Jedro

Zahteva za denacionalizacijo, ki je bila vložena v roku iz 64. čl. ZDen pri nepristojnem upravnem organu, na pristojno sodišče pa je prispela (je bila odstopljena) po tem roku, se šteje za pravočasno.

Izrek

s k l e n i l o : Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo za denacionalizacijo, odstopljeno od Upravne enote Grosuplje dne 9.1.1996, z utemeljitvijo, da je ni mogoče šteti za pravočasno glede na določbo sedmega odstavka 113. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na sodišče je bila zahteva namreč vložena po izteku roka, določenega v 64. členu ZDen.

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila predlagateljica zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi predlagateljica med drugim navaja, da je bil rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo iz 64. člena ZDen v obravnavani zadevi upoštevan, saj je predlagateljica vložila zahtevo pravočasno pri upravnem organu. ZPP ne ureja takšne situacije, kot obstaja v obravnavanem primeru, da je namreč stranka pravočasno vložila vlogo pri nepristojnem upravnem organu, namesto pri sodišču in gre zato v tem primeru za določeno pravno praznino, katero je treba presojati ob analogni uporabi člena 113/7 in 113/8 ZPP ter izhajajoč iz namena samega ZDen, ki je specialen in poznejši predpis od ZPP ter nima procesnih določb, ki bi urejale obravnavano vprašanje. Gre za zakon, ki je izjemoma določil vzporedno pristojnost sodišč in upravnih organov za obravnavanje zahtev za denacionalizacijo, ki tvorijo celovito in samostojno pravno področje. Zato je treba člen 113/7 in 113/8 ZPP v takšnih primerih, ki se nanašajo na zahteve v denacionalizacijskih postopkih, smiselno razlagati tako, da je s pojmom nepristojnega sodišča po členu 113/7 ZPP treba razumeti sodišča in tiste upravne organe, ki odločajo v denacionalizacijskih zahtevah. Če bi zakon razlagali tako togo, kot sodišče prve stopnje, bi torej bila zahteva za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, ki bi bila vložena npr. pri delovnem in socialnem sodišču, ki se ukvarja s povsem drugimi zadevami, v predpisanem roku, pravočasna, tista zahteva po 5. členu ZDen, ki bi bila vložena pri upravnem organu, ki se sicer po določbi 54. člena ZDen ukvarja z denacionalizacijskimi postopki, pa bi bila prepozna. Takšno stališče bi bilo absurdno, predvsem pa tudi napačno. V praksi so številni primeri odprtih vprašanj o pristojnosti sodišča ali upravnega organa v konkretnih denacionalizacijskih zadevah, o čemer mora pogosto odločati tudi Ustavno sodišče. Gre torej za zapletena strokovna vprašanja, na katera tudi pravniki ne znajo takoj odgovoriti, kaj šele neuke stranke. Če upravni organ ne ukrepa v skladu z določbo člena 46/4 ZSUP, upravičenec v denacionalizacijskem postopku zato ne more trpeti tako škodljive posledice, kot bi bilo zavrženje njegove vloge.

Zakonodajalčev namen, ki izhaja iz določbe člena 113/7 ZPP, ni v tem, da bi dajal poudarek krogu tistih (nepristojnih) organov, za katere se šteje, da je bila (ob izpolnjenih pogojih) vloga pri njih pravočasno vložena, ampak je v tem, da so pravočasno vložene vse tiste vloge, ki so bile vložene v predpisanih rokih pri nepristojnih organih le zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnikov. Nedvomno je mogoče pripisati vložitev zahteve za denacionalizacijo po 5. členu ZDen nepristojnemu upravnemu organu nevednosti vložnice, zato je treba zahtevo predlagateljice obravnavati kot pravočasno vloženo.

Pritožba je utemeljena.

64. člen ZDen je določil kot prekluziven rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo 24 mesecev po uveljavitvi tega zakona, torej do 7.12.1993. V predmetni zadevi je predlagateljica vložila laično zahtevo za denacionalizacijo pri Upravni enoti Grosuplje dne 19.11.1993, torej v okviru navedenega roka. Ta organ pa je šele po dolgotrajnem postopku dne 9.1.1996, torej po izteku roka iz 64. člena ZDen, zadevo odstopil pristojnemu Okrajnemu sodišču v Grosupljem, ki je vlogo, kot je že bilo navedeno, s sedaj izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgel. Sedmi odstavek 113. člena ZPP določa, da se šteje v primeru, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika.

Po določbi osmega odstavka 113. člena ZPP pa se uporablja določba sedmega odstavka tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba in pa za rok zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice. Iz podatkov spisa izhaja, da je predlagateljica rojena dne 4.10.1908. leta, torej je bila v času vložitve zahteve za denacionalizacijo pri nepristojnem upravnem organu stara že 85 let. Glede na to, da gre za prava neuko osebo, ki je tudi nepristojni upravni organ ob vložitvi zahteve ni opozoril na svojo nepristojnost, je prav gotovo mogoče šteti, da je predlagateljica vlogo pri nepristojnem organu vložila zaradi svoje nevednosti, torej je izpolnjen pogoj iz sedmega odstavka 113. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z vsemi pravnimi naziranji, ki jih je predlagateljica podala v svoji pritožbi. Res gre pri postopku za denacionalizacijo za specifičen primer v naši pravni praksi, ko ZDen hkrati določa kot pristojne organe za reševanje zahtev za denacionalizacijo upravne organe, kot tudi sodišča. Pravilno trdi pritožba, da sam ZDen vprašanja, kot se je odprlo v tem postopku, ne rešuje, zato je treba iskati odgovor na postavljeno vprašanje v določbah 113. člena ZPP, ki se po določbi 37. člena ZNP uporabljajo tudi v nepravdnih postopkih. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je treba v obravnavanem primeru določbo sedmega odstavka 113. člena ZPP nekoliko širše razlagati, kot pa je dobesedno zapisana, da je torej potrebno šteti, da je bila tudi zahteva za denacionalizacijo, vložena pri nepristojnem upravnem organu v predpisanem roku, na pristojno sodišče pa je prispela po izteku tega roka, šteti za pravočasno. Namen Zakona o denacionalizaciji je nedvomno bil popraviti krivice, ki so bile posameznim državljanom storjene z izvajanjem različnih zakonov, ki jih je sprejela takratna država in s sklepanjem pogodb proti njihovi dejanski in pravi volji.

Ozka razlaga navedene zakonske določbe, za kakršno se je odločilo prvostopenjsko sodišče, bi nedvomno za predlagateljico predstavljala izredno veliko in nepopravljivo krivico, s čemer bi bil namen zakonodajalca, ko je sprejel ZDen, izničen.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo, v skladu z določbo 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP utemeljeni pritožbi predlagateljice ugodilo ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrača temu sodišču v nadaljnji postopek.