Jedro

Če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je obsojenec pokojni. Ko zahteva vrnitev premoženja le en izmed večih dedičev, se mu lahko vrne le toliko zaplenjenega premoženja, kot znaša njegov dedni delež po sklepu o dedovanju po obsojencu glede preostalega obsojenčevega premoženja.

Izrek

Pritožba predlagatelja se zavrne, pritožbi nasprotne udeleženke pa se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo nasprotni udeleženki, da je dolžna predlagatelju iz naslova plačila odškodnine za zaplenjeno premoženje izročiti obveznice R Slovenije v višini tolarske protivrednosti za 531.753,17 USD, obračunani po prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke d.d. na dan izdaje sodne odločbe, v roku, ki ga določa Uredba o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, nadalje je dolžno za čas od pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe premoženja, to je od 16.6.1998, do izdaje obveznic, plačati obresti v višini in na način, ki ju določata Zakon o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja in prej navedeno uredbo, ki je bila izdana na podlagi tega zakona. Republika Slovenija je dolžna predlagatelju povrniti tudi 864.249,80 SIT stroškov postopka. Zoper sklep se pritožujeta predlagatelj in nasprotna udeleženka. Predlagatelj v pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlagatelju odškodnina v celoti izplača v SIT, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da predlagatelj ni utemeljeval izplačila odškodnine v denarju z obstojem pogojev iz 42. in 43. člena ZDen, ampak s povsem drugimi razlogi, do katerih sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča. Predlagatelj smatra, da je upravičen do odškodnine v denarju, ker nasprotna udeleženka še ni izdala obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Z uredbo in z zakonom določeni datum 1.2.2001, ko bi morale biti obveznice izdane, nasprotne udeleženke ne zavezuje, da obveznice tudi res izda do navedenega dne. Tako predstavlja sodna odločba, ki predlagatelju priznava odškodnino v še neobstoječih obveznicah, le dokument, s katerimi je odločeno, da obstoji neka pravica, katere pa še ni mogoče niti realizirati niti prisilno izvršiti. V neskladju z načeli pravne države je, če zakonodajalec brez stvarno utemeljenih razlogov odlaga izpolnitev zakonskih obveznosti, ki so nujne za uveljavitev priznane pravice posameznika. Pravica, ki je ni mogoče uveljaviti, je prazna pravica. Stališče nasprotnega udeleženca, da predlagatelj ni upravičen do odškodnine v denarju, po mnenju predlagatelja ni sprejemljivo, saj je v nasprotju z načeli pravne države in tudi z stališči Ustavnega sodišča RS (na primer odločba št. U-I-233/97). Zaradi pasivnosti nasprotnega udeleženca predlagatelj ne more trpeti prav nobenih posledic. Nasprotna udeleženka pa izpodbija sklep sodišča prve stopnje in vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se po 1. odstavku 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij zaplenjeno premoženje, v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja, vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. To pomeni, da če je oseba, ki bi ji bilo potrebno premoženje vrniti, pokojna, se premoženje vrne le tisti osebi, ki je v sklepu o dedovanju določena kot pokojnikov dedič in v obsegu, kot je z istim sklepom določeno. Sodišče prve stopnje ni niti ugotavljalo, kdo so še ostali dediči, ki so sicer nujni udeleženci v postopku in gre pri izdaji izpodbijanega sklepa tudi za njihov pravni interes. Do odškodnine so torej upravičeni vsi dediči po pokojnem V. S., oziroma je predlagatelj upravičen le do višine odškodnine v sorazmerju s svojim dednim deležem nasproti drugim dedičem. Odločitev sodišča prve stopnje, da se obveznice izročijo v tolarski protivrednosti USD po prodajnem tečaju Nove Ljubljanske banke d.d. na dan izdaje sodne odločbe je v nasprotju s 145.a členom ZIKS, 44. členom ZDen, 26. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetjij oziroma premoženja, 0dredbo o koeficientu povečanja tolarskih cen nacionaliziranega premoženja ter 3. členom Zakona o obveznicah za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja. Prej navedeni predpisi natančno določajo izračun višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi določbo 7. člena ZIOOZP in 12. člena uredbe, iz katerih je razvidno, da naloge v zvezi z izdajo, vročanjem in izplačevanjem ter obračunavanjem obresti opravlja odškodninski sklad, ki izroči prejemniku obveznice le na njegovo zahtevo. Zato je neizvedljiva odločitev sodišča, da mora obveznice izročiti nasprotna udeleženka. Nasprotna udeleženka nasprotuje tudi sklepu o stroških postopka, ker ni obrazložen in iz njega ni razvidno, katere stroške je sodišče predlagatelju priznalo oziroma ni mogoče preveriti, ali so bili res vsi dejansko potrebni. Pritožba predlagatelja ni utemeljena, medtem ko je pritožba nasprotne udeleženke utemeljena. