Jedro

Tožnica od tožene stranke vtožuje odškodnino, ki predstavlja razliko med zatrjevano višino manka v določeni poslovalnici in zatrjevano višino viška v njenih ostalih poslovalnicah. V tožničinih poslovalnicah je bila na datum izvedbe inventure ugotovljena neusklajenost med popisnim in knjigovodskim stanjem, zato tožničine knjigovodske kartice ne izkazujejo resničnega stanja. Tožnica tako ni dokazala dejanskega manka v določeni poslovalnici ne dejanskega viška v drugih poslovalnicah, zato tudi razlika med tema dvema postavkama ni izkazana. Toženkino ravnanje ob medposlovalničnih premikih blaga (očitek, da ni redno poročala o morebitnih neskladjih med spremnimi dokumenti in resničnim stanjem prevzetega blaga) ni odstopalo od ravnanj drugih delavcev, zato ji ni mogoče očitati hude malomarnosti. Ker tožnica ni dokazala obstoja dveh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, to je obstoja škode in toženkine odgovornosti (hude malomarnosti), tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.009,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (pravilno: tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh plačati znesek 7.009,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2013 do plačila - točka I izreka sodbe) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka toženke, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da je bilo ravnanje toženke hudo malomarno, nato pa v nadaljevanju obrazložitve sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da o hudi malomarnosti toženke ni mogoče govoriti. Tožnica je v postopku na prvi stopnji dokazala, da toženka pri prevzemu dobavljenega blaga ni bila dovolj skrbna, čeprav je bila za to ustrezno usposobljena. Toženka je izpovedala, da je ob prevzemu blaga vedno preverila, ali se stanje ujema s spremnimi dokumenti, če je ugotovila manko, pa je to takoj sporočila na sedež v A.. Če bi toženka res tako ravnala, manka v letu 2012 ne bi bilo, iz izpovedi toženke pa izhaja, da so blago ob medposlovalničnih premikih vedno spremljali pripadajoči dokumenti. Sodna izvedenka finančne stroke pri izdelavi izvedenskega mnenja ni upoštevala, da ima tožnica že od leta 2012 dalje urejene evidence. Sodišče prve stopnje tožnici ne more očitati malomarnega poslovanja, saj je bila toženka tista, ki je blago prevzela. Sodna izvedenka je ugotovila, da se viški v drugih tožničinih poslovalnicah ne nanašajo na artikle, na katere se nanaša manko v PE B., poleg tega pa so bili nekateri od teh artiklov naprodaj le v poslovalnici, kjer je delo opravljala toženka. Viška in manka v tožničinih poslovalnicah zato ni mogoče pobotati, poleg tega pa je skupni višek v drugih poslovalnicah manjši od manka v PE B., kar tudi v primeru, če bi se premiki blaga med poslovalnicami izvajali brez spremne dokumentacije, ne bi bilo mogoče. Pobot med viškom in mankom bi bil mogoč največ do zneska 5.113,00 EUR (razlika med viškom v PE A. in mankom v PE B.), za ta znesek pa je še vedno odgovorna toženka. Vsak artikel v tožničinih poslovalnicah je identificiran z več razlikovalnimi znaki, zato do zamenjav med njimi sploh ne more priti. Blaga iz ene poslovalnice tudi ni mogoče enostavno premakniti v drugo poslovalnico, saj se vsi blagovni premiki izvajajo preko računalniškega programa, ki avtomatično zabeleži povečanje zaloge v poslovalnici, v kateri je blago prevzeto. Iz toženkine izpovedi izhaja, da tatvin oz. vlomov, ki bi lahko povzročili razliko med knjigovodskim in popisnim stanjem blaga, v PE B. ni bilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila toženka pri tožnici zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2011 na delovnem mestu trgovec - tehnik za nedoločen čas (A3). Med strankama ni bilo sporno, da je toženka delo opravljala v PE B. ter da je bila v tej poslovalnici edina delavka. Tožnica je v tožbi navedla, da je ob redni inventuri, ki sta jo v PE B. s toženko opravili dne 13. 12. 2012, ugotovila višek blaga v znesku 808,59 EUR po nabavni oz. 2.635,00 EUR po prodajni vrednosti in manko blaga v znesku 3.150,38 EUR po nabavni oz. 8.954,00 EUR po prodajni vrednosti. Razlika med obema postavkama (6.319,00 EUR po prodajni vrednosti) predstavlja škodo, ki jo je zaradi toženkinega hudo malomarnega ravnanja utrpela tožnica. Tožnica je od toženke v tem individualnem delovnem sporu zato zahtevala plačilo odškodnine v skupnem znesku 7.009,08 EUR (znesku 6.319,00 EUR je prištela še DDV od inventurnega manka v znesku 630,08 EUR in 60,00 EUR, ki jih je za obračun inventure plačala računovodskemu servisu) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

7. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbo prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), v skladu s katero mora delavec delodajalcu povrniti škodo, ki mu jo namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči na delu ali v zvezi z delom. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.): nastanek škode (tožnici), nedopustno ravnanje toženke, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženke ter odgovornost toženke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnica ni dokazala obstoja (vsaj) dveh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, tj. obstoja škode in toženkine odgovornosti (hude malomarnosti), zato je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa tej odločitvi pritrjuje iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

8. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je toženka odgovorna za znesek, ki predstavlja razliko med zatrjevano višino manka v PE B. (7.798,00 EUR) in zatrjevano višino viška v njenih ostalih poslovalnicah (2.685,00 EUR). Iz izvedenskega mnenja (in njegove dopolnitve) sodne izvedenke za ekonomijo - področje računalništva C.C., univ. dipl. ekonomistke, ki ga tudi pritožbeno sodišče sprejema kot strokovnega in prepričljivega, namreč izhaja, da je bila pri 14 artiklih v tožničinih poslovalnicah na dan 13. 12. 2012 (tj. datum izvedbe redne inventure) ugotovljena neusklajenost med popisnim in knjigovodskim stanjem, zato tožničine knjigovodske kartice ne izkazujejo resničnega stanja. Glede na navedeno tožnica v tem individualnem delovnem sporu ni dokazala niti dejanskega manka v PE B. niti dejanskega viška v drugih poslovalnicah, zato tudi razlika med tema dvema postavkama ni izkazana.

9. Pritožba sicer pravilno navaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da se viški v ostalih tožničinih poslovalnicah ne nanašajo na artikle, na katere se nanaša manko v PE B., vendar, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je sodna izvedenka na podlagi razpoložljivih podatkov ocenila, da resničnega zneska primanjkljaja (še manj pa vzroka za njegov nastanek) v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja tudi pravilno ugotovilo, da bi bilo za ugotovitev resničnega manka v PE B. treba izvesti pobot očitnih zamenjav podobnih artiklov, upoštevati kalo, razbitje in okvare ter natančneje preučiti analitične knjigovodske kartice artiklov, kjer so bile zabeležene inventurne razlike, knjigovodske listine za knjiženje zalog, krogotok knjigovodske dokumentacije in delovanje notranjih kontrol, vendar se tožnica za tako obširno analizo ni odločila. Iz tega razloga in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila inventura v PE B. opravljena kar 16 dni pred inventuro v ostalih tožničinih poslovalnicah, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da izračun natančne višine škode v obravnavanem primeru ni mogoč, tožnica pa zato ni dokazala že prve predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti toženke.

10. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da bi toženka v obravnavanem primeru ravnala hudo malomarno. Med strankama ni bilo sporno, da je bila toženka v okviru svojega delovnega mesta zadolžena tudi za prevzem blaga, ki je bilo v PE B. poslano iz sedeža v A. in drugih tožničinih poslovalnic (t. i. medposlovalnični premiki blaga) ter da je bila ob prevzemu blaga dolžna preveriti, ali spremna dokumentacija za prevzeto blago ustreza dejanskemu stanju. Tožnica je toženki v tem individualnem delovnem sporu kot bistveno očitala, da ji ob medposlovalničnih premikih blaga ni redno poročala o morebitnih neskladjih med spremnimi dokumenti in resničnim stanjem prevzetega blaga, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so tožničini delavci premike blaga med poslovalnicami občasno izvajali tudi brez spremne dokumentacije. Ker sta za tak premik blaga vedno odgovorna vsaj dva delavca (tisti, ki blago brez spremnih dokumentov odpošlje in tisti, ki ga, kljub odsotnosti dokumentov, prevzame), toženkino ravnanje ni odstopalo od ravnanj drugih tožničinih delavcev, na podlagi te ugotovitve pa je sodišče prve stopnje presodilo, da toženki hude malomarnosti ni mogoče očitati. Pritožbeno sodišče tej presoji pritrjuje, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene, pritožba pa v zvezi s tem tudi napačno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj toženkine hude malomarnosti. Iz 5. točke obrazložitve sodbe namreč izhaja, da bi toženka hudo malomarno ravnala le v primeru, če bi blago ob medposlovalničnih premikih vedno spremljali pripadajoči dokumenti, toženka pa ob prevzemu ne bi preverila, ali dokumenti ustrezajo resničnemu stanju blaga. Sodišče prve stopnje je torej hudo malomarnost toženke vezalo na dejansko stanje, ki v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

11. Tožnica v pritožbi tudi napačno povzema izpoved toženke, saj je ta v resnici izpovedala, da je blago (v PE B.) občasno prevzela tudi brez "papirjev" (str. 4 zapisnika naroka za glavno obravnavno z dne 23. 4. 2014). Iz toženkine izpovedi torej ne izhaja, da je blago ob medposlovalničnih premikih vedno spremljala pripadajoča dokumentacija, kot to navaja pritožba. Pritožba tudi napačno uveljavlja, da je toženka, zaslišana kot stranka, možnost tatvin v PE B. izključila, saj je na naroku za glavno obravnavno z dne 23. 4. 2014 izpovedala, da bi opazila, če bi kdo kdaj ukradel, razen v primeru, če se je (v trenutku kraje) obrnila stran.

12. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da odškodninska odgovornost toženke v obravnavanem primeru ni podana, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 7.009,08 EUR pa je zato pravilna.

13. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženka pa stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.