Jedro

Prisojena odškodnina za primarni in sekundarni strah (pred okužbo s steklino), ki ga je trpela tožnica, ker jo je napadel, podrl na tla in štirikrat ugriznil pes bernardinec v znesku 700.000 SIT, predstavlja pravično odškodnino.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu (1. točka izreka) spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 100.000,00 SIT, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1999 dalje do plačila, v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne. 2. V ostalem delu se pritožba zoper odločitev o glavni stvari in o pravdnih stroških zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. 3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 56.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2000 dalje do plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1999 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 122.215,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1799 dalje do plačila. Proti ugoditvenemu delu sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh možnih pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku/1977 (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi svoje pritožbe tožena stranka navaja, da je prvostopenjsko sodišče razsodilo povsem nepravilno, kar pomeni, da je napačno presodilo posamezne in vse dokaze skupaj. To dejstvo ima za posledico sprejem napačne sodbe, ki nima prave podlage v dokaznem postopku. K dogodku je s svojim nesmotrnim ravnanjem prispevala predvsem tožeča stranka, saj je po naravi miroljubnega in prijaznega psa spravila v stanje, ko se je čutil ogroženega in je posledično tudi tako reagiral. Prvostopenjsko sodišče izpovedim tožene stranke, kakor tudi pričam Tine, Katje in Rozi B. ni verjelo, ampak je poklonilo vero izpovedi tožeče stranke, ki je dogodek opisala povsem drugače, seveda sebi v prid. Pritožba meni, da je preje verjeti 15 let in pol stari deklici, ki je svoje izpovedala dokaj suvereno brez vtisa, da je bila verzije dogodka predhodno naučena. Vsekakor pa je bolj verjeti pričam tožene stranke, kakor tožnici, saj je tekom dokaznega postopka izrekla neresnico, ki še kako vpliva na razsodbo v tej zadevi. Prvotno je namreč trdila, da je imela po dogodku velike probleme s študijem oziroma s polaganjem izpitov. Potem, ko je bila pozvana, da glede te okoliščine predloži indeks, je bilo nedvomno ugotovljeno, da je po dogodku uspešneje in z boljšimi ocenami polagala izpite. Če si je tožnica izmislila navedeno, kar seveda bistveno vpliva na višino odškodnine, tožeča stranka ne vidi razloga, zakaj ji brez dvoma verjeti glede izpovedi o dogodku. Glede na navedeno temelj tožbenega zahtevka ni podan v smislu, kot to ugotavlja prvostopenjska sodba. Tožeča stranka (očitno je mišljeno: tožena stranka), izpodbija sodbo tudi po višini. Smatra namreč, da so prisojeni zneski pretirani in izven okvirov zneskov, ki se dosojajo v podobnih primerih. Glede odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, že podatek, ki ga je izpovedala sama tožnica, govori vprid temu, da intenzivnost bolečin ni bila take stopnje, kot jo zatrjuje. Sama je namreč izpovedala, da je uživala protibolečinske tablete ketonal in to brez recepta. To očitno pomeni, da lečeči zdravnik ni smatral za potrebno, da ji ob tako neznatni poškodbi predpiše analgetike. Le ti so zelo različnih vrst in kot je znano pritožbi, se ketonal predpisuje le za specifične bolečine. Zgolj dejstvo, da so pri tožnici doma obstojale neke tablete, ki se jih je odločila jemati, ne pomeni, da je trpela bolečine take stopnje, kot jih ugotavlja sodišče. Če bi res čutila prave bolečine, bi se za njih blažitev gotovo zglasila pri zdravniku in si pridobila recept. Prav tako pa dejstvo, da bolečine niso bile tako intenzivne, kot izhaja iz sodbe in izjave tožeče stranke, sledi iz tega, da je tožnica takoj po dogodku zavrnila pomoč žene tožene stranke z gesto, iz katere se da sklepati, da ni nič hudega. Ta