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, se na podlagi 145.a člena ob izdaji izpodbijanega sklepa veljavnega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) v obravnavanem primeru glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določila 3. poglavja Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). ZDen pa določa možnost plačila odškodnine v denarju le pod pogoji iz njegovega 50. člena (ne 42. in 43. člena, kot v pritožbi zmotno navaja predlagatelj). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je predlagatelj upravičen do odškodnine v obliki obveznic, ker predlagatelj ni izkazal, da bi bil oseba slabšega premoženjskega stanja. Nasprotna udeleženka sicer res še ni izdala obveznic za poplačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje, vendar je to v skladu s 1. odstavkom 3. člena Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju uredba), izdane na podlagi Zakona o izdaji obveznost za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju ZIOOZP), dolžno storiti na dan 1.2.2001 in prvi letni obrok teh obveznic zapade v izplačilo že 1.3.2001 (2. odstavek 3. člena ZIOOZP). Zato ne moremo govoriti o prazni pravici in nepravni državi v smislu navedb predlagatelja v pritožbi. Tudi sklicevanje predlagatelja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-233/97 je brez osnov, ker ni nikakršne povezave med to odločbo in vsebino odločanja v tej nepravdni zadevi. Da nasprotna udeleženka 1.2.2001 dejansko ne bi izdalo obveznic, bo nedvomno odgovorna za vso škodo, ki bi jo s tem povzročila predlagatelju. Iz navedenega sledi, da je pritožba predlagatelja v celoti neutemeljena. Pritožba nasprotne udeleženke je neutemeljena le glede pritožbenih navedb, da je neizvedljivo, da bi morala nasprotna udeleženka izročiti obveznice, sicer pa je pritožba utemeljena. Po 7. členu ZIOOZP in 12. členu uredbe sicer res opravlja naloge v zvezi z izdajo, vročanjem in izplačevanjem obveznic ter obračunavanjem obresti Slovenski odškodninski sklad, ki obveznice upravičencu na njegovo zahtevo tudi dejansko izroči, vendar je zavezanec za plačilo odškodnine nasprotna udeleženka, torej Republika Slovenija, kot to določa ZIKS v 3. odstavku 145. člena. Slovenski odškodninski sklad je le tisti, ki v imenu RS in na njen račun opravlja tehnična opravila v zvezi s temi obveznicami. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da se obveznost izročitve naloži nasprotni udeleženki, pravilna. Utemeljene pa so ostale graje nasprotne udeleženke v pritožbi. Predlagatelj je kot dedič res upravičen do odškodnine, vendar le za sorazmerni del od celotne odškodnine, glede na število dedičev po pokojnem V. S., ki je bil obsojenec in kateremu je bilo premoženje zaplenjeno oziroma višine njegovega dednega deleža po obsojencu, če je že bilo izvedeno dedovanje po njem glede ostalega njegovega premoženja. Obveznice se namreč glasijo na ime (1. odstavek 4. člena ZIOOZP) in predlagatelj bo lahko prejel le tolikšno število obveznic, kolikšen je njegov dedni delež nasproti ostalim dedičem. Sodišče prve stopnje se o tem vprašanju v izpodbijanem sklepu ni opredelilo, niti ni ocenilo dokaza, vloženega v spis v ta namen (sklep o dedovanju priloga A2). Določila, kot jih v pritožbi dosledno citira nasprotna udeleženka, dejansko do potankosti določajo način izračuna odškodnine in njeno prilagajanje dejanske vrednosti na dan izdaje obveznic. Sodišče prve stopnje se v izračunu in določitvi odškodnine, kot je navedeno v izreku sklepa, prej navedenih določil ni držalo v popolnosti. Res je tudi, da se sklep o stroških postopka ne da preizkusiti in da so razlogi v izpodbijanem sklepu, ki se nanašajo na stroške postopka, pomanjkljivi tako, da se iz njih ne da ugotoviti, katere stroške je sodišče prve stopnje predlagatelju priznalo in posredno temu, ali so bili priznani stroški za postopek potrebni. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo predlagatelja zavrnilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP), medtem, kot je pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje, da bo popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in odpravilo bistvene kršitve postopkovnih določil, ugotoviti in se opredeliti o višini dednega deleža predlagatelja, ker je od njegove višine odvisen delež odškodnine, ki ga lahko prejme predlagatelj, napraviti izračun odškodnine in njen obračun v skladu z v pritožbi nasprotne udeleženke citiranimi določili in ustrezno obrazložiti sklep o stroških postopka, da ga bo mogoče preizkusiti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP in je odločitev o njih pridržana za končno odločbo.