Jedro

Namen ureditve iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je preprečiti, da bi z vrnitvijo podržavljene nepremične prišlo do bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti, ki jo glede na vsebino izrabe tvori ena ali več nepremičnin, oziroma do bistvene okrnitve namena izrabe prostora. V tem smislu ZDen res ne varuje zavezanca in upravljalca kompleksa v njunem obligacijskem razmerju, vendar pa v obravnavni zadevi sedanjega lastniškega stanja ni mogoče gledati izolirano od „lastniškega“ (oziroma družbenolastniškega) režima ob uveljavitvi ZDen, ko je občina imela pravico uporabe na pretežnem delu obravnavnega kompleksa, vključno na zemljiščih, ki obkrožajo sedaj obravnavano zemljišče, in skupaj z njim pomenijo centralni del obravnavanega kompleksa.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je (1) pokojni A.A., st. za nepremičnino parc. št. 178 k. o. ... upravičen do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v višini 5.187,00 EUR; (2) nepremičnini parc. št. 168 in 169/1 k. o. ... se pokojni B.A. in C.A., ml., vsakemu do ½, vrneta v last in posest v delu, ki ne predstavljata funkcionalnega zemljišča k objektu betonarne s separacijo, pri čemer se bo odmera in oddelitev funkcionalnega zemljišča ter odškodnina za oddeljeno zemljišče določila po pravnomočnosti tega sklepa, ko bo sodišče pridobilo elaborat za vpis oddeljenega zemljišča v zemljiški kataster in bo sklep dopolnilo z oznakami novo nastalih parcel; (3) pokojni B.A. in C.A., ml. se vrne v last in posest 566 m2 zemljišča parc. 167/1 k. o. ..., označenega z zeleno barvo v identifikacijskem potrdilu izvedenca Zlobca z dne 14. 3. 2006 (pri čemer bo sklep z oznakami novo nastalih parcel prav tako dopolnjen po pridobitvi elaborata), za 173 m2 današnje nepremičnine parc. št. 4 parc. 167/1 k. o. ... pa sta upravičenca upravičena do odškodnine v obveznicah SOD vsak do višine 237,00 EUR; (4) Slovenski državni holding, d. d. je skupni znesek odškodnine 5.661 EUR dolžan izročiti upravičencu in skrbniku za poseben primer C.A., ml.; (5) zavezanec za vrnitev delov parc. št. 168 in 169/1 k. o. ..., ki ne predstavljajo funkcionalnega zemljišča k objektu betonarne separacije, in za del parc. št. 167/1 v izmeri 566 m2, kjer je kot zemljiškoknjižni lastnik vpisano D., d. d. - v stečaju, je Občina E.; (6) ugovor Občine E. zoper sklep N 30/2010 z dne 28. 8. 2012 se zavrne.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama nasprotnih udeležencev in delno pritožbi predlagatelja ter prvostopenjski sklep v 2. točki, 3. točki, 4. točki glede izročitve obveznic v višini 474,00 EUR in 5. točki razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek. V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, je zavrnilo pritožbi predlagatelja in druge nasprotne udeleženke ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje v 1. točki, 4. točki v delu glede izročitve obveznic v višini 5.187,00 EUR in 6. točki izreka. V zvezi s potrjenim delom prvostopenjskega sklepa sodišče druge stopnje navaja, da ugotovljene okoliščine glede nepremičnine parc. št. 178 k. o. ... zadoščajo za sklep, da je podana ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Pomembno je stanje ob uveljavitvi ZDen, saj nobena stran ne sme biti v boljšem ali slabšem položaju zaradi kasnejših sprememb. Bistveno okrnitev prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin je treba presojati izključno po funkcionalni namembnosti teh nepremičnin, neodvisno od vsakokratnega nosilca in njegovih pravnih upravičenj na teh nepremičninah. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o neupoštevanju dejstva, da je D., d. d., v stečajnem postopku in da Občina E. sporno zemljišče daje v najem.

