Jedro

Vožnje in parkiranje na nepremičninah tožnice v obsegu 3 metre v širino in dolžino na eni parceli ter v širini 3 do 5 metrov na drugi parceli, četudi bi bilo občasno in ne vsakodnevno, ni neznatno in benigno, da bi ga morala tožnica zaradi socialne funkcije lastnine preprosto tolerirati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi.

II.Prva tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Okvir zadeve

1.Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) in prva tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženka) sta lastnici sosednjih nepremičnin - delno pozidanih zemljišč; tožnica parcel ID X 000/4 in ID X 000/7, toženka parcele ID X 001/3. Obe sta nepremičnine kupili v stečajnem postopku od istega lastnika. Toženka je uspela v motenjskem sporu zoper tožnico, ko je sodišče slednji naložilo odstranitev ograje s parcele 000/4, da bo toženka lahko uživala posest asfaltirane poti. V tej pravdi je tožnica zoper toženko in zoper gospodarsko družbo A. (kot drugo toženo stranko) uveljavljala zahtevke za: (i) opustitev vznemirjanja lastninske pravice na delu parcel 000/4 in 000/7 in prepoved bodočega vznemirjanja; (ii) opustitev vznemirjanja služnosti na parceli ID X 001/1 in prepoved bodočega vznemirjanja; (iii) preureditev odtoka na južnem delu objekta na parceli 001/3; (v) plačilo 4.032 EUR odškodnine oziroma uporabnine zaradi neupravičene uporabe dela parcele 000/4.

Izpodbijana sodba

2.Sodišče prve stopnje je z odločbo - sodbo na podlagi odpovedi in sodbo - del tožbenih zahtevkov zavrnilo, delu pa je ugodilo. Tako je zavrnilo: (i) tožbeni zahtevek za plačilo 4.032 EUR zoper prvo in drugo toženo stranko (I. točka izreka prvostopenjske odločbe) in (ii) tožbeni zahtevek za opustitev vznemirjanja služnosti na parceli ID X 001/1 ter prepoved bodočega vznemirjanja zoper prvo toženo stranko (II. točka izreka prvostopenjske odločbe).1 Ugodilo pa je negatornemu tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko, tako da ji je naložilo: (i) opustitev vsakršnega poseganja v lastninsko pravico tožnice na nepremičninah 000/4 in 000/7, še zlasti pa opustitev rabe asfaltirane poti, ki teče na vzhodnem delu nepremičnine 000/4 v širini 3 do 5 metrov, za potrebe dostopanja in zavijanja z vsemi vozili, drugimi prevoznimi sredstvi in stroji na nepremičnino 001/3 in puščanja teh vozil na nepremičnini tožnice, ter uporabo in uživanje asfaltne poti, ki teče na jugovzhodnem delu nepremičnine 000/7 v širini 3 metrov in dolžini 3 metrov, za potrebe dostopanja in zavijanja z vsemi vozili in drugimi prevoznimi sredstvi, in preprečitev takšne uporabe in uživanje asfaltne poti na vzhodnem delu nepremičnine 000/4 in jugovzhodnem delu 000/7 svojemu možu, sinu in gostom ter uporabnikom nepremičnine 001/3 (točka III. 1. izreka prvostopenjske odločbe) in (ii) vzdržati se prihodnjega vznemirjanja tožničine lastninske pravice tožnice na način, kot izhaja iz prejšnje točke odločbe, in takšno vznemirjenje preprečiti svojemu možu, sinu in gostom ter uporabnikom nepremičnine 001/3 (točka III. 2. izreka prvostopenjske odločbe). Tožeči stranki je naložilo, naj prvi toženi stranki povrne 60 % njenih pravdnih stroškov, slednji pa, naj tožnici povrne 40 % tožničinih in napovedalo, da bo o višini teh stroškov odločilo s posebnim sklepom (IV. točka izreka). Nosilno stališče obsodilnega dela sodbe je, da je prva toženka tako neposredno sama, kakor prek ljudi v svoji sferi (sina in moža kot prokurista in direktorja družbe - gostinskega lokala ter zaposlenih v tem lokalu in njegovih gostov), ob dostopu do svoje nepremičnine 001/3 vozila po poti, ki je na delu tožničinih nepremičnin (000/7 in 000/4) in na njenem delu tudi parkirala (nepremičnini 323/4).

