Jedro

Pri zahtevkih za plačilo upravniških stroškov obstaja ustaljena sodna praksa, da mora tožeča stranka za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške iztožuje, za katero obdobje in način oz. ključ delitve stroškov po posameznih postavkah.

Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da bi stroške dobaviteljem storitev plačala iz lastnih sredstev, temveč je to navedla šele v svoji drugi pripravljalni vlogi (po ugovoru tožene stranke glede aktivne legitimacije v odgovoru na tožbo), kar je prepozno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 2.449,74 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške sodne takse za pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka kot upravnica večstanovanjske stavbe na naslovu ..., zahteva od tožene stranke kot lastnice nepremičnine v tej stavbi plačilo stroškov obratovanja, vzdrževanja, zavarovalnih premij, upravljanja, vodenja rezervnega sklada, opominjanja, letnih poročil in opravljenih obračunov/delilnikov za ogrevanje, pozivov, zakonskih zamudnih obresti in materialnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s stroški obratovanja, vzdrževanja in zavarovalnih premij zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je te stroške dobaviteljem plačala iz lastnih sredstev. Navedlo je, da je s predložitvijo dokazov (potrdil o plačilih) šele v (tretji) pripravljalni vlogi z dne 21. 3. 2021 prekludirana. V zvezi s stroški upravljanja, vodenja rezervnega sklada, opominjanja, letnih poročil in opravljenih obračunov/delilnikov za ogrevanje, pozivov, zakonskih zamudnih obresti in materialnih stroškov pa je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Tožeča stranka naj namreč (kljub ugovoru tožene stranke) ne bi pojasnila, po katerih kriterijih in na kateri pravni podlagi jih je obračunala.

6. Višje sodišče v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj tožeča stranka ni izpolnila že svojega trditvenega bremena. Pri zahtevkih za plačilo upravniških stroškov obstaja ustaljena sodna praksa, da mora tožeča stranka za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške iztožuje, za katero obdobje in način oz. ključ delitve stroškov po posameznih postavkah. Nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti ugovora tožene stranke in vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe. Slednja namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi.1

7. Navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi, po presoji višjega sodišča ne zadoščajo za sklepčnost tožbe v tej zadevi. Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da bi stroške dobaviteljem storitev plačala iz lastnih sredstev, temveč je to navedla šele v svoji drugi pripravljalni vlogi (po ugovoru tožene stranke glede aktivne legitimacije v odgovoru na tožbo), kar je glede na 451. člen ZPP prepozno.2 Prav tako v tožbi ni navedla iztoževanega obdobja, vsaj okvirno oz. abstraktno opredelila, za katere vrste stroškov gre ter pojasnila ključa delitve stroškov (npr. glede na dejansko porabo, idealni delež, št. posameznih enot, št. uporabnikov). Navedla je le številke iztoževanih računov, njihove zneske in zapadlost ter dodala, da je etažni lastnik odgovoren za plačilo vseh stroškov upravljanja in drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe. Predložila je sicer razdelilnike stroškov, vendar pa slednji glede na ustaljeno sodno prakso ne morejo nadomestiti strankine pomanjkljive trditvene podlage (212. člen ZPP).

8. Poleg tega je tožečo stranko na dejstvo, da je njena trditvena podlaga pomanjkljiva, v odgovoru na tožbo opozorila tudi tožena stranka, ko je navedla, naj tožeča stranka za vsako posamezno terjatev pojasni njeno višino, izračun in temelj terjatve ter navede, na kateri pravni podlagi iztožuje posamezni znesek. Ugovarjala je še višini storitve upravljanja, ki naj ne bi bila zaračunana v skladu s pogodbo o upravljanju, ter da razdelilniki ne morejo nadomestiti trditvene podlage glede temelja in višine. Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi (kar je sicer glede na 451. člen ZPP prepozno) navedla, katere stroške iztožuje, v kakšni višini in za katero obdobje (pri čemer se njen izpis, ki je del trditvene podlage, zneskovno niti ne ujema z iztoževanimi terjatvami), še vedno pa ni pojasnila ključa delitve teh stroškov. Šele če bi to navedla, bi lahko tožena stranka takšnemu zahtevku konkretizirano nasprotovala. Natančnejši obračun izračuna posameznih postavk stroškov glede na konkretni razdelilnik pa bi bil potreben le, če bi tožena stranka obrazloženo ugovarjala višini posamezne vrste stroška. Ker torej tožeča stranka izračuna posamezne vrste stroška ni pojasnila niti v tožbi niti v svoji drugi pripravljalni vlogi, ni uspela utemeljiti iztoževane terjatve po višini.3

9. Višje sodišče nadalje glede stroškov upravljanja, vodenja rezervnega sklada, opominjanja, letnih poročil in opravljenih obračunov/delilnikov za ogrevanje, pozivov, zakonskih zamudnih obresti in materialnih stroškov pojasnjuje, da tožeča stranka argumentiranim razlogom sodišča prve stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi v pritožbi niti ni obrazloženo ugovarjala, zato je pritožba v tem delu že iz tega razloga neutemeljena. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni pojasnilo, zakaj tožeči stranki ni priznalo niti stroškov upravljanja, ne drži. Sodišče se je do tega opredelilo v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka odgovorila na vse trditve tožene stranke in podala pravno relevantna dejstva že v svoji trditveni podlagi, je prepavšalna, da bi lahko višje sodišče nanjo sploh odgovorilo. Tožeča stranka bi namreč morala podati konkretizirane trditve o tem, na katera pravno odločilna dejstva se ta očitek nanaša. Prav tako pritožba ne pojasni, v čem naj bi bilo nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo, pri čemer višje sodišče nasprotja v navedenem ne vidi. Ker je bila torej že trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva, višje sodišče ni odgovarjalo na (tudi sicer pavšalne) pritožbene navedbe glede neizvedbe dokazov in materialnega procesnega vodstva glede dopolnitve dokazov.

11. Pritožnica glede odločitve o stroških postopka ni podala nobenih konkretiziranih pritožbenih očitkov, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

12. Ker se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. sodne odločbe VSRS III Ips 13/2012 in III Ips 5/2012 ter VSL I Cp 1721/2017, II Cpg 900/2016, II Cpg 712/2016, I Cpg 326/2016, I Cp 2652/2014 idr. 2 Prim. tudi sodne odločbe VSL II Cpg 1666/2015, II Cpg 1396/2015, II Cpg 385/2015, II Cpg 219/2015 in II Cp 352/2014 ter VSM I Cp 1233/2014. 3 Prim. tudi sodne odločbe VSL II Cpg 678/2021, II Cpg 900/2016, II Cp 352/2014 ter VSM I Cp 1233/2014.