Jedro

Oškodovanec v nastali prometni situaciji sicer ni ravnal optimalno ter z zaviranjem ustavil svojega vozila pred oviro na prednostni cesti. Ni pa takšno ravnanje oškodovanca pretrgalo vzročne zveze med nedvomno protipravnim ravnanjem obsojenke, ki je v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi vzvratno zapeljala iz dovozne poti na prednostno cesto, kljub izredno slabi preglednosti ter s tem odvzela prednost oškodovancu, ki je skozi naselje vozil s hitrostjo, ki je bila bistveno nižja od predpisane.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 160,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 15864/2010 z dne 1. 2. 2013 obsojeno A. P. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 15864/2010 z dne 29. 1. 2014 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 15. 5. 2014 vložil obsojenkin zagovornik, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V nadaljevanju zahteve trdi, da je v sodbi sodišča druge stopnje podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče ni upoštevalo pritožbenih očitkov obrambe ter nanje zadovoljivo odgovorilo, da je v obravnavanem primeru sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni upoštevalo, da je protipredpisna vožnja oškodovanca povsem preusmerila vzročni tok oziroma povsem odpravila učinke prvotnega ravnanja obsojenke, da so izvedenci v obravnavani zadevi ugotovili, da bi oškodovanec lahko ustavil ter da je izvedenec prof. dr. M. B. ugotovil, da obstaja velika verjetnost, da so bile vidne funkcije oškodovanca bistveno zmanjšane, prav tako njegova gibljivost in psihične zmožnosti ter, da je nevzdržna argumentacija pritožbenega sodišča, da se obsojenka ni mogla zanesti na sosedo A. B., ki je nakazala, da je cesta prosta. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obsojenko oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 24. 6. 2014, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da je pritožbeno sodišče argumentirano odgovorilo na navedbe obsojenčevega zagovornika v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, tako glede vzročne zveze, kot tudi oblike njene krivde. Poudarja, da nestrinjanje z zaključki sodišča, kot jih navaja obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti, po vsebini pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ni dopusten razlog v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenka dne 4. 7. 2014 in njen zagovornik dne 3. 7. 2014 seznanjena. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenkin zagovornik v vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 8. 7. 2014. V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke je izrazil svoje nestrinjanje z njenim predlogom ter poudaril, da so vsi trije izvedenci cestno prometne stroke prišli do enotnega zaključka, da je imel voznik kolesa z motorjem več kot dovolj časa za reakcijo in ustavitev svojega vozila pred mestom trčenja in, da zaradi ravnanja obsojenke oškodovanec ni mogel biti presenečen.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti sodišču druge stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni dalo odgovorov na obsojenkino pritožbo, pač pa je vse njene ugovore zavrnilo z neustrezno argumentacijo v smeri potrditve obsodilne sodbe sodišča prve stopnje.

6. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Obsojenkin zagovornik tako sodišču druge stopnje po vsebini očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obveznost sodišča druge stopnje je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji, kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje je v obravnavanem primeru do vseh bistvenih pritožbenih navedb zavzelo stališče ter ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in uporabilo materialno pravo, za svoje zaključke pa je navedlo prepričljive razloge. Relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki jo po vsebini uveljavlja zahteva, torej ni podana.

7. Temeljna trditev zahteve za varstvo zakonitosti je, da je sodišče napačno uporabilo kazenski zakon glede vprašanja obstoja vzročne zveze med ravnanjem obsojenke in nastalo prepovedano posledico. Obsojenkin zagovornik kršitev utemeljuje z navedbami, da je bil neposredni vzrok za prometno nesrečo ravnanje oškodovanca, za katerega je bila nastala prometna situacija predvidljiva in bi jo lahko preprečil s tem, da bi pred oviro, ki jo je predstavljalo obsojenkino vozilo ustavil oziroma vožnjo upočasnil. Poudarja, da je protipredpisna vožnja oškodovanca povsem preusmerila vzročni tok oziroma odpravila učinke ravnanja oškodovanke ter nadaljuje, da v skladu s splošno sprejeto teorijo adekvatne vzročnosti protipredpisna vzvratna vožnja, ki se očita oškodovanki, po rednem teku stvari praviloma še ne povzroči posledic, kakršne so nastale v obravnavanem primeru.

8. Iz podatkov kazenskega spisa ter izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je imel oškodovanec - voznik kolesa z motorjem možnost, da bi svoje vozilo zaustavil pred mestom trčenja. Oškodovanec je namreč po prednostni cesti, na kateri je hitrost vožnje omejena na 50 km/h vozil s hitrostjo od 27.5 km/h do 35,5 km/h, oškodovankino vozilo pa je bilo v njegovem vidnem polju najmanj 41,3 metra oziroma 4,25 sekunde pred mestom trčenja. Oškodovanec pred trkom z obsojenkinim vozilom, ki je vzvratno zapeljalo iz dovozne poti na prednostno cesto ni zaviral, temveč je neposredno pred trčenjem zavil nekoliko v levo stran. Upoštevaje širino cestišča prednostne ceste (nekaj več kot 4 m) obsojenkinega vozila tudi ni mogel obvoziti.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da oškodovanec v nastali prometni situaciji ni ravnal optimalno ter z zaviranjem ustavil svoje vozilo pred oviro na prednostni cesti. Ni pa mogoče pritrditi zahtevi, da je takšno ravnanje oškodovanca pretrgalo vzročno zvezo med nedvomno protipravnim ravnanjem obsojenke, ki je v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi vzvratno zapeljala iz dovozne poti na prednostno cesto, kljub izredno slabi preglednosti ter s tem odvzela prednost oškodovancu, ki je skozi naselje vozil s hitrostjo, ki je bila bistveno nižja od predpisane. Kot sta pravilno ugotovili že sodišči nižje stopnje je bila obsojenka tista, ki je povzročila nevarno situacijo, ob tem pa se je očitno zanašala, da bo oškodovanec, ki je vozil po prednostni cesti svojo hitrost bistveno zmanjšal oziroma celo ustavil pred njenim vozilom. Kot je utemeljeno sklepalo že pritožbeno sodišče (9. točka na 4. strani sodbe) ni izključeno, da je oškodovanec obsojenkino vozilo sicer pravočasno opazil, pa je pričakoval, da bo obsojenka pravočasno speljala ter mu omogočila nadaljevanje vožnje po njegovem delu vozišča, ali pa, da se mu bo umaknila nazaj na dovoz iz katerega je vzvratno zapeljala na prednostno cesto. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi bilo ravnanje oškodovanca takšno, da je pretrgalo vzročno zvezo med očitno protipravnim ravnanjem obsojenke ter nastalo prometno nesrečo, v kateri je oškodovanec izgubil življenje.

10. Vložnik zahteve s ponavljanjem pritožbenih navedb ter obsežnimi trditvami v zahtevi, da oškodovanec zaradi obsojenkinega ravnanja v nobenem primeru ni mogel biti presenečen, da je bil oškodovanec star 85 let in so bile njegove psihofizične zmožnosti bistveno zmanjšane, kar je vplivalo na njegovo sprejemanje odločitev v kritični situaciji, da je obsojenki pri vključevanju na prednostno cesto pomagala soseda, ki ji je nakazala, da ima prosto pot ter da je nevzdržna argumentacija pritožbenega sodišča, da se obsojenka na to osebo ni mogla zanesti, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojene A. P., zahteva pa je bila v precejšnji meri vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenka, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.