Pritožba in odgovor nanjo

3.Prva toženka (v nadaljevanju toženka) se pritožuje zoper zanjo neugodno obsodilno III. točko izreka in njej akcesorno odločitev o stroških iz IV. točke izreka odločbe. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Oporeka ugotovitvi, da je toženka tožnico vznemirjala s parkiranjem, kajti parkirala je le na svoji nepremičnini. Opozarja, da je pred koncem glavne obravnave eno od stavb na svoji nepremičnini 001/3 porušila in si tako tam ustvarila parkirišče. Po njeno iz dokazov v spisu ne izhaja, da so bila toženkina vozila parkirana na tožničinem niti ni sodišče tega ugotavljalo. Kritizira, ker sodišče ni opravilo ogleda, ki da ga je predlagala "za potrebe ugotovitve poteka meje in stanja v naravi". S tem bi lahko ugotovilo, kje je meja in ali so fotografirana vozila res na tožničini strani, tako pa je sodišče odločitev sprejelo na podlagi zaslišanj prič, ki niso mogle vedeti, kje je meja. V tej opustitvi vidi toženka pomanjkljivo in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Z vožnjo do svoje nepremične 001/3 naj bi toženka zaradi ostrega ovinka z delom vozila "le za kratek čas" zapeljala na nepremičnino tožnice, vožnje pa naj bi bile le občasne (ne vsakodnevne). Zato po njenem mnenju ni presežen tolerančni prag. Poleg tega naj sodišče ne bi ugotavljalo, ali toženka po porušitvi dela stavbe sploh zapelje po tožničini nepremičnini in ali to presega tolerančni prag. Toženka trdi, da je ves čas postopka zatrjevala, da za potrebe vožnje in zavijanja "skoraj ne uporablja" tožničine nepremičnine, način vznemirjanja z vožnjo in zavijanjem pa da "iz sodbe ne izhaja" oziroma ni pojasnjeno, v kakšnem delu in na kakšen način je lastninska pravica tožnice omejena oziroma vznemirjena, ker se je sodišče bolj ukvarjalo s parkiranjem kot z vožnjo. Nazadnje toženka opozarja, da bi bilo moralo sodišče, ker gre za prostorsko povezani nepremičnini, kolizijo med lastninskima pravicama strank rešiti z instituti sosedskega prava. Tako naj bi bilo moralo preveriti, ali je glede na dejstvo, da je dostop do toženkine nepremičnine mogoč le z zavijanjem prek tožničine nepremičnine, tožnica dolžna trpeti "določene občasne omejitve", ki "na uporabo njene nepremičnine ne posegajo". Ponavlja, da zavijanje in vožnja po odstranitvi stavbe "skoraj v celoti" poteka na toženkini nepremičnini in tožnice ne moti v uživanju njene lastnine ter ji ne jemlje možnosti uživati nepremičnine v celotnem obsegu. Sodišče bi po prepričanju toženke moralo presojati, ali "glede na dejansko stanje v naravi" pridejo v poštev tudi pravila sosedskega prava in ali je na podlagi teh pravil lastnik dolžan trpeti določene omejitve, ki zaradi svoje narave - tesne fizične povezanosti nepremičnin - niso protipravne.

4.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožba polemizira z ugotovitvijo sodišča, da je toženka tožničino lastnino vznemirjala s parkiranjem. Ta kritika, mestoma tudi nekonsistentna, ni utemeljena.