3. Predlagatelj revizijo vlaga zoper drugostopenjski sklep v delu, ki se nanaša na parc. št. 178 k. o. ... (torej glede 1. točke in nerazveljavljeni del 4. točke prvostopenjskega sklepa). Revizijo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijani sklep temelji na spremenjeni pravni podlagi in zato predstavlja sodbo presenečenja. Ker so zato tudi dejanska vprašanja drugačna, mu je v tem delu odvzeta pravica do izjave in poseženo v pravice iz 14. in 22. člena Ustave. Sodišču očita tudi, da ni odgovorilo na vprašanje, ali omejitev iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen velja tudi v primeru, ko jo uveljavlja nelastnik nepremičnine. Meni, da je navedena določba ZDen zmotno uporabljena, saj se na to oviro lahko sklicuje le lastnik. Sodišče je ugotovilo, da vsakokratni izvajalec dejavnosti ni imel formalne pravice uporabe, niti take, na podlagi katere bi od občine lahko terjal lastninski prenos, saj je občina nepremičnino parc. 167/1 odsvojila z običajno prodajno pogodbo. Občina (na teh zemljiščih) ne opravlja nobene dejavnosti, D., d. d., pa je v stečajnem postopku. Ne strinja se s tem, da se ne upoštevajo okoliščine na dan sojenja. Sodišči se nista opredelili do trditev, da je glede premoženja v P. predlagana prodaja in da je njegova vrednost minimalna, kar kaže na to, da ga bo moral novi lastnik odstraniti. To pa pomeni, da ga lahko nadomesti na drugih nepremičninah. Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, v kakšnem obsegu je izpodbijano zemljišče potrebno za normalno rabo objektov v bližini, niti o tem, v čem naj bi se spremenil položaj D., d. d., v stečaju, če namesto občine lastnik parc. št. 178 k. o. ... postane revident. 4. Na revizijo, ki je bila vročena nasprotnim udeležencem, je odgovorila Občina E. in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predmet revizijske presoje je zemljišče parc. št. 178 k. o. .... O tem in drugih zemljiščih (glede katerih je prvostopenjski sklep sedaj v fazi ponovnega odločanja) je sodišče tokrat odločalo že tretjič. V obeh predhodnih sojenjih sta se nižji sodišči ukvarjali tudi z vprašanjem obstoja ovir iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Čeprav je v tokratnem sojenju sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo (le) na drugi odstavek 32. člena ZDen, je očitno, da je vprašanje, ali vrnitev obravnavnega zemljišča pomeni bistveno okrnitev kompleksa, torej obstoja ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, že ves čas predmet presojanja. Sam predlagatelj pa sodišču prve stopnje v svoji pritožbi celo očita, da njegovi „razlogi kažejo na to, da prvo sodišče v resnici obrazlaga ovire zaradi okrnitve prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora“. Predlagatelju je torej že ves čas jasno oziroma mu je moralo biti jasno, da se njegov zahtevek presoja tudi po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Zato je neutemeljen revizijski očitek, da gre za t. i. sodbo presenečenja oziroma da mu je bila z izpodbijanim drugostopenjskim sklepom odvzeta pravica, da se izjavi o dejanskih okoliščinah, ki so relevantne za kvalifikacijo po navedeni določbi ZDen.

7. Ne drži niti, da izpodbijani sklep nima razlogov o vplivu lastniškega režima na pravni status kompleksa po ZDen niti na dejstva, ki jih predlagatelj navaja v zvezi s stečajnim postopkom D. d. d. Ti razlogi so vključeni v pravnih naziranjih sodišča druge stopnje o vsebini pravnega standarda kompleksa po ZDen in pravni pomembnosti stanja ob uveljavitvi ZDen. Tudi revizijska trditev, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, v kakšnem obsegu je izpodbijano zemljišče potrebno za normalno rabo objektov v bližini, ni utemeljena, saj so razlogi o tem (zakaj bi vrnitev obravnavnega zemljišča kot celote pomenila bistveno okrnitev kompleksa) navedeni v 19. in 20. točki izpodbijanega sklepa.

8. Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah (te v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja): - na območju P., kjer se nahajajo v tej denacionalizacijski zadevi obravnavana zemljišča, je bila že pred vojno manjša, zasebna gramoznica, ki se je po vojni širila in zaradi česar so postopoma odkupovali zemljišča; objekti betonarne, separacije in cementne delavnice (obrat na P.) kakršni so danes, so bili zgrajeni že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja; - po prehodu v družbeno last je bila imetnica pravice uporabe na večini zemljišč Občina F., sedaj Občina E.; G. (pravni prednik D., d. d., v stečaju), ki je opravljal dejavnost betonarne s separacijo in izdelavo betonskih izdelkov je imel pravico uporabe le na zemljiščih na obrobju kompleksa, na ostalih zemljiščih, vključno z obravnavanimi in tistimi, na katerih so objekti, je imela pravico uporabe občina; leta 1998 sta G. in občina sklenila zakupno pogodbo; ko je šel leta 2000 G. v stečaj, je občina v letu 2002 zakupno pogodbo sklenila z novim podjetjem K. v lasti D, d. d., v stečaju; slednje je kupilo zemljišča, na katerih je imel stari G. pravico uporabe in objekte, ki so stali na zemljiščih, na katerih je pravico uporabe imela občina; do uvedbe stečaja nad D., d. d., in K. v letu 2012 je D., d. d., odkupilo vsa zemljišča v obratu na P. razen parc. št. 178, 168 in 169/1; - dejavnost betonarne s separacijo in izdelavo betonskih izdelkov se je na tem območju nemoteno izvajala od šestdesetih let do stečaja d., d. d.; - objekta separacije in betonarne sta gradbena objekta; separacija z deponijami posameznih frakcij se nahaja na parc. št. 169/5, 169/4 in 171/4 (na slednjem je tudi silos, ki je del betonarne), betonarna je na parc. št. 177/1, obravnavano zemljišče parc. št. 178 pa leži prav med zemljiščema 171/4 in 177/1, torej med objektoma separacije in betonarne, nad njo pa poteka jeklen mostovž s trakom, po katerem se posamezne frakcije dostavljajo iz silosa v betonski mešalec.

