Jedro

Tožnik okoliščin, da obstoji obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ni verjetno izkazal, saj je obnova izredno pravno sredstvo, ki se ne more predlagati zaradi kršitev pravil postopka, medtem ko pa je tožnik obnovo predlagal zaradi zaslišanj prič oz. izjav prič, ki so bile dane na zaslišanjih v kazenskem postopku od dne 11. 11. 2016 dalje, kar pa ni nov dokaz, temveč bi šlo lahko za kršitev pravil dokaznega postopka, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom iz razlogov po prvem odstavku 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel zahtevo tožnika za obnovo postopa v zvezi z odločbo št. DT 0610-6280/2011-82 z dne 5. 12. 2014. Prvostopenjski davčni organ je odločil tudi o stroških, in sicer, da tožnik sam trpi stroške, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je prvostopenjski davčni organ prejel tožnikovo vlogo, s katero je iz razloga po prvi točki 260. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP‑2) zahteval obnovo postopka v zvezi s cit. odločbo, pri čemer naj bi novo dejstvo in nov dokaz bile izjave prič, navedene v predlogu, ki so jih le-te podale na zaslišanjih na sodišču v kazenski zadevi. V okviru predhodnega preizkusa je prvostopenjski davčni organ ugotovil, da : (i) je zahtevo podala upravičena oseba, (ii) je zahteva v smislu 66. člena ZUP popolna, (iii) je zahteva pravočasna, če kot novo dejstvo in dokaz upoštevamo zaslišanja prič pred sodiščem na dan, ki ga je navedel tožnik, (iv) je zahteva dovoljena v smislu tega, da je obnova predlagana glede cit. odločbe, ki je po pritožbenem postopku v pretežnem delu, ki se nanaša na davek na dodano vrednost, dokončna. Obenem pa je prvostopenjski davčni organ ugotovil: (v) da izjava prič, ki jih je tožnik predlagal, ni nov dokaz v smislu prve točke 260. člena ZUP, temveč bi šlo lahko za kršitev pravil dokaznega postopka, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal v postopku z rednimi pravnimi sredstvi; ker pa obnove ni dopustno predlagati zaradi kršitev pravil postopka, tožnik ni verjetno izkazal okoliščine, da obstoji obnovitveni razlog iz prve točke 260. člena ZUP, kar narekuje zavrženje njegovega predloga na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP; poleg tega pa še, (vi) da je prvostopenjski davčni organ po vpogledu v vpis (op. sodišča: pravilno spis) zadeve ugotovil, da tožnik zaslišanja navedenih prič ni predlagal tekom prvotnega davčnega inšpekcijskega nadzora in tudi ne v pritožbi zoper prvotno odločbo, četudi za to ni bilo ovir, saj je že tedaj vedel, kateri delavci so delali, oziroma bi to moral vedeti, zaradi česar je podan še dodaten razlog za zavrženje njegovega predloga iz razloga nedovoljenosti glede na drugi odstavek 261. člen ZUP. Tožnik je v tožbi zoper prvotno odločbo omenjal delavce, ki naj bi delali na črno, vendar jih sodišče ni upoštevalo; v sodbi I U 1793/2013 z dne 24. 3. 2015 je navedeno, da tožnik ni ne v tožbi ne v pritožbi konkretno substanciral, kdo in kaj naj bi izpovedal o določenem dejstvu. Tožnik je zaslišanje določenih prič predlagal šele v ponovnem postopku o odmeri davka na dodano vrednost, v katerem je predložil izjave 14 oseb in dva zapisnika o zaslišanju prič, do česar se je prvostopenjski organ opredelil v odločbi št. DT 0610-6280/2011-82 z dne 5. 12. 2014, v kateri je navedeno tudi, katere priče so bile zaslišane, kar kaže, da gre za izvedbo dokazov, ne pa za novo dejstvo in dokaz. Kljub temu, da procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje zahteve za obnovo niso podane, je prvostopenjski davčni organ iz previdnosti preučil pričanja prič v kazenskem postopku in zaključil, da izjave navedenih prič ne bi vplivale na drugačno odločitev davčnega organa. Navedel je tudi, da je tožnikov predlog nepopoln v smislu tega, da tožnik ni navedel, kaj konkretno naj bi povedala katera priča, pri čemer pa ga ni pozval k dopolnitvi, glede na to, da je obnovitveni razlog, kot rečeno, neizkazan.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Navedel je, da naj bi bile novo dejstvo in nov dokaz izjave prič, ki so jih le-te podale od dne 11. 11. 2016 dalje na zaslišanjih na sodišču v kazenski zadevi V K 22495/2013. Obnovitveni razlog v tej zadevi ni verjetno izkazan, zato je prvostopenjski davčni organ tožnikov predlog utemeljeno zavrgel. V odločbi št. DT 0610-6280/2011-82 z dne 5. 12. 2014 so navedene priče, ki jih je predlagal tožnik in so bile zaslišane ter do izjav katerih se je prvostopenjski davčni organ tudi opredelil. V ponovnem postopku je tožnik v pripombah na zapisnik in v pritožbi predlagal kopije zvočnega zapisa zaslišanje prič od dne 11. 11. 2016 dalje in zaradi njih zahteval obnovo postopka. Predlagane izjave prič (ne gre za zvočne zapise izpovedb v kazenskem postopku) predhodno niso bile upoštevane kot verodostojen dokaz, ker je bila ugotovljena nezadostna podkrepljenost prejetih računov z drugimi listinami. Ker je tožnik z zahtevo za obnovo uveljavljal izpovedbe prič v kazenskem postopku, iste pa je pred tem že uveljavljal v inšpekcijskem postopku in pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano v ponovnem postopku št. DT 6280/2011-104 z dne 2. 3. 2017 (o kateri pa še ni odločeno), to po presoji drugostopenjskega davčnega organa niti ni nova okoliščina. Zato tožnikov predlog za obnovo ni dovoljen tudi zaradi teh drugih formalnih razlogov po drugem odstavku 261. člena ZUP (ker gre za okoliščine, ki jih je tožnik že uveljavljal).

