Jedro

Ker tožnik, zavarovan kot samostojni podjetnik, ni uveljavljal ustrezne spremembe zavarovanja na podlagi opravljanja dejavnosti v polovičnem delovnem času, temveč je bil ves čas zavarovan kot samozaposlena oseba po 15. členu ZPIZ-1 in je plačeval prispevke za poln delovni čas, je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do delne pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi, oziroma podrejeno razveljavi odločba toženke z dne 30. 9. 2010 in z dne 12. 3. 2010 in se tožniku prizna pravica do delne pokojnine od 13. 6. 2008 v višini ene polovice zneska starostne pokojnine ter, da je toženka dolžna višino in mesečni znesek delne pokojnine odmeriti s posebno odločbo in jo tožniku izplačati od meseca junija 2008 dalje, z vsemi naknadnimi uskladitvami, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska pripadajoče delne pokojnine, do plačila in že plačane mesečne prispevke zavarovanja, ki presegajo polovico polnega delovnega časa od junija 2008 povrniti tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva plačila posameznega zneska, do vrnitve in tožniku povrniti stroške sodnega in upravnega postopka.

Zoper zavrnilo sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi. Sodišče je zahtevek zavrnilo, ker tožniku naj ne bi prenehalo zavarovanje za polni delovni čas in ker naj ne bi opravljal dela s polovičnim delovnim časom. Pritožba meni, da sodišče v sodnem postopku ne more širiti razlogov oziroma navajati razloge, zakaj naj tožnik ne bi bil upravičen do delne pokojnine iz razlogov, ki jih ni navajala toženka v okviru upravnega postopka in je sodišče vezano na razloge, ki jih je ugotavljala toženka in lahko presoja le utemeljenost teh razlogov. Toženka tudi do prvega naroka ni zatrjevala, da tožnik ni dela opravljal s polovičnim delovnim časom in bi sodišče moralo navedeno dejstvo upoštevati kot nesporno. Sodišče prve stopnje je s svojim ravnanjem kršilo načelo prepovedi reformatio in peius in je bistveno kršilo določila pravdnega postopka. Ne drži zaključek sodišča, da tožnik ni izrazil volje za opravljanje dejavnosti samo s polovičnim delovnim časom, saj tožnik objektivno ni imel možnosti, na podlagi katere bi dejavnost lahko odjavil in se potem ponovno prijavil. Da bi tožnik zaprl celotno dejavnost in potem dejavnost ponovno odprl ni življenjsko in takšnega pogoja zakon tudi ne določa. Tudi ni nobenega utemeljenega razloga, da toženka, po potrebi, takšne spremembe prijave v zavarovanje, ne bi mogla opraviti sama. Toženka je tožniku pojasnila, da bi se naj najprej prijavil za delo v polovičnem delovnem času pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in nato še pri toženki. Zavod za zdravstveno zavarovanje pa je v zvezi s tem zatrjeval, da lahko to naredi le na podlagi pred tem izdane odločbe toženke. Ni pravno sprejemljiv zaključek sodišča, da bi tožnik moral vložiti tožbo proti odločitvi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Gre za dvoje državnih organov in če je toženka ocenila, da je v zadevi pristojen Zavod za zdravstveno zavarovanje, bi morala vlogo odstopiti temu zavodu ali sprožiti spor o pristojnosti. Sodišče tudi ni navedlo pravne podlage, ki bi tožniku omogočila, da bi se lahko odjavil iz zdravstvenega zavarovanja in se pri tem prijavil pri toženki za delo s polovičnim delovnim časom razen splošnega določila zakona. Nepravilna je navedba sodišča, da naj tožnik ne bi izrazil volje za spremembe glede obsega zavarovanja, saj je to predlagal že v vlogi z dne 12. 6. 2008, ko je navedel, da je delo od 1. 6. 2008 opravljal le še s polovičnim delovnim časom. Da je tožnik prijavljen s polnim delovnim časom, je posledica dejstva, da v kolikor bi plačeval le polovične prispevke, bi bil takoj brez zavarovanja in blokiran s strani toženke. Pritožba nadalje meni, da je sodišče z odločitvijo kršilo določilo člena 2, člena 14, 22, 25 in 50 Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja pravico do socialne varnosti in ki ureja pravico do zasebne lastnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstaja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 30. 9. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo Območne enote ... z dne 12. 3. 2010, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do delne pokojnine.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. V predsodnem postopku je toženka z izpodbijanima odločbama zavrnila tožniku pravico do delne starostne pokojnine iz razloga, ker se po veljavni zakonodaji samostojni podjetnik posameznik, ne more odjaviti iz zavarovanja za polni delovni čas z zavarovalno podlago 005. Odjava iz zavarovanja se lahko uredi le v primera izvzema iz zavarovanja ali na podlagi izbrisa samostojnega podjetnika iz registra poslovodnih oseb. Tožnik je ves čas prijavljen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 15. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) kot samozaposleni, s polnim delovnim časom.

