Jedro

Presoja o tem, ali so se z odraščanjem potrebe otrok spremenile in bi bilo zanju bolj optimalno tedensko prehajanje med materjo in očetom, bo stvar postopka odločanja o očetovem predlogu za spremembo v ureditvi razmerja med njim in sinovoma. Ne gre za nujne okoliščine, ki bi narekovale izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) zavrnilo materin predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri se sodna poravnava glede izvrševanja stikov med očetom in sinovoma začasno spremeni tako, da ti potekajo pod nadzorom Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in prek telekomunikacijskih sredstev (I. točka izreka), (2) zavrnilo očetov predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagal, naj se sodna poravnava začasno spremeni tako, da se otroka zaupata v varstvo in vzgojo njemu, da stiki z materjo potekajo vsak drugi četrtek do nedelje, podrejeno pa, da sta otroka izmenjaje po en teden pri enem in drugem od staršev, in da se materi naloži vključitev v program Neverjetna leta (II. in III. točka izreka).

2. Oče v pritožbi zoper II. in III. točko navedenega sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu odpravi oziroma razveljavi.

CSD je na podlagi temeljitih razgovorov s starši, obiskov na domu in pregleda njune pisne komunikacije že dvakrat podal mnenje, da je skupno starševstvo in stiki teden – teden otrokoma v največjo korist. Upoštevaje materina nedopustna ravnanja, predvidoma dolgotrajen postopek in režim stikov, po katerem otroka prehajata med šolskim tednom, sta otroka ogrožena. V nasprotnem primeru bo prihajalo do nadaljnjih poskusov odtujevanja z deljenjem vsebin, ki za otroka niso primeren, in z drugimi načini izključevanja očeta, do razdrobljenosti stikov, kar onemogoča večjo povezanost in boljšo kvaliteto skupaj preživetega časa, večkratno menjavo okolja med šolskim tednom in s tem onemogočanje potrebne rutine, ki je za otroka s posebnimi potrebami še pomembnejša, in do večkratnih selitev s prenašanjem prtljage in šolskih pripomočkov.

Kljub pritožnikovemu predlogu sodišče ni seznanilo CSD s podrednim predlogom za izvrševanje stikov teden – teden. CSD tako ni obravnaval vseh okoliščin primera in je preuranjeno ocenil, da ogroženost otrok ni podana. Tudi sodišče se o podrednem predlogu niti z besedo ni opredelilo. Ni se izreklo o tem, ali sta otroka ogrožena, ker mati take stike aktivno preprečuje in kako razdrobljeni stiki ogrožajo otroka z vidika njunih posebnosti. Dejansko stanje je zato ostalo pomanjkljivo ugotovljeno. Pritožniku je bila kršena pravica do izjave.

