Jedro

Če se je mati tožnika zatekla v zaklonišče in umrla med bombardiranjem, ne gre za okoliščine za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2162/2001-7 z dne 23.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.11.2001. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 22.5.2001. Z njo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec).

V razlogih izpodbijane sodbe upravno sodišče navaja, da v zadevi ni sporno, da je tožnikova mati umrla ob bombnem napadu v kleti bolnišnice, kamor se je zatekla pred zračnim napadom nemških okupacijskih sil dne 3.10.1943. Sporno pa je vprašanje, ali je na tej dejanski podlagi po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/86, 44/96, 70/97, 43/99 in 28/2000, ZZVN) šteti, da je izgubila življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali ne. Po določbi 8. odstavka 2. člena je med drugim žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tudi otrok, katerega starš je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da mati tožnika ni izgubila življenja v okoliščinah, ki jih opredeljuje ZZVN kot razlog za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Določbo 1. odstavka 2. člena ZZVN je treba po presoji upravnega sodišča razlagati tako, da so okoliščine, ki jih kot relevantne za priznanje statusa določa ta določba, naštete taksativno. Tožnik kot okoliščino za priznanje statusa navaja, da je mati pobegnila pred vojnim nasiljem, ki ga je napovedoval zračni alarm. Ker v obravnavani zadevi ni bilo izkazano konkretno nasilje v smislu določb ZZVN, torej nasilje, naperjeno zoper določeno osebo iz narodnostnega, političnega, rasnega ali verskega razloga, kar je eden izmed pogojev za priznanje statusa, temveč je šlo zgolj za splošno nevarnost kot posledico vojaškega delovanja okupatorja, tožniku statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.

Tožnik v tožbi navaja, da je navedena interpretacija zakona napačna. Pri beguncu ni mogoče govoriti o konkretnem nasilju nad konkretno osebo. Nevarnost je lahko dejanska ali namišljena. V poštev pridejo vsi begunci, ki so se izognili nasilju. Gre za formalistično tolmačenje zakona in za očitno ideološko diferenciacijo. Odškodnina pripada le tistim, ki so se opredelili za revolucijo in OF. Sicer pa je bila materi posthumno podeljena spomenica, saj je padla kot žrtev fašističnega terorja. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, v katerih je tožnikova mati izgubila življenje in ki med strankama niso sporne, ne morejo biti podlaga niti za sklep, da je tožnikova mati padla zaradi sodelovanja z NOB Slovenije, niti za sklep o tem, da je umrla v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. ZZVN ne ureja vseh primerov vojnega nasilja, temveč ureja in priznava kot žrtve vojnega nasilja samo tiste primere, ki so urejeni v zakonu. Primer tožnikove matere ni primer, ki bi bil v ZZVN urejen kot primer žrtve vojnega nasilja. Če se je mati tožnika zatekla v zaklonišče bolnišnice, še ne pomeni, da je bila begunka v smislu 3. ali 4. odstavka 2. člena ZZVN, čeprav je umrla med bombardiranjem. Ob takšnem, sicer tragičnem dogodku, tudi sklicevanje na spomenico, podeljeno materi, ne more predstavljati takšne relevantne okoliščine, ki bi navedeni dogodek lahko opredelilo kot takšno prisilno dejanje, ki bi lahko bilo podlaga za priznanje statusa žrtve po ZZVN. Zato tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo upravnega sodišča.