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in predlaga, da ga sodišče razveljavi in samo odloči v zadevi, tako da obnovo dopusti, oziroma, podredno, da zadevo vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovno odločanje, vse pa s stroškovno posledico. Opisuje zgodovino razvoja svojega podjetja in poslovanja v obravnavani zadevi, tudi v zvezi s tožnikovima podizvajalcema, družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. Navaja, da je ves čas davčnega postopka vztrajal, naj se zasliši vse osebe, ki so bile v času izvedbe spornih storitev v odvisnem razmerju z družbo A. d.o.o., vključno z delavci, ki so delo opravljali na črno. Davčni organ je zavračal zaslišanje prič pri tožniku zaposlenih delavcev, zato je tožnik priskrbel pisne izjave. Tožnik je tudi ves čas vztrajal, naj se ugotovi identiteta delavcev družb A. d.o.o. in B. d.o.o. ter da naj se jih zasliši, česar davčni organ ni storil, zaslišal je le priče, ki jih je sam povabil, ob tem pa ni dopustil prisotnosti tožnika. V predkazenskem in kazenskem postopku zoper poslovodjo tožnika, C. C., in ostale je končno postala znana identiteta nekaterih delavcev družb A. d.o.o. in B. d.o.o., s čimer se je izkazala za resnično tožnikova trditev, da sta ti dve družbi delavce najemali tudi na črno. Sedaj je o tem obstajal dokaz - zaslišanje priče pod kazensko odgovornostjo v kazenskem postopku in s tem v mislih je tožnik zahteval obnovo postopka. Toženka v izpodbijanem sklepu tožniku neupravičeno očita, da v predhodnem postopku ni predlagal zaslišanja delavcev, ki pri njem niso bili zaposleni in z njimi ni imel stika ter celo ni vedel, da obstajajo. Toženka na pozive tožnika, naj opravi poizvedbe o delu na črno pri družbah A. d.o.o. in B. d.o.o., ni reagirala, sedaj, ko je postala znana identiteta teh delavcev, a šele v kazenskem postopku, pa tožniku očita, zakaj teh dokazov ni predlagal že prej. Ta pričanja so novi dokazi, ki jih tožnik ni mogel uporabiti v prvotnem postopku, saj mu davčni organ tega ni dovolil oziroma davčni organ ni želel zaslišati prič. Tako ima tožnik šele sedaj možnost, da uporabi nove dokaze, da sta družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. imeli dovolj delavcev za izvedbo prevzetih del. Tožnik svoje stališče ponazori še z ekskurzom v kazensko pravo in drugimi prilikami, osporava pa tudi vnaprejšnjo dokazno oceno v izpodbijanem sklepu in meritorno presojo pogojev za obnovo v izpodbijanem sklepu, ki je bila napravljena navkljub procesnemu zavrženju, ter očita pristransko obravnavo, češ da je o obnovi odločala inšpektorica, ki je tudi sicer odločala v zadevi. Tožnik drugostopenjskemu davčnemu organu očita tudi napake in cinizem.

