Jedro

Po prepričanju pritožbenega sodišča so določila v prevzemnem listu in Pravilih, ki urejajo solidarno obveznost imetnika kartice in družbe jasna. Iz njih tako izhaja, da toženec za obveznosti, nastale z uporabo poslovne kartice, odgovarja solidarno. Solidarni dolžniki pa za razliko od solidarnih porokov lahko dolgujejo z drugačnimi roki izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki (primerjaj drugi odstavek 395. člena OZ). Ker toženec ni gospodarski subjekt, za zastaranje njegove obveznosti velja splošni, petletni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako: - da se znesek: „99,78 EUR“ v točki II izreka zviša za 6.329,00 EUR, tako da pravilno glasi: „6.428,78 EUR“; - da se znesek: „6.471,36 EUR“ v točki III izreka zviša na: „142,36 EUR“ in - v točki IV tako, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 1.064,31 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (za zavrnjeni znesek 142,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki 789,33 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi naslednji dan po poteku paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 162887/2013 z dne 15. 10. 2013 tudi v prvem odstavku sklepa glede zneska glavnice v višini 6.571,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje in v tretjem odstavku izreka sklepa glede izvršilnih stroškov in postopek nadaljevalo kot po tožbi. Toženki je nato s sodbo na račun tožnika naložilo plačilo 99,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek v višini 6.471,36 EUR pa je zavrnilo. Tožnici je na račun toženca naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 704,33 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je sodišče materialnopravno zmotno odločilo, da razmerje med pravdnima strankama predstavlja poroštveno pogodbo ter posledično upoštevalo triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb. Ker je toženec s podpisom pristopnice in sprejemom splošnih pogojev sprejel, da bo skupaj s članom tožnice solidarno jamčil za vse obveznosti in stroške, ki nastanejo z uporabo kartice, vztraja na stališču, da toženec tožnici odgovarja kot solidarni dolžnik po določbah 395. do 405. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Da v konkretnem primeru ne gre za poroštvo, naj bi potrjevala tudi sodna praksa, ki jo izpostavlja v pritožbi. Ker toženec ni gospodarski subjekt, bi sodišče prve stopnje glede teka zastaranja moralo uporabiti splošni petletni zastaralni rok. Tudi sicer meni, da je rok za zastaranje terjatve v višini 15.407,45 EUR pričel teči z dnem izdaje računa in ne na dan, ko je bila opravljena transakcija. Podjetje I., d. o. o. namreč v nasprotju z določbami Pravil in pogojev za članstvo v D. C. za poslovno kartico (v nadaljevanju Pravila, priloga A5) izdaje računa ni zahtevalo, že izdanih računov pa tudi nikoli ni zavrnilo. Poudarja še, da je bil zastaralni rok pretrgan s posameznimi plačili računa v mesecu maju 2012. Uveljavlja še kršitev 286. člena ZPP, saj je sodišče upoštevalo navedbe in ugovore toženca glede zastaranja terjatve, ki jih je slednji, kljub pozivu sodišča, podal prepozno.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnica od toženca zahteva plačilo 6.571,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj bi ga toženec dolgoval na podlagi uporabe D. poslovne kartice družbe I., d. o. o. za nakup in plačilo storitev, kot izhajajo iz specifikacije posameznih računov. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, je toženec postal imetnik D. poslovne kartice s podpisom pristopnice z dne 5. 3. 1998 in prevzemnega lista z dne 4. 11. 2005, s katerim je potrdil, da v celoti sprejema Pravila in pogoje za članstvo D. C. SLO. Toženec vtoževani terjatvi nasprotuje ter uveljavlja ugovor zastaranja, glede katerega tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni prekludiran v smislu določbe 286. člena ZPP. Gre namreč za materialnopravni ugovor, glede katerega ne velja sistem prekluzij(1), zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno dopustilo.

6. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da pravno razmerje med pravdnima strankama predstavlja sui generis pogodbo z elementom kreditne pogodbe, s katero se izdajatelj kartice zaveže dati imetniku kartice na voljo določen denarni znesek, imetnik (uporabnik) pa se zaveže plačevati izdajatelju kartice dogovorjene obresti in dobljeni znesek denarja vrniti v času in na način, ki je določen v pogodbi. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa zaveza toženca ne predstavlja poroštva, temveč solidarno obveznost družbe I., d. o. o. kot članice D. C. in toženca kot imetnika kartice za vse obveznosti oziroma stroške, nastale z uporabo omenjene kartice v smislu 395. člena OZ. Kot določa navedena določba, vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njegovo izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Po prepričanju pritožbenega sodišča so določila v prevzemnem listu in Pravilih, ki urejajo solidarno obveznost imetnika kartice in družbe jasna. Iz njih tako izhaja, da toženec za obveznosti, nastale z uporabo poslovne kartice, odgovarja solidarno. Tudi sama Pravila, na katera je bil toženec opozorjen že v prevzemnem listu in je s podpisom potrdil, da jih sprejema, ne urejajo le dolžnosti članov tožnice, temveč tudi dolžnosti imetnikov poslovne kartice. Pri uporabi kartice tako npr. imetnik na prodajnem mestu podpiše potrdilo o nakupu ter s podpisom jamči, da je znesek pravilen in da ga bo poravnal v skladu s Pravili (4. člen Pravil), kot imetnik kartice je dolžan skrbeti za pravilno hrambo in uporabo kartice, za izdajo nove kartice pa mu izdajatelj lahko zaračuna stroške (6. člen Pravil). Imetnika s članom izenačuje tudi 8. člen Pravil, ki določa, da sta račune dolžna poravnati v roku, ki je označen na vsakem računu, sicer plačata pogodbene zamudne obresti(2). Ob navedenem pa velja še opozoriti, da tožnica nikoli ni zatrjevala, da naj bi bila v obravnavanem primeru med njo in tožencem v zvezi z obveznostmi, ki bi izvirale iz uporabe omenjene poslovne kartice, sklenjena poroštvena pogodba v smislu določila 1012. člena OZ, kar pritožbeno sodišče še dodatno utrjuje v prepričanju, da gre v konkretnem primeru za samostojno obveznost toženca. Ker slednja ne predstavlja akcesorne obveznosti, ki je značilna za poroštvo, v zvezi z vprašanjem zastaralnih rokov ne deli usode glavne obveznosti, ki sicer izvira iz gospodarske (kreditne) pogodbe. Le v tem primeru je pri presoji zastaralnih rokov za glavnega dolžnika in poroka potrebno upoštevati triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ), in sicer četudi porok ni gospodarski subjekt v smislu 13. člena OZ(3). Solidarni dolžniki pa nasprotno lahko dolgujejo z drugačnimi roki izpolnitve, z drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki (primerjaj drugi odstavek 395. člena OZ). Ker toženec ni gospodarski subjekt, za zastaranje njegove obveznosti velja splošni, petletni zastaralni rok.

7. Glede na navedeno je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča napačna tudi odločitev o zastaranju vtoževane terjatve. Pravilna je tako zgolj odločitev o zavrnitvi terjatve v višini 142,36 EUR zaradi neizkazanosti (primerjaj točko 22 izpodbijane sodbe), ki v pritožbi ni izrecno izpodbijana. Ker tudi ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče v tem delu ni našlo napak in kršitev, na katere samo pazi po uradni dolžnosti, je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. V ostalem je bilo treba pritožbi ugoditi. Ob upoštevanju, da je sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (za znesek 99,78 EUR s pripadajočimi obrestmi, točka II izreka) že pravnomočna, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi določb o zastaranju (346. člen OZ) tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v preostalem delu (358. člen ZPP). Tako je tožena stranka dolžna plačati tožeči skupno 6.428,00 EUR in ne le 99,78 EUR, kolikor je dosodilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju začetka zastaranja terjatve po računu št. R430473524 z dne 20. 4. 2012 (priloga A12), ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nastopilo dne 6. 2. 2010 (primerjaj 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), petletni zastaralni rok v času vložitve predmetne tožbe namreč še ni potekel. Posledično niso zastarale niti stranske terjatve za obresti, plodove, stroške in pogodbene kazni, ki jih tožnica uveljavlja na podlagi računov v prilogah od A15 do A31. Tožbeni zahtevek je zato utemeljen tudi v še dodatno dosojeni višini 6.329,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila.

9. Glede na spremenjeni uspeh v pravdi je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Sedaj je toženec glede na dosežen uspeh(4) dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnici pripada v skladu s predloženim stroškovnikom in odvetniško tarifo 315,9 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 291,6 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102) ter 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), kar skupaj s 22 % DDV (137,85 EUR), sodno takso (271 EUR) in kilometrino na relaciji ... – ... – ... (28,86 EUR) znaša 1.064,31 EUR, ki jih je toženec dolžan tožnici povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Toženec je dolžan tožnici povrniti tudi njene pritožbene stroške, in sicer nagrado za pritožbo (tar. št. 3210) v višini 388,80 EUR, povečano za 22 % DDV (85,5 EUR) ter sodno takso v višini 315 EUR, kar skupaj znaša 789,33 EUR. Toženec je navedeni znesek dolžan plačati v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2006 z dne 12. 6. 2008. Op. št. (2): Enako stališče je v podobnih primerih zavzela tudi sodna praksa (primerjaj npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 96/2016 z dne 6. 4. 2016 in I Cp 664/2015 z dne 28. 5. 2015).

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 355/2013 z dne 21. 5. 2015. Op. št. (4): Tožnica ni uspela zgolj v manjšem, 2 odstotnem delu, glede katerega niso nastali posebni stroški, zato jih je dolžan toženec plačati v celoti.