Odločitev sodišča je napačna in v nasprotju z dejanskim stanjem in podatki spisa. CSD je prepoznal, da materini razgovori z Valom o predlagateljevem intimnem življenju, o razlogih za razpad družinske skupnosti in o postopkih pred sodiščem niso v otrokovo korist in ga silijo k notranji polarizaciji in bi lahko v skrajnosti privedlo do notranjepsihičnega splittinga. Ker se materina ravnanja ponavljajo, ni razumljiva odločitev CSD, naj se čaka na naslednjo "kršitev". Njenih ravnanj ni mogoče odpraviti z obrazložitvijo, da mati otrok ne ogroža, ker je želela predvsem zavarovati sinove koristi in interese. Gre za izjave starejšemu od sinov, da ju je oče zapustil, ker mu je bilo delo pomembnejše, da je imel oče veliko punc, tudi hkrati, da je okolje pri očetu zanju škodljivo, da je okolje pri očetu zanju škodljivo in več kot toliko stikov ni v redu, da je zanju bolje, da se oče pogovarja samo še z njo, da bi moral oče k psihiatru in da se nekaj časa z očetom ne bosta srečevala. Mati zavaja institucije, da se otroka očeta strašno bojita in ob stikih doživljata velik stres. Izmislila si je, da zabave za rojstni dan starejšega sina ni bilo zaradi očetovega strahu pred okužbo. Ko sta otroka pri njem, ju vsak dan kliče in piše sms sporočila. Otroka zaslišuje o dogajanju pri očetu in ga opozarja na vse, kar je storila sama, temu, kar je storil oče, pa ne namenja pozornosti. S svojimi ravnanji otrokoma ves čas sporoča, da oče ni dober starš. O vsem tem v izpodbijanem sklepu ni razlogov. S tem se je sodišče izognilo vsebinski obravnavi predloga za izdajo začasne odredbe. Napačna je ugotovitev, da podatki v spisu ne potrjujejo očetovih očitkov. V spisu je USB ključ, iz katerega izhaja materino navodilo starejšemu sinu, naj v koledar vpiše križec vsakič, ko se bo oče skregal z (bivšo) ženo, in navodilo očetu, naj nima stikov z otrokoma. CSD ni opravil razgovora z otrokoma, da bi se prepričal, kako materina nedopustna ravnanja škodljivo vplivajo nanju in na njuno čustvovanje. Spregledal je, da je materino ravnanje kontinuirano. Ni ocenil razkoraka med materinimi navedbami v postopku in pred drugimi organi ter njenim ravnanjem. O tem se ni kritično izreklo niti sodišče. Ker bosta otroka med poletnimi počitnicami polovico časa pri materi in polovico pri očetu, je naravno nadaljevanje takih stikov tudi v šolskem letu. Izmenjava med tednom bo za otroka še bolj stresna zaradi njunih posebnih potreb. Predlagani ritem izmenjave je bil že preizkušen in se je izkazal za bistveno bolj uspešnega kot prehajanje med tednom. Otrokoma omogoča večjo stalnost in stabilnost, ki ju nujno potrebujeta. Ob kontinuiranem materinem škodljivem ravnanju, za katerega ni pričakovati, da bi se spremenilo, ni mogoče čakati na ponovitev, ampak ga je treba preprečiti in čim prej omiliti škodljive posledice.

CSD in sodišče nista otrok zaščitila niti na način, da bi mater napotila v obiskovanje starševskega treninga.

3. Mati v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Udeleženca sta starša desetletnega in dvanajstletnega sina. V letu 2014 sta se v sodni poravnavi dogovorila, da se zaupata v varstvo in vzgoji materi, oče pa ima stike vsak drugi vikend od petka do nedelje, med tednom pa izmenično od torka do srede oziroma od torka do četrtka. Od začetka epidemije v marcu 2020 do konca avgusta 2020 so se starši dogovorili, da sta otroka izmenjaje en teden pri enem, en teden pri drugem od staršev. Oče je v začetku 2021 vložil predlog, v katerem se je zavzel za spremembo sodne poravnave tako, da bi taka ureditev stikov veljala še naprej. Mati je leto dni kasneje vložila nasprotni predlog za bistveno zmanjšanje obsega stikov. Oba sta predlagala začasno ureditev razmerja. Sodišče je z izpodbijanim sklepom oba predloga zavrnilo.

6. Po 161. členu DZ se začasna odredba za varstvo koristi otroka izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je zaradi ravnanja staršev ali svojih psihosocialnih težav utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na duševnem zdravju in razvoju (157. člen DZ).

7. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, - da imata sledeč mnenju CSD oba starša dobre starševske kapacitete, sta aktivno vključena v življenje otrok, se udeležujeta obravnav, sta v vzgojnem ravnanju fleksibilna, spodbujata odnos otrok z drugim od staršev, - da sicer različno pristopata k vzgoji otrok, a se na njune razvojne potrebe oba ustrezno odzivata, - da sta kljub nesoglasjem zmožna sodelovanja in medsebojne komunikacije o vprašanjih, povezanih z vzgojo in varstvom otrok, - da materini razgovori s starejšim sinom o očetu in postopku otroku niso v korist, ker jih ne zmore razumeti in si jih lahko razlaga na škodljiv način, a zaradi teh otrok ni ogrožen.

