Jedro

Stranki s sporazumom o razvezi pogodbe o štipendiranju, ki je bil veljavno sklenjen in ga nihče ni izpodbijal, nista zgolj razvezali pogodbe o štipendiranju, temveč sta uredili tudi posledice njene razveze. Dogovorili sta se, da sta stranki prosti vseh pravic in obveznosti, ki bi izvirale iz pogodbe o štipendiranju. Glede na takšen dogovor je tožbeni zahtevek tožeče stranke za vrnitev štipendije, ker se (prvo)tožena stranka po končanem izobraževanju ni pri njej zaposlila, neutemeljen.

Izrek

Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (1. in 3. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta prvotožena in drugotožena stranka solidarno dolžni plačati tožeči stranki znesek 10.091,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 1. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh.

Tožeča stranka je dolžna prvotoženi in drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 721,01 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila“.

Tožeča stranka je dolžna prvotoženi in drugotoženi stranki povrniti 634,38 EUR pritožbenih stroškov, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožeči stranki solidarno plačati znesek 10.091,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 1. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka). V presežku je zahtevek za plačilo zneska 4.128,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2008 dalje do plačila zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da sta toženki dolžni tožeči stranki solidarno povrniti stroške postopka v znesku 843,39 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženki pa sami krijeta svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (1. in 3. točka izreka) se pritožujeta obe toženki iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navajata, da je bil E.L. zastopnik tožeče stranke v obdobju od 1. 3. 2000 do 5. 4. 2007. Njegovo pooblastilo za zastopanje tožeče stranke je izviralo iz prvega odstavka 22. člena družbene pogodbe z dne 1. 3. 2000. Pojem „zastopnik“ je potrebno razlagati v smislu določb Zakona o gospodarskih družbah. Na podlagi navedenega je E.L. kot zastopnik tožeče stranke v njenem imenu dne 4. 4. 2007 veljavno sklenil sporazum o razvezi pogodbe o štipendiranju. Na veljavnost sporazuma ne vpliva notranja omejitev iz 22. člena družbene pogodbe. Če bi E.L. s sklenitvijo sporazuma res prekoračil svoja pooblastila za zastopanje, to nima nikakršnega pravnega učinka proti tretjim osebam (toženkam). Sporazum o razvezi pogodbe o štipendiranju z dne 4. 4. 2007, ki ga je sklenil E.L. kot takratni zastopnik tožeče stranke, je veljaven v razmerju do toženk. Stranke, ki so sklepale pogodbo o ureditvi medsebojnih odnosov v tožeči stranki z dne 5. 4. 2007, v času njene sklenitve, pogodbe o štipendiranju z dne 1. 8. 2005 niso štele za veljavno, pač pa so upoštevale sporazum o razvezi pogodbe o štipendiranju z dne 4. 4. 2007, čeprav to iz pogodbe z dne 5. 4. 2007 izrecno ne izhaja. V kolikor pogodbene stranke ne bi upoštevale sporazuma z dne 4. 4. 2007, potem se ne bi dogovorile, da bo tožeča stranka prvi toženki izplačala še pet štipendij, saj bi to izhajalo že iz pogodbe o štipendiranju, niti se v takem primeru od vrednosti poslovnega deleža ne bi odšteli zneski naknadno izplačanih štipendij, temveč bi se E.L. izplačal poslovni delež v nezmanjšanem znesku. Toženki sta s predložitvijo kopij kupoprodajne pogodbe med tožečo stranko in E.L. in računov, izstavljenih družbi S., dokazovali, da je tožeča stranka ves čas razpolagala z žigom št. 4. Ker E.L. od 5. 4. 2007 dalje ni imel več dostopa do poslovne dokumentacije tožeče stranke, po tem datumu ni mogel uporabljati njenega žiga, s katerim je potrjen sporazum o razvezi pogodbe o štipendiranju z dne 4. 4. 2007. Iz navedenega povsem jasno izhaja, da sporazum o razvezi pogodbe o štipendiranju z dne 4. 4. 2007 ni mogel biti sklenjen po 5. 4. 2007. S tem, ko se sodišče prve stopnje do listinskih dokazov toženk, ki so v spisu, ni opredelilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pri odločanju kršilo 8. člen ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Do zaključka, da sporazum o razvezi pogodbe o štipendiranju ni bil sklenjen dne 4. 4. 2007, ampak kasneje, je sodišče prve stopnje prišlo z izrazito enostranskim upoštevanjem navedb tožeče stranke, ne da bi izvedlo dokaze, ki sta jih predlagali toženki. Toženki sta na zadnji obravnavi opozorili, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo procesne določbe, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu po zaslišanju priče E.L.. Uveljavljata povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Toženki v pritožbi glede odločitve o ugoditvi zahtevku utemeljeno opozarjata na zmotno uporabo materialnega prava, neutemeljeno pa zatrjujeta relativno kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje dokazov iz navedene določbe sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Citirana določba je kršena le v primeru, ko dokazna ocena ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007). Tega v konkretnem primeru dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, sicer pa z zatrjevanjem relativne bistvene kršitve določb postopka in neopredelitvijo do posameznih dokazov oziroma njihovo zavrnitvijo pritožba dejansko izpodbija prepričljivost na prvi stopnji sprejete dokazne ocene. V zvezi s tem velja poudariti, da se dokazi, ki jih sodišče bodisi ni izvedlo bodisi se do njih ni posebej opredelilo, nanašajo na dejstvo, ali je bila štampiljka tožeče stranke številka 4 ukradena. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo (stran 6 sodbe), da ni izvajalo dokaznega postopka, saj je do odločitve prišlo že na podlagi drugih dejstev, ker je menilo, da predlagani dokazi na odločitev ne bi mogli vplivati.

Iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožeča in prva toženka dne 1. 8. 2005 sklenili pogodbo o štipendiranju, ki je določala, da mora prva toženka kot štipendist v primeru, da po končanem izobraževanju ni pripravljena skleniti delovnega razmerja v skladu s pogodbo, povrniti tožeči stranki vse prejete štipendije, potne stroške, stroške za učenje tujega jezika in druge stroške izobraževanja z obrestmi (9. in 11. člen pogodbe). Druga toženka je podpisala izjavo, s katero je prevzela solidarno poroštvo za obveznosti iz navedene pogodbe. Tožeča stranka je prvi toženki iz naslova štipendij izplačala skupaj 11.616,03 EUR. Na poziv tožeče stranke, da se zglasi na delo, se prva toženka ni odzvala in po opravljeni maturi pri tožeči stranki ni opravljala dela. Pred vložitvijo odgovora na tožbo, in sicer z dopisom z dne 19. 12. 2007 (A7), je E.L. (oče prve toženke in mož druge toženke) kot pooblaščenec prve toženke tožečo stranko seznanil s tem, da je bila štipendijska pogodba razvezana.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožeča stranka in prva toženka sklenili sporazum o razvezi pogodbe o štipendiranju. Na strani tožeče stranke ga je podpisal E.L.. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bil E.L. v času od 1. 3. 2000 do 5. 4. 2007 vpisan kot zastopnik tožeče stranke brez omejitev v zastopanju. V 22. členu akta o ustanovitvi tožeče stranke (družbene pogodbe) z dne 1. 3. 2000 je bilo določeno, da ima družba direktorja, zastopa pa jo tudi zastopnik družbe. Skladno s prvim odstavkom 69. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) se pogodba lahko sklene tudi po zastopniku. Upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (drugi odstavek 69. člena OZ). Na podlagi prvega odstavka 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami - vsebinsko enako pa je določal pred njim veljavni ZGD) družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona (zakoniti zastopnik). Z aktom o ustanovitvi je bil kot (statutarni) zastopnik določen E.L. (A11), ki je do 5. 4. 2007 lahko opravljal vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZGD-1 statutarna ali druga omejitev namreč nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Ta določba loči med notranjim in zunanjim razmerjem ter izključuje učinek statutarnih in drugih omejitev le-tega proti tretjim. Namenjena je varstvu pravnega prometa, saj v pojem tretjega sodijo osebe, v konkretnem primeru obe toženki, od katerih praviloma ni mogoče pričakovati, da bodo poznale vsakokratna avtonomna, notranja družbena pravila, ki opredeljujejo interne pogoje, pod katerimi sme zastopnik izjaviti voljo v imenu družbe (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 149/2009 z dne 22. 2. 2011). Omejitve zastopanja v 22. členu družbene pogodbe se nanašajo na notranje – korporacijsko razmerje med takratnima družbenikoma, v katerem toženki nista bili udeleženi. Upoštevaje navedeno ter publicitetni učinek vpisa v sodni register in načelo zaupanja (8. člen Zakona o sodnem registru, Ur. l. RS, št. 13/1994 s spremembami) je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da E.L. sporazuma o razvezi pogodbe o štipendiranju ni mogel veljavno skleniti, ker kot zastopnik družbe ni imel posebnih pooblastil za sklepanje poslov oziroma je lahko po 22. členu družbene pogodbe sklepal pravne posle v vrednosti 500.000,00 SIT le s soglasjem drugega družbenika (A.H.).