okoliščina kaže tudi na stopnjo prestrašenosti tožnice takoj po dogodku. Praktično je bila povsem normalna in ni kazala znakov prestrašenosti. Tudi obstoj drugih vrst strahov, ki jih našteva sodba, ne opravičuje tako visoke odškodnine iz tega naslova in je močno pretirana. Izpodbijanje odškodnine iz naslova začasno zmanjšane življenjske aktivnosti pritožba utemeljuje že zgoraj, ko navaja, da je bila tožnica po dogodku študijsko bolj učinkovita, kot pred dogodkom. Zato tudi ni razloga za prisojanje odškodnine po tej osnovi. Pritožba je le delno utemeljena. Glede temelja: Po prepričanju pritožbenega sodišča je glede temelja te odškodninske zadeve sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo določbo paragrafa 1320 ODZ, po kateri je tisti, ki žival redi, odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to materialnopravno določbo ugotovilo vsa odločilna dejstva, ko je ugotovilo, da sta dve mladoletni deklici peljali psa bernardinca, starega eno leto in dva meseca, brez povodca in brez nagobčnika na sprehod. Že samo ta ugotovljena dejstva, ki jim pritožba sploh ne oporeka, povsem zadostujejo za pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženec kot lastnik psa bernardinca odgovoren za škodo, ki je nastala tožnici. Tudi če bi bilo res, kar toženec trdi v pritožbi in kar je trdil že v odgovoru na tožbo, kar pa je prvostopenjsko sodišče prepričljivo ovrglo, da bi se tožnica pri rekreiranju oziroma pri teku spotaknila in padla, s čemer naj bi "izzvala toženčevega psa", da jo je napadel, na stvari ne spremeni prav ničesar. Vsak državljan te države ima pravico hoditi ali tekati po javnih poteh v tej državi, lastniki psov pa morajo poskrbeti, da take državljane njihovi psi ne bodo napadali. Povsem jasno je, da toženec kot lastnik psa, ki je napadel in poškodoval tožnico, ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom. Res je sicer, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da so psi pasme bernardinec praviloma miroljubni, kar pa seveda toženca ne odvezuje odgovornosti za primer, ko je ta, praviloma miroljubni pes, napadel tožnico in jo telesno poškodoval. V ravnanju tožnice ni mogoče zaznati nikakršnih znakov sokrivde k nastanku škodnega dogodka oziroma k nastanku poškodb, ki jih je nedvomno povzročil toženčev pes. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek izpeljalo izredno skrbno in dosledno, poskrbelo je celo za strokovno mnenje Kinološke zveze Slovenije (list. št. 51A), iz katerega izhaja, da je plečna višina samcev te pasme (bernardinec) med 70 in 90 centimetrov, teža pa bribližno 80 do 95 kilogramov. Pri enem letu starosti dosežejo psi približno 80 do 90% dokončne višine (verjetno pa s tem tudi teže). Toženčev pes pri starosti štirinajst mesecev sicer res ni bil povsem odrasel pes, vendar prav gotovo tudi ne nekakšen "mladiček", kot je tožena stranka skušala prikazati pred sodiščem prve stopnje. Gre za velikega in težkega psa, ki je nedvomno napadel tožnico in jo telesno poškodoval z najmanj štirikratnimi ugrizi, kot povsem jasno izhaja iz prepričljivega izvedeniškega mnenja dr. A. B., katere mu tožena stranka v pritožbi sploh ne oporeka. Tudi glede verodostojnosti tožnice je to izvedeniško mnenje pomembno, saj potrjuje natančno tak potek dogodkov, kot ga je v svojih dveh izpovedbah na glavnih obravnavah dne 1.3.1999 in dne 1.7.1999 opisala tožnica, ko je bila zaslišana kot stranka. Glede odločitve prvostopenskega sodišča, da je tožena stranka 100% odgovorna po temelju za škodo, ki jo je njen pes povzročil tožnici, nima pritožbeno sodišče prav nikakršnih pomislekov. Z vsemi razlogi, ki jih je v zvezi s tem v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in k njim nima ničesar dodati. Glede višine prisojene odškodnine: Tožeča stranka je v tožbi za telesne bolečine, neprijetnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahtevala odškodnino v znesku 1.300.000,00 SIT. Takih tožbenih navedb oziroma zahtevka ves čas do izdaje izpodbijane sodbe ni spremenila. Sodišče prve stopnje pa je, v skladu z obstoječo sodno prakso, tak tožbeni zahtevek, ki je zelo nenavaden, obravnavalo na tak način, da je tožnici za prestane telesne bolečine in nevšečnosti prisodilo odškodnino v znesku 300.000,00 SIT, za začasno zmanjšane življenjskih aktivnosti pa odškodnino v znesku 100.