7.Nekonsistentna je pritožbena kritika zato, ker po eni strani trdi, da sodišče "ni ugotavljalo", ali je toženka parkirala le na svoji nepremičnini 001/3, obenem pa, da je to ugotavljalo, a le s pričami (brez ogleda). Resnica, ki jo razstre že branje (zlasti 25. in 27. točke) obrazložitve prvostopenjske sodbe, pa je, da je sodišče parkiranje (tudi) na tožničini parceli ugotovilo v temeljitem dokaznem postopku. Ugotovilo ga je z zaslišanji strank (med njimi toženke) in prič, ki so svoje védenje o dokazni temi ponazorile na obsežnem naboru fotografij parkiranih vozil. Te so posnete skupaj z okolico in, kar je ključno, toženka sama je izrecno potrdila, da meja med parcelama pravdnih strank poteka tam, kjer jo je na fotografiji A 26 pokazal zakoniti zastopnik tožnice, to je "približno pod oknom", vidnim na tej fotografiji (in na več drugih). Ugotovitev sodišča o mestu parkiranja torej sloni na prepričljivem razumevanju, kje (na fotografijah) se razprostira nepremičnina tožnice in kje toženkina. Skladno s tem razumevanjem je sodišče svojo ugotovitev prepričljivo oprlo tako na zaslišanja (tudi denimo toženkinega sina, da oni parkirajo na mestu, označenem na fotografiji A 26 kot last tožnice) kot na fotografije. To so fotografije, ki prikazujejo vozila toženke (njenega moža in osebja gostinskega lokala oziroma njihovih dostavljavcev), stoječa bodisi deloma bodisi v celoti na nepremičninah tožnice - tj. onkraj "približno pod oknom" potekajoče meje (to so npr. fotografije A 21, A 24, A 25, A 27, A 29- 30, A 34-37, A 41 -42), ko na nepremičnini toženke že ni več porušene stavbe.

8.Povrh ne drži, da bi toženka potek meje v postopku na prvi stopnji izostrila kot sporen in prav tako ne, da bi za njegovo razjasnitev predlagala ogled v naravi. Ogled je predlagala za "ugotovitev dejanskega stanja nepremičnin v naravi in s tem povezanim zatrjevanim vznemirjanjem, njegovim obsegom in načinom". Tako se pokaže, da sodišče v skladu z načelom ekonomičnosti dopustno ni opravilo ogleda, ko pa je predmet ogleda (prostor) dovolj kakovostno spoznalo že s preučitvijo fotografij tega prostora, na katerih sta stranki sami potek meje pokazali enotno (in v katerih je povrh dokumentirano pravno pomembno dogajanje - parkiranje - sámo).

9.Da je toženka vznemirjala lastninsko pravico tožnice s parkiranjem vozil na njeni nepremičnini, je torej sodišče spoznalo v metodološko korektnem dokaznem postopku. V njem je prepričljivo ugotovilo vsa sporna pravno pomembna dejstva in ubralo pravo mero med pravico do izjavljanja in načelom ekonomičnosti.

10.Drugi del pritožbe se osredotoča na poskus toženke pokazati svoje posege v tožničino mirno uživanje lastnine kot minimalne in zato nevredne sodne prepovedi. Tudi tu opaža pritožbeno sodišče protislovja v argumentaciji - tako pritožbeni kot tisti, s katero se je toženka branila na prvi stopnji. Za kaj gre? V pritožbi toženka hkrati trdi med seboj logično nezdružljivo: (i) da pri vožnji do svoje nepremičnine zaradi ostrega ovinka "le za kratek čas" zapelje na nepremičnino tožnice; (ii) da sodišče ni ugotavljalo, ali toženka (po porušitvi) sploh zapelje na nepremičnino tožnice in (iii) da je dostop do njene nepremičnine mogoč le z zavijanjem prek tožničine nepremičnine. Na prvi stopnji pa je toženka o tem, ali vozi na svojo nepremičnino preko nepremičnin tožnice, to na eni strani pavšalno zanikala2 oziroma pravno minimalizirala3 Hkrati pa je izrecno trdila pomensko nasprotno: da sama nima neposrednega dostopa z javne ceste do skladišča na zahodu svoje nepremičnine 001/3 in da tja, enako kot pred njo njen pravni prednik, ves čas dostopa po tožničinih parcelah 000/4 in 000/7, in sicer preko pasu njunih skrajnih vzhodnih delov, v zahtevku imenovanih asfaltna pot.4 Ko je sodišče prve stopnje slednjemu toženkinemu priznanju dejstev, kljub njenemu istočasnemu pavšalnemu zanikanju, pripisalo odločilno težo, torej pomen priznanja, je ravnalo skladno z 212. členom ZPP. Pritožba pa to prvostopenjsko procesno stališče preprosto prezre. Zraven tega je sodišče ugotovitev, da toženka, ko pelje k zahodnemu delu svoje parcele 001/3, pelje preko parcel tožnice, v 25. točki obrazložitve podkrepilo še z dokazi - z izpovedmi vseh zaslišanih. Tudi s to oceno se pritožba sploh ne spoprime.