Na podlagi 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pridobi pravico do delne pokojnine, če je v delovnem razmerju največ s polovico polnega delovnega časa. Pri tem je v smislu določb 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 pogoj za pridobitev pravice tudi do delne pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja na podlagi dotedanje polne zaposlitve oziroma opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času. Na podlagi 178. člena ZPIZ-1 uživalec pokojnine, ki ponovno sklene delovno razmerje ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca s tem, da se mu v tem primeru lahko izplačuje le polovica pokojnine, če je zaposlen največ za polovico delovnega časa. Ob navedenih pravnih podlagah je pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ko je zahtevek tožnika zavrnilo, saj tožnik ni ravnal v zgoraj navedenem smislu in se niti ni odjavil iz obveznega pokojninskega zavarovanja zaradi uveljavitve starostne pokojnine, niti ni uveljavljal ustrezne spremembe zavarovanja zaradi uveljavljanja delne pokojnine. Glede na določbo 58. člena ZPIZ-1 in 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 bi lahko tožnik uveljavil pravico do delne pokojnine sočasno z uveljavljanjem skrčitve zavarovanja le na podlagi polovičnega delovnega časa oziroma opravljanja delavnosti v polovičnem delovnem času. Res pa bi mu v tem primeru delna pokojnina šla šele od ustrezne spremembe zavarovanja dalje.

Tožnik ima izpolnjen pogoj starosti in pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine, vendar bi moral izpolnjevati tudi pogoj iz 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 in je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožniku prenehalo zavarovanje za polni delovni čas in je zavarovan le še za polovični delovni čas. Da dela dejansko samo s polovičnim delovnim časom je tožnik trdil v tožbi, drugih dokazov v tej smeri ni predložil, zaslišanju pa se je izrecno odpovedal. Tako da sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti ali je tožnik dejansko opravljal delo samo s polovičnim delovnim časom kot je trdil v svojih vlogah, saj iz listin v upravnem spisu in iz dostavljenega potrdila DURS izhaja, da je ves čas prijavljen v zavarovanje kot samozaposlena oseba po 15. členu ZPIZ-1 in plačuje prispevke za polni delovni čas.

Tožnik je bil v ponovnem postopku s strani toženke napoten na Zavod za zdravstveno zavarovanje, na prijavno - odjavno službo, kjer pa s svojo zahtevo ni uspel, upravnega postopka v tej smeri ni nadaljeval do končne odločbe ZZZS o zavrnitvi prijave za skrajšani delovni čas, zoper katero bi lahko nato uveljavljal sodno varstvo, saj je dejansko zaprosil le za posredovanje informacij, ni pa vložil ustrezne zahteve v tej smeri.

V okviru preizkusa zakonitosti in pravilnosti izdanih odločb preizkuša sodišče prve stopnje dokončno odločbo toženke, kar pomeni, da preizkuša odločbo in o zadevi odloča v smislu polne jurisdikcije, ne samo v okviru navedb toženke iz predsodnega postopka. Pod sodnim preizkusom je izrek odločitve, kajti le-ta postane pravnomočen. Obrazložitev le pojasnjuje izrek. V predmetni zadevi je tako sodišče presojalo odločbo toženke, s katero je ta tožniku zavrnila pravico do delne starostne pokojnine. Pri tem je opravilo preizkus ne samo iz razlogov, ki jih je navajala toženka, temveč tudi ali tožnik izpolnjuje pogoje za samo pravico in pri tem ugotovilo, da je pogoj za pridobitev pravice tudi prenehanje obveznega zavarovanja na podlagi dotedanje polne zaposlitve oziroma opravljanja dejavnosti v polnem delovnem času, česar pa tožnik v času izdaje dokončne odločbe toženke ni izpolnjeval. Pritožbeno sodišče ne more slediti navedbi pritožbe, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo določilo 2. člena Ustave Republike Slovenije, da je Slovenija pravna in socialna država, nadalje, da je kršilo načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije, načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, nadalje pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, člena 50, ki določa pravico do socialne varnosti ter pravico do zasebne lastnine. Nobeno od navedenih načel ni bilo z odločitvijo sodišča prve stopnje kršeno, pritožnik niti posebej teh navedb ne substancira. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi posebej poudarilo v točki 5 obrazložitve, da se strinja z navedbami tožnika glede vprašanja o sojenju na podlagi neposredne uporabe določb Ustave Republike Slovenije in kako je potrebno ravnati glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik s pritožbo ni uspel in krije stroške pritožbe sam (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).