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo le v tistem delu, ko zatrjuje, da tožnici ne gre odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki naj bi bilo izraženo v tem, da je imela težave pri opravljanju izpitov v jesenskem roku v študijskem letniku 1997/1998 kot študentka Pravne fakultete v Ljubljani. Dejstvo je, kot ugotavlja tudi samo sodišče prve stopnje, da so bili gledano v povprečju njeni študijski rezultati v tem obdobju po škodnem dogodku, torej po 8.8.1997, celo boljši kot pa v preteklem času. Res je sicer, da sodna praksa v povsem izjemnih primerih, ko gre za sicer začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki pa mora biti izredne intenzitete, priznava odškodnino. V obravnavanem primeru pa nedvomno ne gre za tak primer, ki bi mu bilo mogoče dati pravno varstvo oziroma tožnici priznati odškodnino za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče se sicer povsem strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je zaradi posledic škodnega dogodka imela tožnica določene težave pri študiju oziroma pri pripravi na izpite, ki so nedvomno zahtevni, vendar je te izpite z izjemo enega samega predmeta uspešno opravila z ocenami, ki so bile najmanj takšne ali celo višje kot v preteklemu obdobju. Tudi prej se je dogajalo, da izpitov, na katere se je prijavila, ni uspešno opravila. Te nevšečnosti tožnice pri pripravah na izpite na Pravni fakulteti pa je mogoče obravnavati le v okviru nevšečnosti med zdravljenjem, torej v okviru zahtevka za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi poškodb, ki jih je pri škodnem dogodku utrpela tožnica. Pritožbeno sodišče meni, da je prisojeni znesek 300.000,00 SIT iz tega naslova povsem primerna in pravična denarna odškodnina v skladu z določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke le v tem delu ugodilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke za odškodnino v znesku 100.000,00 za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice zavrnilo. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti, ki jih je zaradi štirih ugrizov obtoženčevega psa morala pretrpeti tožnica, je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, zakaj meni, da je primerna in pravična odškodnina iz tega naslova 300.000,00 SIT. Z vsemi razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo prvostopenjsko sodišče, tudi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev imelo zadostno oporo v strokovnem mnenju sodnega izvedenca dr. A. B. in v izpovedbi same tožnice, ki je podrobno in prepričljivo opisala, kakšne bolečine in nevšečnosti je v posledici pasjih ugrizov morala pretrpeti. Povšalne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova presodilo preveč, nikakor niso utemeljene, tožena stranka pa za tak pritožbeni predlog ne ponuja nobenega novega dokaza. Prav isto velja tudi za prisojeno odškodnino za prestani strah v znesku 700.000,00 SIT. Tudi to odločitev je prvostopenjsko soidšče zelo prepričljivo in natančno obrazložilo, kar pritožbeno v celoti sprejema. Glede na že omenjene podatke, kakšen je pes bernardinec in glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, kaj je ta toženčev pes s tožnico počel, je za pritožbeno sodišče povsem sprejemljivo, da je šlo za izredno hud strah tožnice ob samem dogodku, tako rekoč kar za smrtno grozo, prav tako pa tudi za upravičen strah tožnice, da ne bi obolela za steklino, kar je splošno znano, morda ne toliko splošno, da bi bilo to znano tudi toženi stranki, da gre za smrtno bolezen. Toženec ni storil prav ničesar, da bi tožničin strah