5. Toženka v odgovoru na tožbo opozarja, da so tožbene navedbe enake pritožbenim, zato se sklicuje na razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožnik v svoji prvi pripravljalni vlogi odgovor na tožbo označi za neobrazloženega, zato naj se šteje, da sploh ni bil podan. Toženka na to odgovori, da njen odgovor na tožbo vsebuje vse predpisane navedbe iz 278. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), iz katerih se da razbrati, da tožbenemu zahtevku nasprotuje, kar je tudi skladno z dosedanjo sodno prakso. Tožnik v svoji drugi pripravljalni vlogi v tej zvezi dodatno argumentira in navaja primerjave z vsakdanjim življenjem, civilnim pravdnim postopkom in postopkom po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu.

7. Tožnik v svoji tretji pripravljalni vlogi v sodni spis vlaga še mnenje in dopolnitev mnenja izvedenca telekomunikacijske stroke D. D. iz zadeve V K 22495/2013. Piše, da naj bi se to mnenje nanašalo na ista vprašanja kot DIN, ki je predmet tega postopka. Na podlagi tega mnenja je mogoče utemeljeno sklepati, da so bili zaključki FURS v DIN netočni in brez ustrezne strokovne podlage, zato je FURS v izpodbijani odločbi zmotno uporabil materialno pravo in procesni zakon, saj je predhodno nepravilno in zmotno ugotovil dejansko stanje. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče v sporu polne jurisdikcije tožbi ugodi, v zadevi samo odloči in odpravi izpodbijano odločbo FURS, toženki pa naloži povračilno tožnikovih pravdnih stroškov. Toženka na to pripravljalno vlogo odgovori, da se je tozadevno izjasnila v zadevi I U 1890/2017, zato se ne ponavlja, saj gre v tu obravnavani zadevi za zahtevo tožnika za obnovo postopka. V zahtevi za obnovo je tožnik navedel, da so novo dejstvo in nov dokaz izjave prič, ki so jih le-te podale v kazenskem postopku; tozadevno toženka ponovi svoja dosedanja stališča. Glede izvedenskega mnenja pa navede, da takrat, ko je tožnik podal vlogo za obnovo, to mnenje še ni bilo ne naročeno ne izdelano, zato ga tožnik niti ne bi mogel uveljavljati kot razlog za obnovo. Tožnik na to odgovori s svojo četrto pripravljalno vlogo, rekoč da toženkino sklicevanje na navedbe iz drugih postopkov ni upoštevno in da toženka ne razume, kateri obnovitveni razlog tožnik uveljavlja. Predmetno izvedensko mnenje izpolnjuje pogoj iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, tudi po sodni praksi pa je izvedensko mnenje, ki resno vzbudi dvom v pravilnost ugotovitev v odločbi, razlog za ugoditev zahtevi za obnovo.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, upoštevaje pri tem tudi razloge iz odločbe drugostopenjskega davčnega organa, zato se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na akta davčnih organov sklicuje, kolikor ni v nadaljevanju obrazloženo drugače, in njunih razlogov ne ponavlja, v zvezi s tožbenimi argumenti pa dodaja, kot sledi.

10. Tožnikov argument o neobrazloženosti toženkinega odgovora na tožbo ni upošteven, saj že odgovor na tožbo sam po sebi v upravnem sporu ni obligatoren. Drugače kot to velja po ZPP, je vložitev odgovora na tožbo po določbah ZUS-1 namreč pravica in ne tudi sodelovalna dolžnost stranke, nespoštovanje katere bi bilo sankcionirano1. Četudi bi toženkin odgovor na tožbo sodišče štelo za neobrazloženega, iz tega ne bi mogla izhajati s strani tožnika uveljavljana posledica, naj se šteje, da odgovor na tožbo sploh ni bil podan. ZUS-1 v 38. členu ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo.2 Kot je to opozorilo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije, bi bila uporaba določbe 278. člena ZPP v nasprotju z osnovnim ciljem postopka v upravnem sporu, to je presojo zakonitosti izpodbijanega akta (prvi odstavek 2. člena ZUS-1), ki temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem v postopku izdaje izpodbijanega akta, v upravnem sporu pa se dejansko stanje ugotavlja le izjemoma (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Glede na specialno ureditev v zvezi z odgovorom na tožbo v 38. členu ZUS-1 po presoji sodišča v obravnavanem primeru zato ni mogoče šteti, da toženka na tožbo sploh ne bi odgovorila.