9. druga stopnja ima prav, da je za presojo, ali gre v posameznem primeru za kompleks, odločilna funkcionalna izraba prostora. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji revizijskega sodišča ni dvoma, da je sporno zemljišče del kompleksa betonarne s separacijo, saj se po navedenih dejanskih ugotovitvah nahaja v samem središču tega kompleksa med posameznimi objekti betonarne s separacijo in je potrebno za uporabo kompleksa betonarne s separacijo.

10. Pravno odločilno vprašanje za odločitev o predlagateljevem denacionalizacijskem zahtevku je, ali gre v konkretnem primeru za pravni položaj, ki ga varuje ZDen. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč zavezanec (občina) ni izvajalec dejavnosti v kompleksu, ampak svojo nepremičnino oddaja v najem izvajalcu dejavnosti. Iz povzetih dejanskih ugotovitev še izhaja, da je bila ob uveljavitvi ZDen oziroma ob začetku denacionalizacijskega postopka situacija drugačna. Takrat je imel izvajalec dejavnosti v kompleksu (formalno) pravico uporabe le na obrobnih parcelah, na ostalih zemljiščih v kompleksu pa je bila pravica uporabe v zemljiški knjigi vpisana na občino.

11. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz teze, da je za odločitev pomemben samo funkcionalni vidik. Lastniško neenotnost kompleksa je ocenilo kot nepomembno že v svojih predhodnih sklepih v tem postopku. Revizija v zvezi s tem vsebinsko odpira dve vprašanji: ali je predmet varstva po ZDen lahko tudi lastniško neenovit kompleks in kdo je subjekt varstva oziroma ali se zavezanec lahko sklicuje na to oviro res le v primeru, če je sam izvajalec dejavnosti v kompleksu.

12. Namen ureditve iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je preprečiti, da bi z vrnitvijo podržavljene nepremičnine prišlo do bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti, ki jo z določenim vsebinsko povezanim načinom izrabe, tvori ena ali več nepremičnin, oziroma do bistvene okrnitve namena izrabe prostora. V tem smislu ZDen res ne varuje zavezanca in upravljalca kompleksa v njunem obligacijskem razmerju, vendar pa v obravnavni zadevi sedanjega lastniškega stanja ni mogoče gledati izolirano od „lastniškega“ (oziroma družbenolastniškega) režima ob uveljavitvi ZDen, ko je občina imela pravico uporabe na pretežnem delu obravnavnega kompleksa, vključno na zemljiščih, ki obkrožajo sedaj obravnavano zemljišče parc. št. 178 k. o. ..., in skupaj z njim pomenijo centralni del obravnavanega kompleksa. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je namreč mogoče skleniti, da je sedanje (lastniško) stanje posledica prepovedi razpolaganja z zemljišči, ki so predmet odprtih denacionalizacijskih postopkov.(1)

13. V nadaljevanju je zato treba odgovoriti še na vprašanje, ali se na varstvo iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen lahko sklicuje tudi občina, ki ni izvajalka dejavnosti v kompleksu.

14. Ovire za vrnitev v naravi temeljijo na izhodišču, da se z denacionalizacijo ne sme povzročati novih krivic. V tem smislu 4. točka prvega odstavka 19. člena ZDen ščiti pred takšno okrnitvijo izrabe prostora, ki bi določeni prostorski celoti odvzela njeno temeljno vsebino. V konkretnem primeru je zato pomembno, da gre za specifičen kompleks zemljišč, ki ga sodišči imenujeta P. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da se je gramozna jama, kjer je bila že pred vojno manjša (zasebna) gramoznica, po vojni širila in zaradi česar je tedanja oblast odkupovala zemljišča. Tako se je oblikovala velika jama, ki jo na severni in vzhodni steni omejuje zelo visoka neprehodna brežina. Na območju te gramoznice se je že od šestdesetih let prejšnjega stoletja izvaja dejavnost proizvodnje betona in betonskih izdelkov. Varstvo iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen uživa prav taka vsebinsko zaključena izraba prostora. Zato gre v tem primeru tudi občini, ki je imela ob uveljavitvi ZDen na tem prostoru pravico uporabe, ni pa sama izvajala dejavnosti, ki determinira vsebino kompleksa, pravica uveljavljati varstvo pred posegom v prostor, katerega izraba bi bila z izločitvijo enega od zemljišč bistveno okrnjena.

15. Glede na navedeno niso utemeljeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava, ki temeljijo na dejstvu, da občina sama ne opravlja dejavnosti v kompleksu, in očitki, ki izhajajo iz specifičnega lastninskega režima ob zaključku sojenja. Ker je po povedanem in tudi po dosedanji sodni praksi pri presoji obstoja ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen (II Ips 144/2002 z dne 24. 10. 2002) pravno odločilno stanje ob uveljavitvi ZDen, stečajni postopek D., d. d., ne vpliva na odločitev.

16. Po povedanem niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP). Ker je sodišče druge stopnje v razveljavljenem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek, se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Gl. 88. člen ZDen.