vsaj v tej smeri zmanjšal na ta način, da bi ji predložil potrdilo o cepljenju psa, čeprav je tožeča stranka oziroma tožničina mati na vsak način skušala priti do tega potrdila. Prisojena odškodnina iz tega naslova je po prepričanju pritožbenega sodišča povsem primerna in predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu določbe 200. člena ZOR, usklajena pa je tudi s sodno prakso slovenskih sodišč za prisojanje odškodnin za podobne primere. Glede prisojenega odškodninskega zneska 100.000,00 SIT tožnici za duševne bolečine zaradi skaženosti pritožba meni, da ji je bilo prisojeno preveč. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno priznalo tožnici iz tega naslova toliko, kot je zahtevala, torej 100.000,00 SIT. Tožnica je bila ob dogodku mlado triindvajsetletno dekle, poškodbe zaradi ugriza psa so ji pustile take posledice, ki bodo tudi po mnenju izvedenca vidne celo življenje, kar pomeni, da se mora tožnica ali odreči nošenju takšnih oblačil, pri katerih bi bile te posledice oziroma brazgotine vidne, ali pa pristati na to, da jo bodo ljudje spraševali, kaj se je vendarle z njo zgodilo, da ima takšne brazgotine, kar nedvomno za tožnico predstavlja precejšnjo neugodnost in ji povzroča duševne bolečine, kot je pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče. V povzetku pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici povsem pravilno in v skladu z navedenimi zakonskimi določbami priznalo tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti znesek 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti znesek 100.000,00 SIT in za prestani primarni in sekundarni strah znesek 700.000,00 SIT, skupno torej 1.100.000,00 SIT. V tem delu je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo potrdilo. Le v preostalem delu, torej glede prisojene odškodnine v znesku 100.000,00 SIT zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice pa je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ta tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 373. člena ZPP). Glede na to, da je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je moralo v skladu z določbo 2. odstavka 166. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje uspela po temelju s 100 %, po spremenjeni odločbi pa po višini s 52,40%, kar v povprečju pomeni, da je v pravdi uspela s 76,20%. Glede odmere prvostopenjskega sodišča stroškov tožeče stranke v znesku 174.800,00 SIT pritožba nima nikakršne pripombe. 76,20% od navedenega zneska znese 133.198,00 SIT, k temu pa je potrebno prišteti še stroške izvedenca v celoti v znesku 85.337,00 SIT, kar skupno znese 218.535,00 SIT. Stroški tožene stranke pa znašajo 170.005,00 SIT, glede na uspeh v pravdi pa ji mora tožeča stranka povrniti 23,80% tega zneska, to je 40.461,00 SIT. Poračun teh dveh medsebojno dolgovanih zneskov pokaže, da bi morala tožena stranka povrniti tožeči stranki 178.074,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa je glede stroškov odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki le 122.215,00 SIT. Ker se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila le tožena stranka, tudi odločitev o pravdnih stroškov glede na določbo 374. člena ZPP zanjo ne more biti slabša, kot je bila na prvi stopnji. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje moralo potrditi odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov na prvi stopnji. Tožena stranka je s svojo pritožbo sicer delno uspela in zato bi glede na uspeh imela pravico do povrnitve dela pritožbenih stroškov, vendar tega sploh ni zahtevala, zato sodišče druge stopnje o tem ni moglo odločati. Zahtevala pa je povrnitev pritožbenih stroškov tožeča stranka za odgovor na pritožbo. Pritožbeno sodišče meni, da gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo na 625 točk, kar ob vrednosti 1 točke 90,00 SIT znese 56.250,00 SIT. Tožeči stranki gredo tudi obresti na te stroške, kot jih je zahtevala že v odgovoru na tožbo.