Jedro

člena ZDen velja le za tiste pravne posle, ki so bili veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljo zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki jo je vložil po določbi 5. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91). Predlagateljevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti tej odločitvi predlagatelj vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo v skladu s postavljeno zahtevo za denacionalizacijo. Ni mogoče vztrajati pri stališču, da zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe iz leta 1972 in iz leta 1980 ni zakoniti predpis, ki bi bil naveden kot pravni temelj v določbah 4. in 3. člena zakona o denacionalizaciji. Splošno je znano, da so se tudi na tej zakonski podlagi sklepale pogodbe proti volji na strani prodajalcev, ki so bili v prodajo prisiljeni in so tudi morali pristati na kupnino, ki je bila administrativno določena. Dejansko je šlo za neke vrste zaplembo oziroma nacionalizacijo.

Nasprotna stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Nepremičnine, ki so bile predmet kupoprodajnih pogodb z dne 5.11.1974, 20.5.1975 in 3.6.1981, so prešle v družbeno lastnino na podlagi zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72) ter zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeno lastnino (Uradni list SRS, št. 5/80). Pogodbe so bile namreč sklenjene namesto razlastitve. Predlagatelj kot upravičenec do denacionalizacije uveljavlja svoj zahtevek za denacionalizacijo na podlagi določbe 5. člena ZDEN, sklicujoč se na izostanek prave pogodbene volje ob podpisovanju pogodb in na administrativno vsiljeno ceno. V tem pogledu je njegov položaj izenačen s položajem drugih upravičencev iz zakona, vendar pa to izenačenje istočasno velja tudi za časovno omejitev opravičenosti zahteve po določbi 3. in 4. člena ZDEN. V tem obsegu sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta se postavili na stališče, da podlaga iz 5. člena ZDEN velja le za tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDEN. Med predpisi, taksativno naštetimi v 3. členu ZDEN, ki so bili podalaga za podržavljenje in v okviru generalne klavzule 4. člena ZDEN zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeno lastnino ni mogoče najti. Nobeden izmed predpisov, naštetih v 3. in 4. členu ZDEN v letih 1974 do 1981, ko so bile sklenjene sporne pogodbe, ni več veljal. Zaradi časovne omejitve, ki sledi iz navedenih dveh zakonskih določb, vezanih z določbo 5. člena ZDEN, "podržavljenja" na podlagi spornih pogodb, ni mogoče razveljaviti s sklicevanjem na denacionalizacijski zakon. Nižji sodišči tudi pravilno poudarjata, da se je sodna praksa o tem problemu v skladu z navedenim stališčem že izrekla.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti (ev. bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1).