Jedro

Po določbi 6. tč. prvega odstavka 100. čl. ZDR preneha delovno razmerje delavcu, ki se do sprejema dokončnega (drugostopnega) sklepa ne vrne na delo. Delodajalec mu na podlagi prvostopnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ne more zakonito preprečiti nadaljevanja z delom.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo, po ponovni obravnavi, zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 8.11.1991 in 29.11.1991, na podlagi katerih je tožnici 7.10.1991 prenehalo delovno razmerje. Posledično je sodišče zavrnilo tudi nadaljnje tožničine zahtevke. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica od 7.10.1991 dalje neupravičeno odsotna z dela, in se do izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni vrnila na delo, temveč šele 18.11.1991. Po stališču sodišča je izpolnjen eden izmed kumulativnih pogojev iz 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, s prvim dnem odsotnosti z dela.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče navaja, da soglaša z vsebino in razlogi prvostopne sodbe. Ugotavlja, da je tožnica 7.10.1991 samovoljno nastopila letni dopust, zato je tožena stranka njene izostanke utemeljeno štela za neupravičene. Prvostopno sodišče je po stališču pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je v tem primeru učinkovala že prvostopna odločitev, glede na zakonsko določbo, da v primeru več kot pet neopravičenih izostankov, če se delavec do odločitve pristojnega organa ne vrne na delo, delovno razmerje preneha s prvim dnem neopravičene odsotnosti.

Tožnica je zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge, in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njeni pritožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V reviziji zlasti utemeljuje, da v času odhoda na dopust ni delala na projektu, ker še pogodba ni bila podpisana. To je uveljavljala že v pritožbi, vendar se pritožbeno sodišče do teh navedb ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dopust je koristila na način kot ostali delavci, zato ni pogojev, da bi se štelo, da je neupravičeno izostala z dela. Tožena stranka je tudi kršila postopek, ker ni zahtevala mnenja sindikata in ker je ni povabila na sejo sveta, ko je bil obravnavan njen ugovor. Ti kršitvi sta po mnenju tožnice vplivali na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožnica tudi navaja, da je izpodbijana odločitev materialnopravno nepravilna. Po 6. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih delovno razmerje preneha v primeru neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni in nevrnitve na delo. Pri njej pa nobeden od navedenih pogojev ni podan, saj je izrabila dopust in se vrnila na delo. Sodišče je torej napačno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa tudi ni raziskalo, kdaj se je vrnila na delo in do kdaj je dejansko delala. Revidentka zahteva povrnitev stroškov revizije.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno in tožnici naloži povrnitev stroškov odgovora.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon natančno določa, kdaj in zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti. Po 386. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava. V tretjem odstavku 385. člena ZPP je izrecno določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče zato ne more preizkušati ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, in ne more upoštevati revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje. Revizijsko sodišče to poudarja zato, ker se pretežni del revizijskih navedb revidentke nanaša na dejansko stanje.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo revidentka smiselno uveljavlja. Odločilni razlogi za odločitev sodišča prve stopnje so v njegovi sodbi, ki jo je pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo potrdilo, nejasni oziroma so celo v nasprotju z izrekom sodbe. Enako velja za razloge drugostopne sodbe. Sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da je bila revidentka od 7.10.1991 dalje neopravičeno odsotna z dela in se do izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja dne 8.11.1991 ni vrnila na delo. Glede na to je izpolnjen eden izmed kumulativnih pogojev iz 6. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Če sta za prenehanje delovnega razmerja predpisana kumulativno dva pogoja, potem za zakonito prenehanje delovnega razmerja morata biti podana oziroma izpolnjena oba, in ne samo eden od njiju.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, da sta v 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih za prenehanje delovnega razmerja kumulativno določena dva pogoja, in sicer neupravičena odsotnost z dela zaporedoma pet delovnih dni in nevrnitev na delo. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da se je revidentka 18.11.1991 vrnila na delo. Zakon pa ne določa, tako kot to navaja v izpodbijani sodbi sodišče druge stopnje, "če se delavec do odločitve pristojnega organa" ne vrne na delo. Pri tem ima sodišče druge stopnje v mislih odločitev prvostopnega organa. Če se je revidentka vrnila na delo, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, potem ji je glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko delovno razmerje prenehalo le po 5. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. S prvim dnem izostanka z dela delavcu preneha delovno razmerje šele, ko je to ugotovljeno z dokončnim sklepom. Z dokončnim sklepom mora biti ugotovljeno, da se delavec ni vrnil na delo.

Delavec se lahko vrne na delo do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če delodajalec nima kake druge pravne podlage oziroma izvršljivega akta, na podlagi katerega bi lahko zakonito preprečil delavcu vrnitev na delo. Vložen ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ima v danem primeru suspenzivni učinek. Na tak način se delavcu tudi zagotavlja določen čas za prenehanje delovnega razmerja, kar je v skladu s Konvencijo št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, o zagotovitvi razumnega odpovednega roka. Če se delavec ne vrne na delo do dokončne odločitve, je s tem sam pokazal, da nima namena nadaljevati z delom pri delodajalcu.

V obravnavanem primeru je bilo odločeno o zakonitosti prvostopnega in drugostopnega sklepa tožene stranke. Vsak od teh sklepov mora biti sprejet v postopku, kot je zanj predpisano. Zato je zakonitost vsakega od sklepov treba posebej presoditi. Iz tega izhaja, da če je prvostopni sklep zakonit, še ne pomeni, da je zakonit tudi drugostopni sklep, kot to smiselno zaključuje pritožbeno sodišče. Iz obrazloženega izhaja, da je v izpodbijani sodbi tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče je zato ugodilo reviziji in sodbi sodišča prve in druge stopnje, skladno z določbami 394. člena in 395. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).