Jedro

Narok za odreditev pripora ni namenjen izvajanju in ocenjevanju dokazov. V tej fazi postopka sodišče presodi, ali dokazi, ki jih ponuja državni tožilec, zadostujejo za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica je zoper B. P. odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zoper sklep o odreditvi pripora je zagovornica vložila pritožbo, ki jo je izvenobravnavni senat zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornica osumljene B. P. vlaga zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka ter po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in odpravi pripor oziroma izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper osumljenko odredi hišni pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Predlaga zavrnitev zahteve, ker očitek, da sta storjeni kršitvi iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne drži. Sklep senata ustrezno in dovolj konkretno podaja stališča k vsem navedbam pritožbe. Glede na obsežnost prodaj prepovedanih drog, za katere obstaja ustrezen sum, v tej fazi postopka ni mogoče oceniti, da bi šlo zgolj za izzvano dejavnost. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja ropa je v okviru sostorilstva za osumljenko ustrezno konkretizirano za potrebe pripora. Tudi glede obstoja pripornega razloga in sorazmernosti ukrepa imata oba sklepa zadostne razloge.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljenki in njeni zagovornici, ki se o njem nista izjavili.

B.

5. Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da glede na zelo kratek čas, ki je potekel med privedbo osumljenke in izdajo sklepa o odreditvi pripora, zadeva zagotovo ni bila deležna skrbne sodniške presoje, s čimer je bila osumljenki kršena pravica do obrambe. Kratek čas, v katerem je bil izdan sklep o priporu, ter skoraj identična vsebina kazenske ovadbe in razlogov sklepa samo po sebi ne daje podlage za zaključek, da se preiskovalna sodnica ni podrobno seznanila z zadevo in da ni pred odločitvijo o odreditvi pripora skrbno presodila vseh dejstev, pomembnih za odločitev. Vložnica v zahtevi ni izkazala, kako je takšno ravnanje preiskovalne sodnice vplivalo na pravico osumljenke do obrambe. Ob tem je dodati, da je kratek čas do izdaje sodne odločbe obdolžencem v postopku načeloma v korist, saj zavlačevanje in nepotrebno odlašanje z odločitvijo bistveno bolj posega v njihove pravice kot to, da se razlogi sodne odločbe povzeti iz kazenske ovadbe oziroma zahteve za preiskavo.

6. Eden bistvenih očitkov obravnavane zahteve je, da je šlo v konkretnem primeru za izzvano kriminalno dejavnost, saj se osumljenki od skupno dvajset posamičnih dejanj v okviru kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1 kar pri polovici očita, da je prepovedano drogo neupravičeno prodala tajnima delavcema policije, ki sta namesto pasivnosti pri svojem delovanju izkazala preveliko stopnjo aktivnosti. Sklepa sta po mnenju vložnice nezakonita tudi zato, ker ne vsebujeta razlogov o tem, da v konkretnem primeru ni šlo za izzvano kriminalno dejavnost. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obramba šele v izrednem pravnem sredstvu izrazila svoje pomisleke v zvezi s tem. V postopku pred pravnomočnostjo sklepa o odreditvi pripora se to vprašanje pred sodiščem ni pojavilo, zato dejstvo, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o tem vprašanju, ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Prav tako ni utemeljen očitek o kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ugotavljanje, ali je bila kriminalna dejavnost izzvana oziroma neutemeljeno multiplicirana s strani tajnih delavcev policije in ali so dokazi, ki izhajajo iz dejavnosti tajnih delavcev nezakoniti, ne more biti stvar postopka z izrednim pravnim sredstvom. Gre za presojo dejstev in okoliščin, ki bodo šele ugotovljene in raziskane v nadaljevanju postopka na prvi stopnji. Vrhovno sodišče lahko v tej fazi ugotovi le, da iz spisa ne izhajajo okoliščine, ki bi dajale podlago za sklep, da so dokazi, na katerih temelji izpodbijani sklep, na prvi pogled (prima facie) nezakoniti.

7. Vložnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sklepa prve in druge stopnje nimata vseh razlogov, ki bi jih morala imeti. Navaja, da sklepa nekritično povzemata navedbe ovadbe brez ocene njihove verodostojnosti. V zvezi z obstojem pripornega razloga pa sodišče po mnenju vložnice ni ovrednotilo okoliščin, ki se nanašajo na prejšnje življenje osumljenke, prav tako sklepa nimata razlogov o tem, zakaj sodišče ni odredilo hišnega pripora in zakaj bi lahko obdolženka kljub hišnemu priporu nadaljevala s kriminalno dejavnostjo.

8. Tudi ti očitki niso utemeljeni. Izvenobravnavni senat je na podobne pritožbene navedbe odgovoril, da narok za odreditev pripora ni namenjen izvajanju in ocenjevanju dokazov. V tej fazi postopka sodišče presodi, ali dokazi, ki jih ponuja državni tožilec, zadostujejo za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. V obrazložitvi sklepa mora sodišče zato povzeti predložene dokazne vire in v grobem orisati njihovo vsebino oziroma povzeti dejstva, ki iz njih izhajajo in utemeljujejo sum storitve kaznivega dejanja, kar je sodišče v izpodbijanih sklepih tudi storilo. Vsebinska identičnost med ovadbo in sodno odločbo sama po sebi ne predstavlja kršitve določb kazenskega postopka. V zvezi s pripornim razlogom je sodišče v obeh sklepih jasno in konkretno obrazložilo, kako ocenjuje osebne okoliščine osumljenke, ki jih je ugotovilo (skrb za otroka, brezposelnost, brez sredstev za preživljanje) in kako so te okoliščine vplivale na odločitev o odreditvi pripora. Prav tako sta sodišči pojasnili svoj zaključek o obstoju realne nevarnosti, da bi osumljenka lahko tudi ob odreditvi hišnega pripora z uporabo sodobnih komunikacijskih sredstev nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj, zaradi česar je odreditev pripora zoper osumljenko neizogibna.

9. Kršitev kazenskega zakona je po mnenju vložnice podana, ker kaznivo dejanje ropa, ki se očita osumljenki, ne vsebuje nobenega od izvršitvenih oblik po prvem odstavku 206. člena KZ-1. Vložnica trdi, da se osumljenki očita, da je odvrgla vrečo z oblačili domnevnega storilca iz vozila, iz dokaznih virov pa naj bi izhajalo, da vreče ni odvrgla, v čemer vidi vložnica poleg kršitve kazenskega zakona tudi nasprotje med razlogi izpodbijanih sklepov in dokaznimi viri. Zatrjevane kršitve niso podane, saj iz opisa kaznivega dejanja ropa izhaja, da naj bi bil rop storjen v sostorilstvu, pri čemer naj bi bila osumljenka prisotna pri dogovarjanju pred dejanjem in naj bi po dejanju iz vozila odvrgla vrečo z oblačili osumljenca. Sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da iz prepisov prisluhov izhaja, da je osumljenka vrečo odvrgla iz vozila, sicer ne v smeti, ampak ob cesto. V tem ni nasprotja, ki ga zatrjuje vložnica, izpodbijani pravnomočni sklep pa ima ustrezne razloge o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenka skupaj z drugimi storila kaznivo dejanje ropa.

10. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice osumljene B. P. zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.