11. Tožbeni očitek pristranske obravnave, češ da je o tožnikovem predlogu za obnovo odločala inšpektorica, ki je tudi sicer odločala v zadevi, ni utemeljen, saj je skladno z drugim odstavkom 266. člena ZUP nedevolutivnost zakonsko predpisana.

12. Glede meritorne obravnave predloga za obnovo navkljub njegovemu zavrženju in očitane vnaprejšnje dokazne ocene je takšna vsebinska obravnava sicer glede na zavrženje predloga res odvečna, a po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi neupoštevna glede na izrek in predhodno v izpodbijanem sklepu obrazloženo zavrženje. Zato z njo povezana domnevna kršitev ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa v njegovem preostanku, to je izreku in prvem, poglavitnem delu obrazložitve. Kot tudi prvostopenjski davčni organ zapiše, je pri tem ravnal „iz previdnosti“, tj. po razumevanju sodišča na zalogo.

13. V zvezi z mnenjem in dopolnitvijo mnenja izvedenca telekomunikacijske stroke D. D., ki naj bi po navedbah tožnika izpolnjevalo pogoj iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, sodišče argumentaciji tožnika ne more slediti. V tem upravnem sporu je predmet sodne presoje izpodbijani sklep, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za obnovo, osnovan na zaslišanjih prič kot domnevnih novih dokazih. Kot to pravilno izpostavlja tudi toženka, predmetno izvedensko mnenje tedaj, ko je tožnik predlagal obnovo, še ni obstajalo, zato tudi ne bi moglo biti razlog za obnovo. Kolikor pa tožnik iz tega naslova želi obnovo kateregakoli postopka, mora to najprej skladno z določili 260. člena ZUP in naslednjih ustrezno predlagati. V zvezi s tožnikovo tretjo pripravljalno vlogo sodišče še izpostavlja, da le-ta očitno ni namenjena temu upravnemu sporu, glede na to, da se sklicuje na DIN postopek, ki naj bi bil predmet postopka (predmet tega postopka pa je predlagana obnova), na izpodbijano odločbo, ki naj se jo odpravi (v tej zadevi pa je izpodbijani akt sklep o zavrženju in ne kakršnakoli odločba), ter na domnevno napačne zaključke FURS o tem, kdo je storitve in dela izvedel (v tej zadevi pa so izpodbijani zaključki toženke, ki so vodili v zavrženje predloga za obnovo). Zato je razumljivo ravnanje toženke, da se je v tej zvezi sklicevala na svoje odgovore, podane v drugih postopkih, saj je v tej zadevi predmet presoje predlagana obnova postopka.

14. Glede verjetne izkazanosti okoliščine, na katero se opira tožnikov predlog za obnovo, po prvem odstavku 267. člena ZUP je v izpodbijanem sklepu navedeno, da tožnik okoliščin, da obstoji obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ni verjetno izkazal, saj je obnova izredno pravno sredstvo, ki se ne more predlagati zaradi kršitev pravil postopka, medtem ko pa je tožnik obnovo predlagal zaradi zaslišanj prič oz. izjav prič, ki so bile dane na zaslišanjih v kazenskem postopku od dne 11. 11. 2016 dalje, kar pa ni nov dokaz, temveč bi šlo lahko za kršitev pravil dokaznega postopka, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal v postopku z rednimi pravnimi sredstvi. Odločba drugostopenjskega davčnega organa to potrdi, rekoč da v obravnavanem primeru že izsledki predhodnega preizkusa predloga za obnovo očitno kažejo, da obnovitveni razlog ni verjetno izkazan, zato je prvostopenjski davčni organ predlog po drugem odstavku 267. člena ZUP utemeljeno zavrgel. Tožnik v svoji tožbi navaja, da je v postopku ves čas vztrajal, naj se ugotovi identiteta delavcev družb A. d.o.o. in B. d.o.o. ter da naj se jih zasliši, česar davčni organ ni storil. Enako je po podatkih upravnega spisa navajal tudi v svojem predlogu za obnovo in pritožbi zoper izpodbijani sklep, pri čemer je tam dodatno še navajal, da je predlagal davčnim organom tudi zaslišanje svojih lastnih delavcev (gre za pet oseb, namreč za priče E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I.). Glede na te tožbene navedbe in glede na upravni spis, sodišče pritrjuje prvostopenjskemu davčnemu organu, da tožnikov predlog za obnovo dejansko temelji na domnevni procesni kršitvi (podal je dokazni predlog, a mu davčni organi niso sledili), kar pa glede na 260. člen ZUP ni pravnoupošteven obnovitveni razlog, zato je bil njegov predlog za obnovo z izpodbijanim sklepom v tej zvezi pravilno zavržen.

