena. ZFPPIPP se v 442. členu za postopke, ki so bili začeti do uveljavitve ZPUOOD, še vedno uporablja, tudi po presoji sodišča pa sta imela oba upravna organa v izvedenem ugotovitvenem postopku dovolj podlage za zaključek, da je tožnik, ki je imel v družbi 100 % poslovni delež, aktivni družbenik in kot tak odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Tožnik s sklicevanjem na to, da je svoj poslovni delež na predmetni družbi v celoti odsvojil z darilno pogodbo, ne more biti uspešen, saj je za odsvojitev deleža potrebna pogodba, ki je izdelana v obliki notarskega zapisa (tretji odstavek 481. člena ZGD), kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ. Tožnik takšne pogodbe ni predložil. Sodišče še dodaja, da je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi v času izdaje izpodbijanega sklepa izvršljivega izvršilnega naslova, okoliščina, da je bil le-ta nato odpravljen in zadeva vrnjena v ponoven postopek, pa se upošteva v postopku davčne izvršbe. Če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, davčni organ ustavi izvršbo (5. točka prvega odstavka 155. členom ZDavP-2).

Sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor, št. DT 4295-97/2011-3 (09072-13) z dne 14. 6. 2011 je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče v tem delu tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. V delu, v katerem se izpodbija sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor, št. DT 4295-97/2011-4 (09-3401-05) z dne 17. 11. 2011, tožba ni dovoljena (I. točka izreka).

Sklep o prekinitvi postopka davčne izvršbe je bil izdan na podlagi takrat veljavnega 1. člena ZPUOOD, po presoji sodišča pa to ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

ZUS-1 v 2. členu določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javno pravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Drugi odstavek 5. člena ZUS-1 pa glede izpodbijanja sklepov še posebej določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo samo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Predmetni sklep ne spada v kategorijo sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Z njim je bilo odločeno o prekinitvi postopka na podlagi takrat veljavnih določil ZPUOOD. Gre torej za sklep procesne narave, ki ne vsebuje vsebinske odločitve o upravni zadevi oziroma, ki za tožnika ne vzpostavlja kakšne materialne obveznosti. Z njim torej ni bilo poseženo v tožnikov pravni položaj, zato glede na citirane določbe 2. člena ZUS-1, ne more biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor, št. DT 4295-97/2011-4 (09-3401-05) z dne 17. 11. 2011, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena v tem delu tožbo zavrglo.