Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Res gre v obravnavanem primeru za obdolženca, ki mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je v stanju neprištevnosti storil več kaznivih dejanj, vendar to ne pomeni, da nima pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je konkretizirana v 16. členu Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), to je pravice do izjave na poročilo o izvajanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bilo podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Pravica do izjave namreč zagotavlja, da je vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese ter tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka (tako smiselno Odločba Ustavnega sodišča U-I-294/12 z dne 10.6.2015, predvsem tč. 18). Sodišče ne more objektivno odločiti, če ne sliši stališč obeh strank, zato je enakopravnost strank nujen element poštenega sojenja.
I. Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstvo v zdravstvenem zavodu, ki je bil obdolžencu izrečen s sklepom Okrožnega sodišča z dne 29.4.2021, še potreben.
2. Zoper sklep je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica. Navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Pritožnica navaja, da je bistvo pritožbe, da so bile v postopku odločanja pred sodiščem prve stopnje prekršene pravice obdolženca, saj mu ni bila dana možnost, da se izjavi glede predlaganega podaljšanja ukrepa, kar je moglo vplivati na izid odločitve. Sodišče je s prejetim mnenjem Enote za forenzično psihiatrijo seznanilo le zagovornico in državno tožilstvo, ne pa obdolženca. Temu je bil vročen šele sklep o podaljšanju ukrepa. Po prejemu prej navedenega sklepa, se je obdolženec oglasil zagovornici in povedal, da je bistveno boljši ter da je pripravljen za prejemanje antipsihotične terapije v depo obliki in nadaljevanje zdravljenja na prostosti. Pritožnica navaja, da bi bilo potrebno v obravnavani zadevi, pred odločitvijo, pridobiti obdolženčevo izjavo ali razpisati narok in ga zaslišati. Če bi obdolženec to možnost imel, bi se izkazala povsem drugačna slika in bi bila odločitev lahko povsem drugačna. V tej posledici pritožnica očita tudi, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem se sklicuje na poročilo Enote za forenzično psihiatrijo z dne 29.12.2021. Po njeni oceni vse kaže, da varstvo v zavodu za obdolženca ni več potrebno.
5. Kot je povedalo Ustavno sodišče Republike Slovenije v več odločbah, Ustava RS v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega člena med drugim izhaja pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave. Pravica do izjave pomeni, da mora biti stranki dana možnost, da se izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Stranki mora biti zagotovljeno, da se seznani z navedbami, dokaznimi predlogi in stališči ne le nasprotne stranke, pač pa vsakogar, tudi neodvisnega organa, ki mu je v postopku zagotovljena vloga, da lahko vpliva na odločitev sodišča ter nanjo odgovori. Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je pravica stranke do seznanitve z vsemi dokazi in stališči, ki so sodišču posredovani z namenom, da bi vplivali na odločitev v zadevi, eden od bistvenih elementov pravice do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic - EKČP (tako me drugim 5. točka odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-441/16 z dne 24.1.2019).
6. Kot pravilno navaja pritožnica, je sodišče prve stopnje njej in državnemu tožilstvu poslalo poročilo o izvajanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, ki ga je sodišču posredovala Enota za forenzično psihiatrijo 29.12.2021. Navedeno poročilo je bilo za sodišče prve stopnje bistvenega pomena pri sprejem odločitve kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, vendar obdolžencu ni bilo poslano z možnostjo, da nanj odgovori. Res gre v obravnavanem primeru za obdolženca, ki mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je v stanju neprištevnosti storil več kaznivih dejanj, vendar to ne pomeni, da nima pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je konkretizirana v 16. členu Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), to je pravice do izjave na poročilo o izvajanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bilo podlaga za odločitev sodišča prve stopnje. Pravica do izjave namreč zagotavlja, da je vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese ter tako preprečuje, da bi človek postal le predmet postopka (tako smiselno Odločba Ustavnega sodišča U-I-294/12 z dne 10.6.2015, predvsem tč. 18). Sodišče ne more objektivno odločiti, če ne sliši stališč obeh strank, zato je enakopravnost strank nujen element poštenega sojenja.
7. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje bo moralo tudi obdolžencu vročiti poročilo o izvajanju ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki ga je sodišču posredoval Oddelek za psihiatrijo, Enota za forenzično psihiatrijo 29.12.2021, mu dati primeren rok, da se do poročila opredeli, ali pa ravnati po določbi drugega odstavka 496. člena ZKP in razpisati narok, o katerem bo moralo obvestiti državnega tožilca in zagovornico ter zaslišati obdolženca, če bo to potrebno in če bo njegovo stanje to dopuščalo. Šele tedaj bo zadoščeno načelu kontradiktornosti in le na tej podlagi bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločilo.
8. Odločitev pritožbenega sodišča ima podlago v tretjem odstavku 402. člena ZKP.