E.L. je glede na obrazloženo lahko v imenu tožeče stranke sklenil sporazum o razvezi pogodbe o štipendiranju z dne 4. 4. 2007. Navedenega sporazuma tožeča stranka ni izpodbijala s tožbo, zaradi česar pravni posel z dne 4. 4. 2007 velja in predstavlja pravno podlago za ureditev razmerja med tožečo stranko in toženkama. Zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo navedeno listino, ko je navedlo, da sporazum o razvezi pogodbe o štipendiranju ni bil sklenjen dne 4. 4. 2007, ampak kasneje. Pogodbeni stranki (tožeča stranka in prva toženka) s sporazumom nista zgolj razvezali pogodbe o štipendiranju, temveč sta uredili tudi posledice njene razveze. V 3. členu sporazuma se je tožeča stranka s prvo toženko dogovorila, da sta pogodbeni stranki prosti vseh pravic in obveznosti, ki bi izvirale iz pogodbe o štipendiranju z dne 1. 8. 2005, in se odpovedujeta vsem zahtevkom, ki bi jih imeli iz tega naslova. Tožeča stranka je podala izjavo, da je poleg prve toženke vseh obveznosti iz pogodbe o štipendiranju hkrati prosta tudi druga toženka in da se odpoveduje vsem morebitnim zahtevkom zoper njo. V 4. členu sta stranki še ugotovili, da iz končne verzije osnutka pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov v tožeči stranki, ki bo sklenjena dne 5. 4. 2007, izhaja, da bo tožeča stranka plačevala prvi toženki štipendije do 31. 8. 2007, ki pa se bodo odštele od ugotovljene vrednosti poslovnega deleža E.L. v tožeči stranki.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, so E.L. in A.H. kot takratna družbenika ter tožeča stranka dne 5. 4. 2007 sklenili pogodbo o ureditvi medsebojnih odnosov v tožeči stranki. Zaradi zmotne uporabe materialnega (pogodbenega) prava pa je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo njeno vsebino. Iz 2. in 4. člena ter 3. točke 8. člena pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov v tožeči stranki namreč ne izhaja, da so stranke štele pogodbo o štipendiranju z dne 1. 8. 2005 za veljavno. Tega stranke niso izrecno zapisale, pač pa je bilo dogovorjeno, da se uredi plačevanje štipendije s strani tožeče stranke, ki izteče 31. 8. 2007, da del poslovnega deleža E.L. predstavlja tudi vrednost štipendij, ki jih tožeča stranka še v petih naslednjih mesecih plača v korist prve toženke v znesku 2.390,20 EUR, in da štipendiranje prve toženke preneha z 31. 8. 2007, pri čemer se tožeča stranka zaveže vse obveznosti izpolniti skladno z določili štipendijske pogodbe. Tudi če bi stranke pogodbe o ureditvi medsebojnih odnosov dne 5. 4. 2007 ugotovile veljavnost pogodbe o štipendiranju oziroma obveznost obeh toženk, ki so iz te pogodbe izhajale, bi bilo potrebno upoštevati, da za pogodbena razmerja velja načelo relativnosti. Njihov predmet so relativne pravice civilnega prava, ki učinkujejo med strankami pogodbenega razmerja. Toženki nista bili pogodbeni stranki. Za tretje osebe torej pogodbeno razmerje z dne 5. 4. 2007 ne učinkuje, razen, če se v njihovo korist ustanovijo kakšne pravice (tretji odstavek 125. člena OZ). V tem smislu je potrebno razumeti določbi, da bo tožeča stranka prvi toženki izplačala še pet štipendij in da štipendiranje prve toženke preneha z 31. avgustom 2007, pri čemer se tožeča stranka zaveže vse obveznosti izpolniti skladno z določili štipendijske pogodbe.

Na podlagi drugega odstavka 9. člena OZ obveznost ugasne s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Zakonska pravila (OZ) o vračanju danega pridejo v poštev le, če se stranki ne dogovorita drugače. Z razvezo pogodbe in ureditvijo posledic razveze se je tožeča odpovedala zahtevkom do obeh toženk. Sicer pa je obveznost druge toženke kot solidarnega poroka odvisna od glavne obveznosti prve toženke (drugi odstavek 270. člena OZ), ki od 4. 4. 2007 ni več obstajala, zaradi česar sta bili obe toženki iz naslova pogodbe o štipendiranju prosti vseh svojih obveznosti do tožeče stranke.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi obeh toženk ugodilo ter na podlagi 2. in 5. alinee prvega odstavka 358. člena ZPP izpodbijani ugodilni del sodbe v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker za povrnitev vtoževanega zneska izplačanih štipendij za čas od septembra 2005 do vključno marca 2007 ni podlage, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno posebej opredeljevati do ostalih pritožbenih navedb obeh toženk (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist toženk, zato je v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Med utemeljene stroške toženk skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) spadajo nagrada odvetnici za vložitev dveh pripravljalnih vlog (2 x 375 točk), 176 točk za zastopanje na prvem naroku, za zastopanje na drugem naroku 110 točk, trajanje drugega naroka 150 točk ter za odsotnost iz pisarne za dva naroka 80 točk (2 x 40 točk), skupaj 1116 točk oziroma 512,24 EUR. K temu je prišteti še 20 % DDV v višini 102,44 EUR, materialne izdatke v višini 9,71 EUR, sodno takso v višini 71,10 EUR in stroške kilometrine pooblaščenke na relaciji K. – Ljubljana – K. za dva naroka v višini 25,52 EUR. Celotni stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženkama, tako znašajo 721,01 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 tečejo od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi toženk ugodilo, je tožeča stranka dolžna povrniti toženkama njune pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z OT po stroškovniku priznalo 625 točk za sestavo pritožbe oziroma 286,87 EUR, 2 % materialne izdatke in 20 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR ter takse za pritožbo 284,40 EUR, znaša 634,38 EUR. V tem znesku je dolžna tožeča stranka povrniti stroške pritožbe v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožeča stranka v tem sporu ni uspela, je pritožbeno sodišče še odločilo, da sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.