15. Glede dovoljenosti predloga za obnovo po drugem odstavku 261. člena v zvezi s prvim odstavkom 267. člena ZUP pa je v izpodbijanem sklepu obrazloženo, da tožnik zaslišanja dotičnih prič ni predlagal tekom prvotnega davčnega inšpekcijskega nadzora in tudi ne v pritožbi zoper prvotno odločbo (op. sodišča: gre za postopek v zvezi z odločbo št. DT 0610-6280/2011-25 z dne 14. 9. 2012), četudi za to ni bilo ovir, saj je že tedaj vedel oz. bi moral vedeti, kateri delavci so delali, kar je še dodaten razlog za zavrženje tožnikovega predloga za obnovo. Drugostopenjski davčni organ obrazložitev v tej zvezi s svojo odločbo spremeni, in sicer rekoč da je tožnik izpovedbe prič v kazenskem postopku že predhodno uveljavljal v inšpekcijskem postopku in pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano v ponovnem postopku št. DT 6280/2011-104 z dne 2. 3. 2017 (op. sodišča: ki je bila izdana vsled delne ugoditve tožnikovi pritožbi zoper odločbo št. DT 0610-6280/2011-82 z dne 5. 12. 2014, glede katere je tožnik v obravnavanem primeru predlagal obnovo), zato ne gre za novo okoliščino, ampak gre za okoliščine, ki jih je tožnik že uveljavljal, in tožnikov predlog za obnovo ni dovoljen tudi zaradi teh drugih formalnih razlogov po drugem odstavku 261. člena ZUP. Tožnik spremembi obrazložitve v tej zvezi, ki jo je s svojo odločbo napravil drugostopenjski davčni organ, s tožbo ne nasprotuje, ampak v tožbi nasprotuje prvotni obrazložitvi iz izpodbijanega sklepa in navaja, da se mu z izpodbijanim sklepom neupravičeno očita, da v predhodnem postopku ni predlagal zaslišanja delavcev, ki pri njem niso bili zaposleni in z njimi ni imel stika ter celo ni vedel, da obstajajo. Še več, toženka je enako zatrdila in navedla tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2018, ko je zapisala, da je tožnik izpovedbe prič že uveljavljal v inšpekcijskem postopku v pripombah na zapisnik ter ponovno v pritožbenem postopku zoper odločbo št. DT 6280/2011-104 z dne 2. 3. 2017, zato to ne more biti razlog za obnovo. Tožnik tega stališča, kot ga je opredelil drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper izpodbijani sklep in kot ga je opredelila toženka v svoji pripravljalni vlogi, ni prerekal niti v tožbi niti v svoji četrti pripravljalni vlogi, ki jo je tožnik vložil vsled toženkine pripravljalne vloge z dne 15. 5. 2018. Tožnik s tožbo torej napada ugotovitve prvostopenjskega davčnega organa, brez da bi upošteval spremembo obrazložitve, ki jo je v tej zvezi napravil drugostopenjski davčni organ, in sicer gre za časovno kasnejšo spremembo in s tem za tisto, ki je merodajna in ki bi edina mogla biti predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Tudi tekom upravnega spora tožnik ni prerekal toženkinih tozadevnih navedb, podanih v upravnem sporu. Glede na vezanost na trditveno podlago tožbe mora sodišče zato kot merodajno sprejeti argumentacijo toženke, da v predlogu za obnovo pri predlaganih zaslišanjih prič ni šlo za nov dokaz, ker je tožnik dokazni predlog z zaslišanjem teh prič podal že prej, pri čemer pa se sodišče do ustreznosti tega stališča glede na odsotnost tozadevnih tožbenih navedb ne opredeljuje.

16. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v zadevi odločalo po sodniku posamezniku. Ker dejanske okoliščine, ki so pravno relevantne in so podlaga za odločitev, med strankama niso sporne, temveč med strankama obstaja spor o procesnopravnih vprašanjih, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

18. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Janez Breznik in drugi, GV Založba, 2008, str. 270. Prim. tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 348/2011 z dne 30.08.2012. 2 Prim. tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 112/2016 z dne 05.04.2017.