11.Tožnica je v tožbi jasno opredelila - sodišče pa je to povzelo v izrek sodbe - konkretne dimenzije z vožnjami in puščanjem vozil okupiranega prostora. Te niso minimalne, neznatne (širina 3 do 5 metrov oziroma po 3 metre v širino in dolžino). Ob ugotovitvi in celo priznanju, da toženka (in/oziroma ljudje iz njene sfere) na svojo parcelo res vozi prek parcel tožnice, je bilo breme toženke konkretizirati in nato dokazati konkretno drugačno, potemtakem minimalno površino. Šele potem bi sodišče lahko vrednotilo, ali gre nemara res za tako nepomembnem poseg (za tak primer bi npr. lahko šlo, če bi toženka le za kak centimeter posegla v prostor tožnice, ali denimo le s stranskim ogledalom ipd.). Toženka ne le, da tega ni storila. Ravnala je s tem v nasprotju, kajti izrecno je priznala, da ves čas od nakupa dostopa po tožničinih parcelah 000/4 in 000/7, in sicer preko pasu njunih skrajnih vzhodnih delov, ki ga tožnica v zahtevku imenuje asfaltna pot. Zraven tega je treba pri presoji znatnosti vznemirjanja (oziroma, gledano z druge strani, tolerančnega praga lastnika) vrednotiti celovitost tega pojava. V pričujočem primeru gre namreč za seštevek voženj in parkiranja na nepremičninah tožnice v obsegu 3 metre v širino in dolžino na eni ter v širini 3 do 5 metrov na drugi parceli. Čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno zapisalo, je očitno, da takšno poseganje, četudi bi bilo, kot trdi pritožba, občasno in ne vsakodnevno, ni neznatno in benigno, da bi ga morala tožnica zaradi socialne funkcije lastnine preprosto tolerirati. Položaj, v katerem je Vrhovno sodišče ocenilo, da ne gre za protipravno vznemirjanje in je treba zaradi posebne okoliščine primera analogno uporabiti pravila sosedskega prava (o nujni poti v zvezi z gradnjo čez mejo) očitno ni primerljiv z obravnavanim.5 Posebna okoliščina tam je bila gradbena zasnova sosednjih hiš v nizu vrstnih hiš, ki so klicale po prenovi s toplotno izolacijo. Ne take ne podobnih okoliščin v pričujočem primeru ni. Toženka je v postopku na prvi stopnji celo smiselno priznala, da dovoza zgolj po svoji parceli ne more urediti, ker bi ji (zaradi nujne klančine) to zmanjšalo bistveni del parkirne površine. Siljenje tožnice, naj zavoljo zagotavljanja tega toženkinega ugodja trpi vožnje in parkiranje na svojem, presega socialno funkcijo lastnine, pomenilo bi čezmeren poseg v tožničino pravico mirnega uživanja lastnine.

12.S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Te torej niso utemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (I. točka izreka).

13.Toženka s pritožbo ni uspela, tožnica je nanjo vsebinsko odgovorila. Torej ji mora toženka povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife (375 odvetniških točk ali 225 EUR), pavšal za odvetničine izdatke (2 % od 375 točk ali 4,50 EUR) in 22 % DDV (50,40 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 279,90 EUR, mora toženka tožnici povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1Z delno sodno na podlagi odpovedi je pred tem že zavrnilo vse druge tožbene zahtevke, ki jih je tožnica uperila zoper drugo toženo stranko.

2Denimo trditvi na list. št. 83, da toženka ne vozi po parcelah tožnice in na njih ne parkira ter trditev, da toženi stranki dela tožničinih nepremičnin, na katerem naj bi prišlo do vznemirjanja, ne uporabljata na noben način.

3Denimo trditev na list. št. 37, da nepremičnin tožnice ne uporablja za namen voženj, pri katerih bi lahko bila vznemirjena lastninska pravica oziroma presežen tolerančni prag.

4Npr. na list. št. 85.

5Pritožba se sklicuje na judikat II Ips 110/2016.