8. Neutemeljen je očitek, da sodišče CSD ni seznanilo z njegovim podredno podanim predlogom za izvrševanje stikov, po katerem naj se otroka pri vsakem od staršem izmenjujeta v tedenskem ciklu, in je zato dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno. CSD se je v svojih mnenjih izrekel tudi o taki ureditvi razmerja med starši in otrokoma, presoja o tem, ali so podane predpostavke za začasno ureditev razmerja, pa je v pristojnosti sodišča. 9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče seznanilo z vsemi pomembnimi okoliščinami, ki jih je navedel oče v postopku. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

10. Neutemeljen je očitek, da se je sodišče izognilo vsebinski obravnavi predloga za izdajo začasne odredbe. Sodišče se je pravilno omejilo na presojo, ali so verjetno izkazane okoliščine, ogrožajoče za zdrav razvoj otrok udeležencev. Tako se mu ni bilo treba opredeliti do vsake posamezne navedbe, ampak je zadostovala ocena, ali iz celote očetovih navedb in nasprotnih navedb matere v povezavi z izčrpnim poročilom in mnenjem CSD ter ostalim doslej zbranim procesnim gradivom izhaja sklep o verjetni izkazanosti ogrožajočih okoliščin. Negativen odgovor temelji na dovolj izčrpnih in prepričljivih argumentih.

11. Ob sklenitvi sodne poravnave sta bila sinova udeležencev stara dve in štiri leta. Zaupana sta bila v varstvo in vzgojo materi, oče pa je ohranil širok obseg stikov. Ni sporno, da pri prehajanju otrok ni težav in da se starši zmorejo dogovarjati o zadevah, povezanih s sinovoma. Na to kaže tudi dogovor udeležencev o prilagoditvi ureditve med šolanjem na daljavo v prvem valu epidemije. Predlog za spremembo dogovorjene ureditve sovpada z obdobjem, ko so se okoliščine pri očetu spremenile, starejši sin pa prehaja v najstniško obdobje. Oče želi, da bi bila otroka več z njim; mati se je odzvala na stisko, ki jo je otrok doživljal pri očetu v obdobju njegovega razhajanja s tedanjo partnerko. Kot izhaja iz mnenja CSD, je pri odzivu vsakega od njiju mogoče najti pomanjkljivosti. Kako je oče zaznal te pomanjkljivosti, je razvidno iz povzetka pritožbenih navedb, očetov primanjkljaj v odzivanju na potrebe sinov pa izhaja iz mnenja CSD. CSD je v mnenju ocenil, da starejši sin prepoznava materino stališče, da okolje pri očetu zanj ni najbolj primerno, a se v odzivanju nanj ni oprl; na drugi strani je navedel, da oče sina ne sliši in ne upošteva dovolj. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da te pomanjkljivosti niso take, da bi bila potrebna takojšnja sprememba ureditve prehajanja dečkov med starši, še manj pa utemeljujejo spremembo dogovora o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo. Ker lahko začasne spremembe v ureditvi razmerja med otroki in starši povzročijo daljnosežne posledice in zaradi tega v preveliki meri (so)določajo končno odločitev v zadevi, morajo temeljiti na dovolj tehtnih razlogih.1 Verjetnost (četudi pretežna), da bi bila predlagana ureditev bolj optimalna od obstoječe, ni dovolj.

12. Presoja o tem, ali so se z odraščanjem potrebe otrok spremenile in bi bilo zanju bolj optimalno tedensko prehajanje med materjo in očetom, bo stvar postopka odločanja o očetovem predlogu za spremembo v ureditvi razmerja med njim in sinovoma. Če bo treba, bo sodišče tedaj opravilo razgovor z otrokoma ali na drug način pridobilo njuno mnenje. Za odločitev o začasni odredbi pa tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedba razgovora z otrokoma ni bila potrebna.

13. Neutemeljen je tudi očitek o zavrnitvi predloga za napotitev matere v obiskovanje starševskega treninga. Gre za enega od ukrepov za varstvo koristi otroka. Ker ni bila verjetno izkazana ogroženost otrok zaradi materinega ravnanja, ni bilo podlage niti za izrek tega začasnega ukrepa.

14. Po navedenem je sodišče druge stopnje predlagateljevo pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka bo predmet končne odločitve.

1 Tako tudi odločba US RS Up-410/01 z dne 14. 2. 2002.